Patiniranje mita

Kako strip svojim junakom dovoli, da se postarajo

Ob dvajsetletnici Fibre sem med nekoč že razprodanimi albumi, ki jih je zagrebška založba ponovno izdala v jubilejni zbirki Orkestar, kupil dva: Jedno proljeće u Černobilu Emmanuela Lepagea ter Petar & Liza Miroslava Sekulića Struje. Pred dopustom sem pri isti založbi kupil še Renardov Povratak Comanche. Šele ko so se ti trije risoromani znašli drug ob drugem, sem opazil, da sem pravzaprav trikrat kupil različico istega vprašanja: kaj ostane od kraja, človeka in mita, ko se vanje naseli čas?

Tudi Fibra je lepa zgodba o času in vztrajanju. Marko Šunjić jo je pred dvajsetimi leti začel kot hobi in skoraj dobesedni one-man band, predvsem z lastnim uredniškim okusom. Za jubilej je iz kataloga izbral dvajset razprodanih naslovov, jih na novo opremil in povezal v zbirko Orkestar. One-man band je ustanovil Orkester. Težko bi si izmislili lepšo založniško samoironijo.

Lepageev Černobil je dokumentarno-avtobiografski zapis potovanja v prostor, o katerem naj bi že vse vedeli. Avtor leta 2008 pride tja z vnaprej izdelano črno-belo podobo katastrofe, praznine in smrti, najde pa pomlad, barve, otroke, vsakdan in celo lepoto. Prav lepota postane njegova moralna zadrega. Ali sme kontaminirano pokrajino naslikati lepo? Bi katastrofo s tem olepšal ali bi lagal, če bi narisal samo sivino, ki jo je prinesel s seboj? Barva v albumu zato ni okras, ampak argument. Černobil iz abstraktnega prostora katastrofe zdrsne v kraj, kjer ljudje kljub nevidnemu sevanju še vedno živijo.

Pri Sekulićevem Petru & Lizi me je najprej prevzel brueglovski občutek. Sekulić stripa ne riše, ampak ga slika z gvašem. Njegovi lokali, ulice, trgi, postaje in neugledne sobe so polni teles, predmetov, navlake in vzporednih mikrozgodb. Petar in Liza sta osrednja lika, vendar nikoli edina zgodba na tabli. Nekdo čaka, nekdo pije, nekdo se prepira, nekdo je že obupal; čisto na robu slike se dogaja nezgoda, ki je osrednja junaka morda niti ne opazita.

Pred leti sem bil na veliki Brueglovi pregledni razstavi na Dunaju. Gneča je bila nora, med obiskovalci presenetljivo veliko Japoncev, toda pred njegovimi platni se je splačalo vztrajati. Vsako je morje zgodb in nezgod, polno dela, padcev, prepirov, pojedin in drobnega humorja. Pogled ne potuje po eni vnaprej določeni poti. Bruegel je bil strip pred stripom: zaporedje je razprostrl po eni površini, gledalcu pa prepustil, da ga sestavi.

Nekaj podobnega počne Sekulić. Njegove množice niso scenografija. Vsaka figura ima držo, smer hoje in vsaj možnost lastne zgodbe. To je postjugoslovanski, urbani Bruegel: vaški praznik se je preselil v zakajeno beznico, polje v razrito ulico, letni časi pa v čustveno vreme generacije po vojski in razpadu skupnega sveta. Če je pri Lepageu prostor ranjen od katastrofe, je pri Sekuliću mesto polno ljudi, ki svoje poškodbe nosijo s seboj. V obeh albumih risba naredi nekaj, česar besedilo samo ne bi moglo.

Toda misel o patiniranju mita mi je odprl šele Povratak Comanche Romaina Renarda. Album se vrača h klasični vesternovski seriji Comanche Grega in Hermanna ter k njenemu junaku Red Dustu, le da je nekdanji kavboj zdaj star mož, Cole Hupp. Klasični, zlasti leonejevski vestern gre iz velikega totala proti vse ožjim kadrom: pokrajina, trije možje, obrazi, oči, roke, revolver. Široki prostor se zgosti v dvoboj, raztegnjeni čas poči s strelom, ki razdeli dobre, slabe in grde.

Renard uporabi isto ikonografijo, vendar obrne njeno smer. Tudi ko se približa obrazu, iz njega ne naredi nosilca odločilne akcije. Obraz je načet, utrujen in deloma že pogoltnjen s črnino. Ko se pogled znova umakne v total, se prostor ne zoži proti obračunu, ampak človeka raztopi vase. Klasični vestern gre iz geografije v dejanje. Povratak Comanche gre iz geografije v spomin.

Red Dust se je postaral. Revolver še obstaja, toda roka ni več ista; pokrajina je ostala široka, čas pred človekom pa se je zožil. Nekdanja pustolovščina je postala inventura posledic. Junak ni več gospodar zgodbe, ampak nezanesljiva priča lastnega življenja, ki ga mlada knjižničarka Vivienne posluša, zbira in že spreminja v pripoved o »pravem Zahodu«. Mit ne izgine. Ostane kot fantomska podoba, ki še vedno določa ljudi, čeprav sveta, ki jo je ustvaril, ni več.

