Ko je včeraj v Državnem zboru poslanka Nataša Sukič proti predsedujočemu odboru Žanu Mahniču vrgla poslovnik, sem pomislil na gospo za šankom. Na tisto iz dobre beznice ob Mercatorju, ki je poznala svoj mikrokozmos in znala presoditi, kdaj človeka pustiti govoriti, kdaj potrebuje malo miru in kdaj je dovolj. Od nje me je misel odnesla… Continue reading Kdaj je dovolj
Po zakonu
Včeraj zvečer sem v enem šusu prebral zgodnje delo Solvej Balle, Po zakonu. Štiri dobre zgodbe na dobrih osemdesetih straneh; štirje protagonisti; štirje zakoni. Od biblijskega »oko za oko« do drugega zakona termodinamike. Danski izvirnik je izšel leta 1993, dolgo preden je njegova avtorica zaslovela s Taro Selter in sedemdelnim spoprijemanjem s časom. Med branjem… Continue reading Po zakonu
O staranju in žlahtnem konservativizmu
Včeraj zvečer sem si v mariborskem Mariboxu ogledal film Ljubljeno bitje (Beloved). K ogledu me je najprej pritegnil Javier Bardem, iz kina pa sem odšel predvsem z mislijo na Vicky Luengo, igralko, ki sem jo poznal že iz Reina Roja, kjer je kot Antonia Scott ustvarila enega zanimivejših likov sodobne evropske kriminalke. Tokrat pa me… Continue reading O staranju in žlahtnem konservativizmu
Patiniranje mita
Kako strip svojim junakom dovoli, da se postarajo Ob dvajsetletnici Fibre sem med nekoč že razprodanimi albumi, ki jih je zagrebška založba ponovno izdala v jubilejni zbirki Orkestar, kupil dva: Jedno proljeće u Černobilu Emmanuela Lepagea ter Petar & Liza Miroslava Sekulića Struje. Pred dopustom sem pri isti založbi kupil še Renardov Povratak Comanche. Šele… Continue reading Patiniranje mita
Pogledati globlje
Vaje v gledanju »Vsaka priča laže svojo resnico,« zapiše Cees Nooteboom v Ritualih. Stavek se mi je vrnil med branjem dveh na prvi pogled precej različnih knjig: romana Felixa Timmermansa Pieter Bruegel: Tako sem vas zaslutil iz vaših del v krasnem prevodu Mateje Seliškar Kenda ter knjige Davida Hockneyja in umetnostnega kritika Martina Gayforda A… Continue reading Pogledati globlje
Da bi lahko ponovno zadihali
Ob branju Martina Kušeja o umetnosti, identiteti in slabem političnem gledališču Pretekli teden sem v roke vzel Za mano belina, slabih dvesto strani razmislekov avstrijskega gledališkega in opernega režiserja Martina Kušeja, in jo prebral na mah. Ne zato, ker bi bila drobna, ampak ker se v njej presenetljivo tekoče prepletajo gledališče, identiteta, politika, ljubezen, samota… Continue reading Da bi lahko ponovno zadihali
Ustava v torbi prvošolcev
Ko sem prvič slišal, da bodo letošnjim prvošolcem v šolske torbe položili izvod Ustave Republike Slovenije, sem se ustavil. Ne zaradi jeze. Ne zaradi političnega nestrinjanja. Ustavil sem se zaradi občutka prostora. Ustava je tekst. Gost, zgoščen, težak. Je zgradba stavkov, ki so bili skrbno zloženi, da bi držali skupaj neko skupnost. A prostor, v… Continue reading Ustava v torbi prvošolcev
Ko prostor postane kraj
Včeraj sem začel brati Pesem štorklje in dromedarja Anjet Daanje. Sem hiter bralec dobre literature in po slabih dvesto straneh sem se zalotil, da romana pravzaprav ne berem več samo kot zgodbe. Začel me je vleči v vprašanja o prostoru, času, spominu in tem, kako človek iz prostora naredi kraj. Koliko je v njem zares… Continue reading Ko prostor postane kraj
Umetnost samoomejevanja
Usoda je nanesla, da sva s FDV kolegom M. Brglezom sočasno postala politika leta 2014. On si je to želel, meni pa jo je v bistvu "zagodel" Franc Bogovič, ki je hotel ostati v Bruslju MEP na boljši plači od poslanske v DZ. In tako sem se z zadnjimi 4 prekucnil v DZ. V mandatu… Continue reading Umetnost samoomejevanja
Zahtevnost parlamentarizma
Ko se mi je dokaj nepričakovano zgodila politika in potem jaz njej, sem imel res veliko sreče s prvo službeno potjo. Vse poti vodijo v Rim in tudi naša pot je vodila v Rim jeseni 2014. Skupaj z Ivi iz NSi ter legendarno sekretarko enega od odborov DZ smo se odpravili na pot. V čem… Continue reading Zahtevnost parlamentarizma
