Kdaj je dovolj

Ko je včeraj v Državnem zboru poslanka Nataša Sukič proti predsedujočemu odboru Žanu Mahniču vrgla poslovnik, sem pomislil na gospo za šankom. Na tisto iz dobre beznice ob Mercatorju, ki je poznala svoj mikrokozmos in znala presoditi, kdaj človeka pustiti govoriti, kdaj potrebuje malo miru in kdaj je dovolj.

Od nje me je misel odnesla k Wendersu. Morda nenavadna pot, toda povezuje ju vprašanje uokvirjanja. Pri filmu in fotografiji odločamo, kaj spustimo v kader in kakšna razmerja s tem vzpostavimo; pri vodenju razprave pa tudi, kako različnim ljudem omogočiti, da ostanejo v skupnem prostoru.

K Wendersu se vedno znova vračam zaradi nečesa, kar v sodobnem filmu vse pogosteje pogrešam. Njegovi najboljši filmi kadru pustijo čas. Cesta v puščavi, okno, bencinska črpalka, človek, ki hodi po ulici. Pogled lahko za nekaj časa obstane, ne da bi nas že naslednji prizor vlekel drugam. V tem je ostalo nekaj slikarja, kar je kot mladenič tudi želel postati. Leta 1966 je odšel v Pariz študirat slikarstvo, potem pa v kinoteki odkrival film kot njegovo nadaljevanje z drugimi sredstvi.

Ko gledam njegove filme, imam včasih občutek, da pred menoj nastaja arhitektura časa. Posamezen kader ni nujno spektakularen. Toda postopoma se med podobami vzpostavijo razmerja in znajdem se v prostoru, po katerem se lahko v mislih sprehajam. Zgodba se dogaja tudi v čakanju, razdaljah in tem, kar ostane zunaj pogleda. Če okvir preveč stisnemo, izrinemo vse, kar nas moti; če ga ne znamo držati, skupni prizor razpade. To velja tudi daleč od filmskega platna.

Lokali ob Mercatorju v kakšnem slovenskem kraju niso bili zanimivi samo zaradi pijače. Bili so javne dnevne sobe. Vanjo so prihajali lokalni pijanček in mali podjetnik, upokojenka in šofer, občinski uradnik in mali tatič. Gospa, ki je naročala kavo z dodatkom, in mladenič, ki še ni vedel, kaj bo počel v življenju. Ljudje, ki si drug drugega ne bi nujno izbrali za družbo, so si delili prostor. Opravljali so, se prepirali, komu tudi jasno pokazali, da ni njihov. Dobra beznica ni bila uresničena utopija skupnosti. Toda razlike so morale nekako zdržati do naslednjega dne, ko so se isti ljudje spet pojavili pri istih vratih.

Gospa za šankom je vedela več o kraju kot marsikatera uradna institucija. Pri njej si lahko pustil ključe za mojstra, otroka, ki je prej prišel iz šole, ali sorodnika, ki je prihajal na obisk. Nihče ni izpolnil obrazca o prevzemu. Vedel si, da bodo ključi prišli v prave roke. Danes bi temu rekli socialni kapital. Takrat si rekel: ključe sem pustil v bifeju.

Poznala je tudi svoje goste. Vedela je, kdo samo glasno govori, kdo se razburja zaradi nečesa, kar se mu je zgodilo drugje, in kdo bo vsak hip začel iskati žrtev pri sosednji mizi. Včasih je zadoščal pogled. Drugič ime, izgovorjeno nekoliko drugače kot ob naročilu. Če je bilo treba, je sledil dovolj jasen stavek, da so ga razumeli tudi najbolj razgreti. Znala pa je človeka tudi pustiti pri miru. Vsak povzdignjen glas še ni zahteval posredovanja; poznala je razliko med slabim dnevom in izživljanjem nad drugimi.

Njena avtoriteta je nastajala v vsakodnevnem ravnanju. Gostje so vedeli, kaj lahko pričakujejo od nje in česa ona ne bo dovolila njim. Lahko so godrnjali, toda jutri so hoteli spet priti na kavo. Uokvirjanje je obvladala brez filmske šole.

Tudi v parlamentu je treba znati poskrbeti za jutri. Ko sem sam predsedoval odboru za zdravstvo, sem sejo nekajkrat za nekaj časa prekinil. Potem smo lahko nadaljevali mirneje. Dobro so vedeli, do kod lahko gredo in kje je meja. Prekinitev je omogočila, da smo se ohladili in vrnili k delu, zaradi katerega smo tam sploh sedeli.