To ni rušenje mita in tudi ne njegova restavracija. Renard vestern patinira. Pusti mu obliko, odvzame pa mu nekdanjo gotovost. Patina ni rja, ki predmet razžre, niti nov lak, ki prekrije njegovo starost. Je vidni čas: sled rok, uporabe, poškodb in življenj, skozi katera je predmet prešel. Ustrezno postaran mit ne zanika svoje mladosti, vendar od sedanjosti ne zahteva, naj se pretvarja, da je še vedno mlad.

Tomaž Lavrič je nekaj sorodnega že naredil s punkom v Rdečem alarmu. Nekdanji bobnar Krt je postal umirjen družinski mož, ki se spominja mlačnega piva, vroče glasbe in občutka, da njegova generacija spreminja svet. Lavrič temu občutku ne odvzame resničnosti, vendar ga ves čas spodjeda z avtoironijo. Punkovskega upora ne razbije; pusti mu, da se postara skupaj z njegovimi udeleženci.

Nekoč, ko sem bil še na FDV, je bila okrogla miza z zaslužnimi slovenskimi rokerji iz časa osamosvajanja. Naslednji dan sem enega boljših študentov vprašal, kako je bilo. »Ah,« je odgovoril, »zdaj vem, kako se nočem postarati.«

Skoraj popolna enovrstična recenzija okrogle mize. Ni govoril o sivih laseh, trebuhu ali počasnejši hoji, ampak o načinu staranja: da svojo mladost spremeniš v trajni dokaz zgodovinske pomembnosti; da upor, ki je nekoč rušil avtoritete, postane zahteva, naj te mladi priznajo za avtoriteto; da ne pripoveduješ več zgodb, ampak upravljaš svoj spomenik. Nekoč so igrali proti okostenelosti sveta, nato pa so sami postali njegova okrogla miza.

Stripi tu včasih premorejo več modrosti kakor javno življenje. Junakom dovolijo, da se postarajo, mitom pa, da izgubijo bleščavo. Politika počne ravno nasprotno. Svoje zaslužne može in žene nenehno liči za novo premiero, kakor da bi bilo mogoče čas premagati z novo funkcijo, novim mandatom ali vsaj novim stolom pri isti mizi.

Desnica je iz svojih osamosvojiteljev že zdavnaj postavila precej glasen panteon. Njegove kipe, spore in večne zasluge poznamo. Manj radi opazimo soroden mehanizem na levici in v liberalni sredini. Nekdanji uporniki, alternativci, kulturniki in civilnodružbeni prebujevalci so svojo mladost prav tako spremenili v moralni kapital. Še vedno govorijo jezik odprtosti, prostor pri mizi pa odpirajo predvsem mlajšim, ki dovolj pohlevno potrjujejo njihovo zgodovinsko pomembnost. Zelo dobro vidijo lakiranje desnega mita, precej slabše nove plasti laka na lastnem.

Ne gre za to, da bi bili vsi isti. Pripovedi niso enake, odgovornosti še manj. Soroden je mehanizem, po katerem osebna biografija postane zgodovinska legitimacija, ta pa pravica do trajnega razlaganja sedanjosti. Leta sama pri tem niso težava. Star človek je lahko miselno mlad, mlad politik pa že ob nastopu okostenel. Težava nastane, ko javna funkcija postane terapija proti lastnemu staranju.

Gospodski umik bi bil zato lahko tudi svojevrstna demografska politika. Ne umik iz javnosti in ne odpoved izkušnjam, ampak odmik od stola. Naša politika mlade rada vabi zraven, redkeje pa jim prepusti moč. Dovoli jim pripravljati gradiva, voditi družbena omrežja, na katerih se vse bolj pljuva po drugih, in na kongresih mahati z zastavicami. Mentorstvo, ki zahteva trajno poslušnost, ni predaja izkušenj. Je podaljševanje oblasti z drugimi telesi.

Morda bi bil prav odmik od stola najradikalnejše dejanje generacije, ki je nekoč prisegala na radikalnost. Izkušenj ni treba do smrti dokazovati z novo funkcijo. Mogoče jih je predati in prenesti tudi možnost, da jih bodo drugi uporabili drugače, kot smo si zamislili sami.

Tu se velja vrniti k Fibri. Svojih dvajset let ni proslavila predvsem z okroglo mizo, na kateri bi zaslužni ustanovitelj pojasnjeval, kako je nekoč sam rešil regionalno stripovsko kulturo. Izbrala je knjige, jih na novo opremila in ponovno položila pred bralce. Ne pravi: spoštujte nas, ker smo bili pomembni. Pravi: tukaj so stripi, poglejte, ali še delujejo.

Morda se tako dostojno starajo tudi ustanove in ljudje. Ne tako, da zanikajo svojo preteklost, niti tako, da od mladih zahtevajo njeno obredno čaščenje. Svoje najboljše delo ponovno ponudijo v presojo in prenesejo možnost, da ga bodo novi bralci prebrali drugače. One-man band lahko po dvajsetih letih postane Orkester. Samooklicani orkester pa pogosto ostane le predolg solo.

Mit potrebuje patino, ne vedno novih plasti laka. Patina mu da zgodovino; lakiranje mu pušča samo bleščavo. Renard je svojemu junaku dovolil gube, Lavrič punku avtoironijo, Fibra svojim knjigam novo branje. Umetnost je znati, kdaj in kako oditi, da se ne spremeniš v slab mit.