Bach sredi dneva

Sem dokaj amuzikaličen človek. To mi pri poslušanju glasbe doslej ni povzročalo posebnih težav. Te bi verjetno nastale šele, če bi se odločil, da morajo drugi poslušati mene.

Ano Vidović poslušam že nekaj časa. Občasno poiščem kak njen koncertni posnetek, skladbo, ki je še nisem slišal v njeni izvedbi. Ob vsebinskem delu mi pomaga umiriti misli. Tudi to je svojevrstno protislovje: da bi se lažje posvetil eni vsebini, si predvajam drugo, za katero so potrebna leta dela in zbranosti. Nekdo je moral zelo pozorno vaditi, da ga lahko jaz poslušam nekoliko raztreseno.

Tokrat je bil nov koncertni posnetek. Sredi dneva. Ana in Bachova Chaconne. Ana je iz bližnjega Karlovca. Belokranjcu to ime zveni precej manj oddaljeno kot imena dvoran, v katerih nastopa. Toda domačnost kraja pri poslušanju hitro izgubi pomen. Ostanejo kitara, roke in nekaj, kar zveni skoraj nesramno preprosto.

Pri zahtevnosti sem odvisen od tega, kar preberem in kar mi povedo ljudje, ki glasbo razumejo bolje od mene. Sam ne znam presoditi vseh težav, ki jih mora izvajalka premagati. Opazim pa lahkotnost. Prsti se premikajo, glasba teče in nikjer ne nastane potreba, da bi mi nekdo posebej pokazal: tukaj je bilo pa težko. Seveda vem, da za tem stojijo leta vaje. Toda med poslušanjem mi jih ni treba nositi skupaj z njo. Njeno delo mi omogoči, da grem s skladbo.

Tudi njena lepota ostaja del prizora. Opazim jo. Potem pa me zaposli glasba. V izvedbah, h katerim se vračam, se mi zdi, da ima Ana dovolj zaupanja v to, kar igra, da lahko tudi sam ostanem pri glasbi. Ne vem, kako sama razmišlja o odru in nastopanju. Vem, zakaj jo poslušam.

Bach pa tudi ne potrebuje petelinjenja.

Ob tem bi se dalo hitro zaviti v razpravo o razkazovanju in nastopaštvu. Ampak danes poslušam Bacha. Tudi njemu lahko enkrat prihranim dolžnost, da mora sproti pojasnjevati še naše javno življenje.

Chaconne je bila napisana za solo violino, Ana jo igra na kitari. En sam instrument mora opraviti ogromno dela. Meni se ob poslušanju odpre pokrajina. Težko bi jo narisal. Nima določenega kraja, po katerem bi jo lahko prepoznal, čutim pa njeno razsežnost in spremembe v njej.

V nekem trenutku se nekaj sprosti. Pomislim na okna Álvara Size, enega meni ljubših arhitektov. Ta skromni velikan zna prostor objeti. Z oknom pokrajino približa, pusti ji, da vstopi v sobo. Nekaj podobnega začutim ob Bachovem prehodu: odpre se pogled in za nekaj časa lahko sežem dlje. Prehod ima seveda tudi glasbeno ime in mesto v zgradbi skladbe: srednji del preide iz d-mola v D-dur. Ko to izvem, moja zaznava dobi oprijem; med poslušanjem sem znal pomisliti predvsem na odprto okno. Profesionalna deformacija prostorskega sociologa očitno seže tudi do Bacha. Če že ne znam povedati, kaj se dogaja med notami, se znajdem med stenami.

Siza se mi ob tem oglasi zaradi občutka za mero. Okno vzpostavi razmerje med steno, svetlobo, pokrajino in človekom. Ko sediš v prostoru, lahko vse te premišljene odločitve občutiš kot nekaj samoumevnega. Pri Ani se mi zgodi podobno: o posameznih izvajalskih odločitvah vem malo, lahko pa se prepustim razmerjem, ki jih vzpostavlja. Navidezna preprostost ima zelo natančno izdelavo.

Prav to me zanima: kako daleč lahko skladbi slediš, čeprav o njenem ustroju veš zelo malo. V svojem poklicnem življenju sem dovolj časa porabil za razumevanje zapletenih stvari, da cenim znanje. Muzikolog bi tu slišal razmerja, ki jih sam ne prepoznam. Izvajalka bi v posnetku zaznala odločitve, ki gredo mimo mene. Ob ponovnem poslušanju in s kakšno dobro razlago bi verjetno tudi sam slišal več. Toda nekaj se je že zgodilo, še preden sem se poučil.

Bachov ohranjeni rokopis zbirke sonat in partit za solo violino je iz leta 1720. Istega leta je umrla njegova prva žena Maria Barbara. Ko se je vrnil s potovanja, je bila že pokopana. Obstaja razlaga, da je Chaconne spomenik njej; neposrednega dokaza za to nimamo. Skladba je lahko nastala tudi prej. Ob takem podatku je težko poslušati povsem enako. Glasba dobi bližino nekega življenja, izgube, vrnitve domov. Hkrati se moram malo zadržati. Človek, ki hitro bere in rad povezuje stvari, lahko tudi zelo hitro najde zgodbo, s katero si razloži vse. Potem posluša predvsem lastno razlago. Bachu bi rad pustil nekaj več prostora. Zgodovinski podatek naj mi odpre možnost poslušanja; ni treba, da iz njega naredim navodilo, kaj moram ob katerem taktu občutiti.

Morda se me dotakne prav to, da mi ni treba zanesljivo vedeti, kaj posamezen del pomeni. Lahko sledim nečemu, česar ne znam v celoti prevesti v stavek. Zame, ki se večino dneva ukvarjam z besedami, je to kar dobrodošlo. Za nekaj časa odpade naloga, da moram iz zaznave izdelati razlago, iz razlage sklep in iz sklepa še uporaben odstavek. No, očitno ne za prav dolgo. Tale zapis je dokaz.

Brahms je ob Chaconni pisal o celem svetu misli in občutij, ki ga je Bach ustvaril za majhen instrument. To sem prebral šele potem, ko sem sam že omenjal pokrajino. Malo me je pomirilo. Očitno lahko tudi amuzikaličen poslušalec zazna velikost nečesa, čemur ne zna izmeriti vseh razsežnosti.

Proti koncu imam občutek, kot da se pospravi. Ta beseda mi je bližja od velikih razlag o presežnem. Nekaj se je razprlo, zgostilo, premaknilo in zdaj lahko obstane. Zagrneš zaveso, prostor pa diha drugače. Tako sem to znal povedati med poslušanjem in za zdaj ne najdem natančnejšega opisa.

Ana ima pri tem bistveno vlogo. Preprostost, ki jo slišim, je njeno delo. To se mi zdi velika odlika mojstrstva: koliko omogoči drugemu. Ni mi treba najprej opraviti sprejemnega izpita. Zaupam ji in vmes odkrijem nekaj, kar znam po svoje zaznati tudi sam.

Sredi dneva sem si predvajal glasbo za lažje delo. Za nekaj časa me je v celoti zaposlila. Potem sem se k svoji vsebini vrnil nekako očiščen, z več prostora, da se vanjo poglobim.