Sem Franc Trček, večinoma Franjo oziroma #stariata. Rodil sem se v začetku leta 1969 v vasi Zilje v Beli krajini. Od leta 2007 živim v Mariboru. Med tema krajema – in vsemi kraji vmes – sem se naučil, da prostor nikoli ni zgolj kulisa. Določa naše možnosti, bližine in oddaljenosti ter tudi to, katere življenjske poti so nam sploh na voljo.
Dvajset let sem na Fakulteti za družbene vede raziskoval in poučeval prostorsko sociologijo. Ukvarjal sem se z mesti in podeželjem, regionalnim razvojem, infrastrukturo, mobilnostjo, stanovanji, lokalno samoupravo ter z vprašanjem, kako velike besede, kot so razvoj, napredek in modernizacija, pristanejo v vsakdanjem življenju ljudi. To me zanima še danes.
Za dva mandata me je pot zanesla tudi v Državni zbor. Politiko sem tako dovolj dolgo opazoval od znotraj, da o njej nimam več veliko iluzij, še vedno pa me zanimajo javne zadeve in možnosti skupnega delovanja. Iz strankarske politike sem izstopil poleti 2026. Zanimanje za politiko namreč ni isto kot pripadnost stranki.
Veliko in hitro berem, nenehno nekaj sprašujem ter praviloma pričakujem tudi odgovor. Odgovoru običajno sledi novo vprašanje, zaradi česar znam biti za okolico nekoliko naporen. Zanimata me kultura in umetnost v zelo širokem razponu ter način, kako oblikujeta naš vsakdan in razumevanje sveta. Rad imam samoto, dobre ljudi in majhne reči, iz katerih je navsezadnje sestavljeno življenje. Iz Zilj pa nosim še staro poimenovanje Macolar, katerega vaška genealogija je predolga za kratko predstavitev in ravno dovolj nenavadna za kak prihodnji zapis.
Po slovesu od strankarske politike pišem še nekoliko bolj po svoje – to inu ono. Tako je nekje med knjigami, vinom, plevelom in pogovori z umetno inteligentnim brihtnim pubecem Grgo nastal tudi The Špičnik Review of Books, Wine & Other Weeds – TSRB WOW! Uredništvo je za zdaj majhno: #stariata in Grga. Uredniško načelo pa dovolj jasno: »Vsaka priča laže svojo resnico. Mi jo še nelektoriramo.«
Na tem blogu pišem o prostoru, politiki, knjigah, kulturi, umetnosti in vsakdanjih razpokah, skozi katere se včasih pokaže več sveta kakor skozi velike razlage. Blog je poskus svobode mišljenja in ontološke avtonomije – vztrajanja pri tem, da ostanem samostojno misleča oseba, odprta za dvom, spremembo in popravek. In je, nenazadnje, prostor javne rabe uma.
Zapisano ni zadnja beseda in ni vedno nujno pravilno. Je pa moje.