Nič ni narobe, če komu občasno odnese pokrov. V DZ ali v življenju nasploh. Krivica ni manjša samo zato, ker jo kdo povzroča z mirnim glasom, in razburjenje samo po sebi še ne ovrže povedanega. Seveda tudi jeza ne upraviči vsega, kar v njej storimo. Toda pri presoji je vredno pogledati ves kader, tudi dogajanje pred izbruhom. Če iz njega izrežemo vse razen trenutka, ko je nekdo izgubil živce, bomo težko razumeli, kaj se je sploh zgodilo.

Predsedujoči ima poslovnik, pristojnosti in odgovornost za vodenje razprave. Med možnostjo izreči opomin in sposobnostjo obdržati razpravo odprto pa je precejšnja razdalja. Tudi mišice predsednika parlamenta je ne odpravijo. Meja mora biti prepoznavna in veljati za vse; sicer opomin hitro postane samo še ena poteza v spopadu. Uokvirjanje mora pustiti prostor tudi jezi, če naj v razpravi ostane kaj življenja.

Tudi v DZ so natakarji, eni najbolj zanimivih likov te hiše. Iz svojih poslanskih let, ki so se končala leta 2022, se spominjam pogovora z enim od njih. Zaupal mi je, da vse nove poslanke in poslance preberejo v »največ treh dneh«. Takrat sem se malo zamislil tudi nad lastno prosojnostjo. Mi bi se predstavljali z biografijami, funkcijami in političnimi prepričanji, nekdo pa nas bere ob naročilu kave. Kako nagovorimo človeka, kako čakamo, kaj naredimo, ko kaj ni po naši volji. V odnosu do tistega, ki nam streže, nehote veliko povemo o sebi.

Ena najlepših stvari iz časa mojega sobivanja v DZ je bilo povabilo strokovnih sodelavcev, med njimi tudi legendarnih natakarjev, na njihovo raftanje po moji ljubi Koupi. To mi je pomenilo več, kot če bi mi tedanji predsednik republike Borut Pahor podelil državno odlikovanje. Ti ljudje so nas vsak dan gledali tudi zunaj parlamentarnega kadra; po vsem, kar so videli, so me povabili zraven.

Parlamenta ne pogrešam. Tudi vse bolj praznih razprav pred kamero ne. Pogrešam pa te dobre ljudi, ki s svojim vsakdanjim delom omogočajo, da se parlamentarke in parlamentarci gredo, kar se pač gredo. Prepričan sem, da bi kdo med njimi po zgledu gospe iz lokala ob Mercatorju uspešneje vodil marsikatero sejo odbora, pa tudi plenarko DZ. Ljudi so že prebrali; znali bi presoditi, kdaj jih pustiti govoriti, kdaj potrebujejo malo premora in kdaj je dovolj.

Ob vseh pravilih obstaja še neko drugo znanje o ljudeh, ki nastaja iz pozornosti in ponavljajočih se srečanj. Omogoča presojo, kdaj poseči vmes, kdaj počakati in kako po sporu ohraniti možnost naslednjega pogovora. Tega dela pogosto niti ne opazimo, dokler ga nihče več ne opravlja.

Zato me prazni prostori na Wendersovih fotografijah tako zaposlujejo. Moteli, parkirišča, prazne ulice in bencinske črpalke. Kot da se je nekaj pravkar končalo ali pa se bo šele začelo. V kadru pogosto ni nikogar, vendar odsotnost ljudi skoraj fizično občutiš. Kdo je bil tukaj? Kam je odšel? Ob teh podobah pomislim na vse tisto, česar zidovi ne morejo ohraniti: navade, drobna opravila in poznavanje drugih, zaradi katerih je bil neki naslov za nekoga prostor v njegovem življenju.

Lokal ob Mercatorju lahko še vedno stoji. Lahko je prenovljen, svetlejši in poslovno uspešnejši. Tudi nič slabega ni, če si je natakarica poiskala drugačno življenje. Nihče ni dolžan ostati del naše kulise samo zato, ker se je mi radi spominjamo. Vprašanje je, kje danes nastajajo prostori, v katerih se še srečujemo čez meje svojih izbranih družb. In kdo v njih opravlja tisto potrpežljivo delo ohranjanja skupnega sveta. Za to je potrebno precej več, kot smo bili pripravljeni videti v poklicu gospe za šankom.

Morda zato pravim, da ni več dobrih beznic. Nekatere so gotovo še. Pogrešam pa tisto samoumevno vednost, da je nekje nekdo, ki pozna ljudi, prenese tudi kakšen izbruh, zna reči dovolj in mu lahko zaupaš ključe.

Pri Wendersu lahko kader ostane prazen dovolj dolgo, da se začnemo spraševati, kdo manjka. V parlamentu so lahko zasedeni vsi sedeži.