Molčeči ljudje kontaminirane pokrajine

V treh dneh sem prebral Smrt v bunkerju, Žensko brez groba in Kontaminirane pokrajine Martina Pollacka. Niso debele knjige. Toda po tretji se mi je zdelo, da prve še nisem zares odložil. Družinske zgodbe so se nadaljevale v pokrajini, pokrajina pa v vprašanju, kdo je o njej kaj vedel in česa ni hotel povedati.

Čuti se, da gre za nekdanjega novinarja in vrhunskega prevajalca, ki tehta besede. Njegov slog je koncizen, discipliniran in brez odvečnega razlaganja. Pri njem ni veliko patetike, še manj samoviktimizacije. Piše z zadržanostjo človeka, ki zaupa dejstvom in ve, da močne zgodbe ne potrebujejo retoričnih bergel.

Čeprav gre za tri različne knjige, tvorijo skoraj enoten lok. Smrt v bunkerju je raziskava očetove nacistične preteklosti. Ženska brez groba se iz zgodbe o teti Pauli razširi v zgodbo spodnještajerskega nemštva, ideje o »braniku nemštva« ter postopne radikalizacije dela meščanskega okolja skozi nacionalistična društva in graške študentske korporacije. Kontaminirane pokrajine pa družinsko zgodbo razširijo v širši srednjeevropski prostor množičnih pobojev, zamolčanih grobišč in krajev, ki jih je zgodovina navidez zapustila, ne da bi jih v resnici kadar koli zares zapustila.

Posebej zanimivo je, da Pollack skoraj nikoli ne piše o pošastih. Njegovi protagonisti niso karikature zla. So ugledni meščani, odvetniki, uradniki, člani društev, spoštovani rojaki in dobri sosedje. Prav zato so njegove knjige neprijetne. Vedno znova pokažejo, kako je mogoče hkrati spoštovati konkretnega judovskega rojaka ali slovenskega soseda ter ohranjati abstraktne predstave o Judih ali Slovencih kot problemu. Konkretni človek postane izjema; stereotip ostane.

Ob tem se je udobno zgražati nad ljudmi iz neke druge dobe. Manj udobno se je vprašati, kolikokrat tudi sami človeka, ki zmoti našo predstavo o neki skupini, razglasimo za izjemo. Tako nam predstave ni treba spreminjati.

To je morda eden najpomembnejših uvidov Ženske brez groba. Pollack ne opisuje le radikalizacije spodnještajerskega nemštva. Opisuje tudi svet, v katerem se slovensko prebivalstvo iz podložniške in pogosto provincializirane skupnosti postopoma spreminja v politični, gospodarski in kulturni subjekt. Naraščajoča slovenska samozavest pri delu nemških elit ne sproži radovednosti, temveč občutek ogroženosti. Svet, v katerem je bilo nemštvo samoumevno nosilec kulture, izobraženosti in javnega življenja, začne razpadati. Iz tega občutka izgube rastejo nacionalizem, obrambna drža in nazadnje radikalizacija.

Pri tem Pollack ne ponuja udobne zgodbe o nekaj zavedenih fanatikih. Kaže, kako se radikalizacija rojeva v salonskih pogovorih, v društvih, v časopisih, v študentskih korporacijah in mečevalskih združenjih. Kako se ideološki svet gradi desetletja, preden postane politična realnost.

Še bolj kot storilci pa Pollacka zanimajo zgodbe, ki jih skupnosti pripovedujejo same sebi. V Smrti v bunkerju in Ženski brez groba se vedno znova vrača motiv družine, ki vztraja pri lastni častnosti. Nismo bili taki. Nismo vedeli. Nismo bili politični. Nismo storili nič napačnega.

Morda so prav ta samoupravičevanja najbolj pretresljiv del njegovih knjig. Od tod vodi pot do pojma kontaminirane pokrajine.

Kontaminirane niso samo jame, strelski jarki in množična grobišča. Kontaminirana postane pokrajina, v kateri se desetletja nalagajo molk, zamolčano vedenje, družinske legende, politično uporabni spomini in skrbno negovane pozabe. Po pobojih trava preraste jarke. Posadijo drevesa. Gozd zaraste. Narava opravi svoje delo. Ljudje se vrnejo na polja in v hiše. Toda nekje v ozadju ostaja vedenje. Nekdo ve. Nekdo se spomni. Nekdo ob določenem vprašanju še vedno utihne.

Zato se mi zdi, da bi lahko te tri Pollackove knjige nosile skupni naslov: Molčeči ljudje kontaminirane pokrajine.

Pokrajina sama ne molči. Molčijo ljudje.

Če je Laško v Ženski brez groba simbol prostora, v katerem se oblikujejo nacionalne ločnice in kopiči medsebojno nezaupanje, potem je Kočevje simbol tistega, kar za temi ločnicami ostane. Gozdovi. Jame. Nepokopani mrtvi. Zamolčane zgodbe. Neprestani poskusi pozabe in prav tako vztrajni poskusi spominjanja.

Ob teh knjigah se tudi slovenskemu vprašanju spomina težko izognem. Predvsem vprašanju, kaj smo pripravljeni izvedeti, kadar ugotovitev ne potrjuje zgodbe, s katero smo se naučili živeti.

Ne gre za izenačevanje osvobodilnega boja in kolaboracije. Takšno izenačevanje je zgodovinsko napačno. Osvoboditelji niso isto kot kvislinške formacije. Odpor proti okupatorju je bil legitimen in nujen. Toda zmaga sama po sebi zmagovalca ne odvezuje odgovornosti za dejanja, storjena v njenem imenu. Tako kot povojni zločini ne izničijo dejstva kolaboracije, legitimnost osvobodilnega boja ne izbriše vprašanj o povojnem nasilju.

Prav tu se začne težava slovenske politike spomina. Na eni strani obstajajo poskusi, da bi kolaboracijo relativizirali skozi poznejše trpljenje poražencev. Na drugi strani poskusi, da bi povojne poboje relativizirali skozi zgodovinsko upravičenost partizanskega boja. Obe logiki temeljita na istem mehanizmu: na potrebi po kolektivni nedolžnosti. Podobnost samoupravičevanja ne pomeni enakosti zgodovinskih vlog in odgovornosti. Toda zgodovina ni sodišče, ki bi podeljevalo certifikate moralne čistosti.

Osemdeset let po vojni neposrednih akterjev skoraj ni več. Kljub temu še vedno pristajamo na politiko, ki kontaminirano pokrajino uporablja za današnje spore. Mrtvi postajajo politični argumenti. Grobišča postajajo kulise. Tragedije se spreminjajo v identitetni kapital. Vprašanje ni več, kaj se je zgodilo, ampak komu spomin koristi.

Kontaminiranim pokrajinam tako dodajamo še kontaminirane jezike spomina. Jezike, v katerih so »naši« vedno junaki ali vedno žrtve, »vaši« pa vedno storilci. Jezike, ki ne iščejo resnice, ampak potrditev že vnaprej izdelanih prepričanj. Jezike, v katerih mrtvi še vedno opravljajo politično delo za žive.

Pri Pollacku ne gre za to, da bi preteklost končno odložili. Gre za pripravljenost, da izvemo tudi tisto, kar zmoti družinsko legendo in načne častnost naših. Priznati, da je bil zločin storjen, še ne pomeni podedovati krivde; pomeni pa nehati prikrivati odgovornost zanj.

Mrtvim dolgujemo imena in grobove. Živim resnico, ki je ne odmerjamo po pripadnosti.

Do takrat pa ostajamo molčeči ljudje kontaminirane pokrajine. Tudi kadar smo o preteklosti zelo glasni.