Po zakonu

Včeraj zvečer sem v enem šusu prebral zgodnje delo Solvej Balle, Po zakonu. Štiri dobre zgodbe na dobrih osemdesetih straneh; štirje protagonisti; štirje zakoni. Od biblijskega »oko za oko« do drugega zakona termodinamike. Danski izvirnik je izšel leta 1993, dolgo preden je njegova avtorica zaslovela s Taro Selter in sedemdelnim spoprijemanjem s časom.

Med branjem sem se zalotil pri vprašanju, kako zelo nas oblikuje tisto, česar si nismo izbrali. Ne samo družbeno okolje, norme in pričakovanja drugih ljudi. Tudi prostor, v katerem živimo. Telo, ki ga nosimo s seboj. Čas, ki nam je na voljo. In na koncu celo fizika. Pri Balle te stvari niso kulisa, pred katero bi človek svobodno odigral svojo zgodbo. Posegajo vanjo. Človek bi nekaj rad, svet pa se ne premakne nujno v isto smer.

Ko so bili otroci majhni in pozneje v zgodnjem najstništvu, sem imel dva stavka, ki ju niso posebej radi slišali. Prvi je bil: »Svet ni narejen po vaši meri.« Drugi: »Dolgčas je le dolgočasnim ljudem.«

Danes bi drugega nekoliko popravil. Tudi zanimivim ljudem je lahko dolgčas; včasih iz njega celo kaj nastane. Verjetno tudi starši nismo vselej najbolj zanimiva družba. A za nekoliko preveč samozavestnim stavkom je bila misel, pri kateri še vztrajam: ni naloga sveta, da nas ves čas zabava.

Šele ob Balle sem pomislil, da sta bila oba stavka različici iste misli. Prvi je otrokom govoril, da se svet ne bo sproti prilagajal njihovim željam. Drugi, da bodo morali v njem tudi sami kaj opaziti, poiskati, začeti. Starši nismo zabaviščni program. Tudi svet ni.

To se sliši skoraj banalno. Toda velik del našega vsakdana je organiziran okoli nasprotne obljube. Vse naj bi bilo prilagojeno meni, dostopno takoj in brez trenja. Telefon me prepozna, algoritem ugiba moje želje, ponudnik mi sestavi izkušnjo po meri. Še preden vem, kaj bi rad, me nekaj že čaka. Potem pa naletim na človeka, ustanovo ali kraj, ki me ne postavi v središče, in hitro pomislim, da je z njimi nekaj narobe.

Pri Balle se to pričakovanje zaleti precej globlje. Njeni protagonisti se ne spopadajo samo z družbenimi pravili, ampak tudi s telesnostjo in materialnim svetom. Bral sem jih kot poskuse, kako daleč lahko človek pride s svojo voljo, preden naleti na nekaj, kar se zanjo ne zmeni. Ne oblikujejo nas zgolj ideologije in institucije. Oblikuje nas tudi to, da imamo telo, zasedamo prostor in ne moremo biti povsod hkrati.

Morda sem zato med branjem pomislil tudi na svoja potovanja, ko sem še potoval. Zdaj mi je dovolj otočje gričkov v Svečini in okolici. Na Kreti skoraj vsi govorijo o Knososu. Sam sem šel v Káto Zákros. Ne zato, ker bi bil pomembnejši ali ker bi bilo izogibanje znamenitostim samo po sebi kakšna posebna modrost. Pritegnil me je rob. Kraj, ob katerem nisem imel občutka, da izpolnjujem turistični program.

Pri Niagari so me prepričevali, da moram videti znamenito cvetlično uro. Na Bornholmu največji slap na otoku. V Rimu znamenitosti, ki jih je treba odkljukati. Pa so me pogosto bolj zanimale druge stvari. Pošta na Christiansøju, velika za kakšno manjšo kopalnico. Nekakšen gasilski dom, ki je bil bolj lopa kot dom. Ljudje na trgu, pogovor v lokalu, podrobnosti, mimo katerih bi šel, če bi gledal samo tisto, kar je bilo predvideno za ogled.

Te stvari niso bile pripravljene zame. Pošta ni bila zanimiva zato, ker bi hotela biti znamenitost; nekdo je tam potreboval pošto. Kraj je imel svoj vsakdan, v katerega sem za kratek čas vstopil. Prav to me je pritegnilo: svet, ki je obstajal tudi brez mojega zanimanja zanj.

Tu se mi oba starševska stavka nekoliko obrneta. Svet ni narejen po tvoji meri, zato imaš v njem kaj odkrivati. Ko se nehaš spraševati samo, kaj ti ponuja, lahko opaziš, kaj se v njem dogaja. Dolgčas takrat ni nujno pomanjkanje ponudbe. Lahko je tudi trenutek, ko še ne veš, kam usmeriti pozornost.

Toda pri misli o omejitvah je potrebna previdnost. Iz nje se prehitro naredi nauk, naj se vsak sprijazni s svojim položajem. Revščina ni zakon termodinamike. Nedostopno zdravstvo ni naravna danost. Tudi ureditev, v kateri imajo nekateri vedno prednost, ni neizogibna struktura resničnosti. Veliko tega, kar nam predstavljajo kot nespremenljivo, smo uredili ljudje; in lahko uredimo drugače.

Zato je vprašanje, po kakšnih zakonitostih svet deluje, tudi politično vprašanje. Kaj je dejanska omejitev in kaj posledica naših odločitev? Kdo omejitev občuti, kdo jo lahko obide in kdo jo razglaša za nujno, ker mu obstoječa ureditev ustreza?

Ko pred referendumom poslušamo razlage, kakšen bi svet moral biti, bi bilo dobro slišati tudi kaj o tem, kako bomo do tja prišli. Glasovanje lahko spremeni zakon. Ne more odpraviti staranja, izničiti razdalj ali podaljšati dneva. Lahko pa spremeni, kako skrbimo za starejše, kako povezujemo kraje in komu prihranimo čas. Za termodinamiko volilna pravica ne velja. Za razporeditev bremen in možnosti pa še kako.

Politiko potrebujemo prav zato, ker vsega ne moremo imeti hkrati in ker posledice naših izbir niso enako porazdeljene. Demokracija zahteva več kot seštevanje želja. Zahteva pogovor o tem, čemu bomo dali prednost, kaj bomo za to potrebovali in kdo bo nosil posledice. Tudi o tem, katere omejitve bomo skupaj premaknili in s katerimi se bomo morali naučiti živeti.

Odraslost je v tem pogledu manj povezana z letnico rojstva kot s pripravljenostjo, da lastno mero sveta vsaj občasno preverimo. Svet ni narejen po meri mojih otrok; pa tudi po meri njihovega očeta ne. V njem živijo še drugi ljudje, s svojimi potrebami, telesi, časi in potmi.

Po treh prebranih delih O prostornini časa se mi ob tej zgodnji knjigi vrača tudi Tara Selter, ujeta v osemnajsti november. Balle iz dneva, ki se ne premakne, odpre prostor za pripoved. Ob njem se vprašam, koliko vsega spregledamo v svojih dnevih, čeprav se ti premikajo.

Svet ni narejen po naši meri. Morda je ravno zato škoda gledati samo tisto, kar smo naročili.