Kako strip svojim junakom dovoli, da se postarajo Ob dvajsetletnici Fibre sem med nekoč že razprodanimi albumi, ki jih je zagrebška založba ponovno izdala v jubilejni zbirki Orkestar, kupil dva: Jedno proljeće u Černobilu Emmanuela Lepagea ter Petar & Liza Miroslava Sekulića Struje. Pred dopustom sem pri isti založbi kupil še Renardov Povratak Comanche. Šele… Continue reading Patiniranje mita
Pogledati globlje
Vaje v gledanju »Vsaka priča laže svojo resnico,« zapiše Cees Nooteboom v Ritualih. Stavek se mi je vrnil med branjem dveh na prvi pogled precej različnih knjig: romana Felixa Timmermansa Pieter Bruegel: Tako sem vas zaslutil iz vaših del v krasnem prevodu Mateje Seliškar Kenda ter knjige Davida Hockneyja in umetnostnega kritika Martina Gayforda A… Continue reading Pogledati globlje
Da bi lahko ponovno zadihali
Ob branju Martina Kušeja o umetnosti, identiteti in slabem političnem gledališču Pretekli teden sem v roke vzel Za mano belina, slabih dvesto strani razmislekov avstrijskega gledališkega in opernega režiserja Martina Kušeja, in jo prebral na mah. Ne zato, ker bi bila drobna, ampak ker se v njej presenetljivo tekoče prepletajo gledališče, identiteta, politika, ljubezen, samota… Continue reading Da bi lahko ponovno zadihali
Ustava v torbi prvošolcev
Ko sem prvič slišal, da bodo letošnjim prvošolcem v šolske torbe položili izvod Ustave Republike Slovenije, sem se ustavil. Ne zaradi jeze. Ne zaradi političnega nestrinjanja. Ustavil sem se zaradi občutka prostora. Ustava je tekst. Gost, zgoščen, težak. Je zgradba stavkov, ki so bili skrbno zloženi, da bi držali skupaj neko skupnost. A prostor, v… Continue reading Ustava v torbi prvošolcev
Ko prostor postane kraj
Včeraj sem začel brati Pesem štorklje in dromedarja Anjet Daanje. Sem hiter bralec dobre literature in po slabih dvesto straneh sem se zalotil, da romana pravzaprav ne berem več samo kot zgodbe. Začel me je vleči v vprašanja o prostoru, času, spominu in tem, kako človek iz prostora naredi kraj. Koliko je v njem zares… Continue reading Ko prostor postane kraj
Umetnost samoomejevanja
Usoda je nanesla, da sva s FDV kolegom M. Brglezom sočasno postala politika leta 2014. On si je to želel, meni pa jo je v bistvu "zagodel" Franc Bogovič, ki je hotel ostati v Bruslju MEP na boljši plači od poslanske v DZ. In tako sem se z zadnjimi 4 prekucnil v DZ. V mandatu… Continue reading Umetnost samoomejevanja
Zahtevnost parlamentarizma
Ko se mi je dokaj nepričakovano zgodila politika in potem jaz njej, sem imel res veliko sreče s prvo službeno potjo. Vse poti vodijo v Rim in tudi naša pot je vodila v Rim jeseni 2014. Skupaj z Ivi iz NSi ter legendarno sekretarko enega od odborov DZ smo se odpravili na pot. V čem… Continue reading Zahtevnost parlamentarizma
Okrušeni kozarec
Čeprav je do volitev, če in ko jih bo po napovedi predsednika države le-ta razpisal v začetku februarja še predolgih več kot 100 dni, smo že globoko v predvolilnem stanju duha. To nam kažejo tudi jumbo obcestni plakati vladnih strank, ki bodo po restavriranju ustavne parlamentarne demokracije morali postati predmete tako katere od parlamentarnih preiskovalk… Continue reading Okrušeni kozarec
Presežno mojstrstvo vs. liga večnih amaterjev
Nekako je naneslo, da sem v petek 10. 9. bil pravočasno v Mariboru in sem se lahko udeležil jubilejne baletne predstave Carmina Burana SNG Maribor ob 30. letnici delovanja Edwarda Cluga v SNG in v našem mestu. Ob uri presežnega mojstrstva tako koreografije kot celotne izvedbene ekipe oz. ob uri odklopa od "vroče politične jeseni",… Continue reading Presežno mojstrstvo vs. liga večnih amaterjev
Kredarica ali Twitter iz oči v oči, pa še brez interneta
Če ne nasedemo na ceneni moralizem, ki mu ni ušel niti pretežni del načeloma misleče levice, ob dogodku na Kredarici ter si poskušamo odgovoriti na vprašanje, kaj se je tam v objemu mitologiziranih vršacev zgodilo, je odgovor zelo enostaven. Zgodil se je twitter iz oči v oči. Zgodil se je TW brez interneta in brez… Continue reading Kredarica ali Twitter iz oči v oči, pa še brez interneta
