O staranju in žlahtnem konservativizmu

Včeraj zvečer sem si v mariborskem Mariboxu ogledal film Ljubljeno bitje (Beloved). K ogledu me je najprej pritegnil Javier Bardem, iz kina pa sem odšel predvsem z mislijo na Vicky Luengo, igralko, ki sem jo poznal že iz Reina Roja, kjer je kot Antonia Scott ustvarila enega zanimivejših likov sodobne evropske kriminalke. Tokrat pa me ni pritegnila predvsem njena igra, temveč način, kako jo opazuje režiser Rodrigo Sorogoyen. Velik del filma gradi skozi bližnje posnetke obrazov. Kamera vztraja. Ne hiti. Ne lovi akcije. Kot da verjame, da je v človekovem obrazu več zgodbe kot v številnih zapletih in spektaklih sodobne kinematografije.

Ob gledanju sem se večkrat spomnil nekaterih stripovskih avtorjev, ki jih posebej cenim. Pri Miguelanxu Pradu, Miroslavu Sekuliću-Struji ali Manuju Larcenetu obraz nikoli ni zgolj obraz. Je prostor časa. V njem so zapisani porazi, zmage, dvomi, ljubezni, zablode in izkušnje. Podobno tudi Sorogoyena ne zanima predvsem dogodek, ampak sled, ki jo dogodek pusti v človeku.

V kino sem šel peš in tudi domov sem se vračal peš. To omenjam zato, ker je bila hoja v resnici del iste izkušnje. Na poti v kino sem še razmišljal o običajnih dnevnih rečeh, o delu, obveznostih in načrtih za naslednje dni. Na poti domov pa sem razmišljal o filmu, čeprav vedno manj o njegovi zgodbi in vedno bolj o vprašanjih, ki jih je odprl.

Ko sem stopil na ulico, je bila ura približno pol enajstih zvečer. Center Maribora je bil precej prazen. Nekaj ljudi se je še sprehajalo po mestu, tu in tam je mimo pripeljal avtomobil, večina dneva pa je bila očitno že za nami. Nič posebnega. Nobene filmske scenografije. Samo mesto, ki je počasi prehajalo v noč.

Prav v takšnih trenutkih človek ugotovi, kako močno so mesta povezana s spominom. Ne zato, ker bi bila sama po sebi nostalgična, temveč zato, ker skozi njih hodimo desetletja. Določene ulice začnejo povezovati različna obdobja našega življenja. Nekateri kraji ostanejo isti, drugi se spremenijo do neprepoznavnosti. Nekaj časa sem razmišljal o tem, koliko različic samega sebe sem že pustil v tem mestu. Meščana, raziskovalca, poslanca, profesorja, človeka v različnih prijateljstvih, ljubeznih, sporih in življenjskih fazah. In ob tem sem se spomnil stavka Ceesa Nootebooma: »Vsaka priča laže svojo resnico.«

Dlje ko živim, manj se mi zdi ta misel literarna in bolj življenjska. Dolgo sem verjel, da so spomini predvsem vprašanje natančnosti. Danes mislim, da so predvsem vprašanje pomena. Ne hranimo dogodkov takšnih, kot so bili. Hranimo njihov pomen za naše sedanje življenje. Zato ista izkušnja pri petindvajsetih letih pomeni nekaj drugega kot pri petdesetih. Ne zato, ker bi se spremenila preteklost, ampak zato, ker smo se spremenili mi. Vsak človek je priča lastnega življenja in vsak človek svojo zgodbo nenehno nekoliko popravlja, dopolnjuje in na novo interpretira.

Morda je zato ena največjih lekcij staranja ugotovitev, da življenje ne prinaša predvsem odgovorov. Ko smo mladi, pogosto verjamemo, da bomo nekoč razumeli, kako stvari stojijo. Da bomo pridobili neko dokončno modrost, ki bo razrešila dvome. Izkaže se, da leta praviloma ne povečujejo gotovosti. Povečujejo pa razumevanje zapletenosti. Bolje začneš razumeti, kako pogosto ljudje ravnajo z najboljšimi nameni in kljub temu povzročijo škodo. Kako pogosto so konflikti posledica različnih pogledov na isto situacijo in ne nujno razlike med dobrim in zlim. In kako pogosto si tudi sam del problema, ki ga vidiš pri drugih.

To se zelo jasno pokaže v odnosu do staršev. Nekega dne ugotoviš, da postajaš podoben ljudem, od katerih si se v mladosti najbolj želel razlikovati. Ne v njihovih najboljših lastnostih, ampak pogosto prav v tistih, zaradi katerih si bil kot mlad človek nejevoljen. V istem odzivu. V isti trmi. V istem stavku, za katerega si nekoč prisegel, da ga sam nikoli ne boš izrekel. To ni posebej prijetno spoznanje, je pa koristno. Ne zato, ker bi dokazovalo, da so imeli starši prav. Ampak zato, ker te prisili v večjo skromnost pri presojanju drugih.

Od tod ni več daleč do vprašanja, ki ga zadnja leta razumem precej drugače kot nekoč. Kaj pravzaprav pomeni postajati konservativen? Ne v strankarskem smislu in ne v smislu vsakodnevnih političnih etiket. Govorim o nečem globljem. O odnosu do časa. Mladost je upravičeno odprta novostim. Brez tega ni ne ustvarjalnosti ne napredka. Toda življenje te postopoma nauči tudi spoštovanja do stvari, ki so prestale preizkus časa. Ne zato, ker bi bile stare. Zato, ker so se izkazale.

Prav tu nekje se začne tisto, kar bi sam imenoval žlahtni konservativizem. Ne gre za politično identiteto. Ne za strankarsko etiketo. Gre za način gledanja. Za pripravljenost, da stvari opazujemo dovolj dolgo, preden o njih izrečemo sodbo. Tako kot Sorogoyenova kamera vztraja na obrazu dlje, kot smo danes vajeni, tudi žlahtni konservativizem predpostavlja določeno potrpežljivost do sveta. Ne zanima ga zgolj novo in ne obožuje zgolj starega. Poskuša razumeti, kaj je čas preveril in kaj je čas ovrgel. Ne sprašuje se predvsem, kaj je moderno, ampak kaj je vredno.

Prijateljstvo, zaupanje, zvestoba, dobro opravljeno delo, dobra knjiga, institucije, ki vzdržijo dlje od ene politične generacije, in mesta, ki v sebi nosijo spomin več rodov. Takšne stvari trajajo z razlogom. Ne vedno. Pogosto pa.

Zato se mi zdi napačno konservativizem razumeti predvsem kot odpor do sprememb. Žlahtni konservativec ne poskuša ustaviti časa. Ve, da je to nemogoče. Njegova naloga je precej zahtevnejša. Poskuša razlikovati med tem, kar je zastarelo, in tem, kar je dragoceno. Med tem, kar je zgolj staro, in tem, kar je prestalo preizkus časa. To ni strah pred prihodnostjo. To je spoštovanje do časa.

Ko sem se tisti večer vračal domov, nisem več razmišljal predvsem o filmu. Razmišljal sem o ljudeh, ki sem jih nekoč sodil prehitro. O prepričanjih, ki sem jih imel za samoumevna. O stvareh, ki sem jih izgubil, in o stvareh, ki so ostale. In predvsem o tem, da je morda bistvo zrelosti manj v tem, da pridemo do odgovorov, kot v tem, da se naučimo živeti z odtenki.

Če je v staranju kakšna modrost, potem je verjetno prav ta. Da sčasoma postanemo nekoliko manj prepričani vase, nekoliko bolj pozorni do drugih in nekoliko bolj pripravljeni sprejeti, da je življenje zapletenejše, kot se nam je zdelo v mladosti. To ni malo. Pravzaprav se mi zdi, da je to kar veliko.