Oma s cigareto

Zadnjih nekaj mesecev se mi vedno bolj dogaja, da ob knjižni polici najprej posegam po grafičnih novelah. Deloma preventivno. Oči so že nekoliko utrujene in včasih pomislim tudi na to, katere knjige bom še lahko bral pod stara leta, če jih dočakam. Ob kakšni drobni pisavi v oblačkih pa me hitro mine prepričanje, da sem si izbral očem prijaznejše branje. Tudi risoromani znajo zahtevati dobro luč.

Še bolj me k njim vleče odnos do drobnega detajla, ki veliko pove. Kako nekdo sedi, kam pogleda, kako drži cigareto. Kaj je ostalo na polici. Takšne malenkosti se mi pogosto vtisnejo globlje kot razlage značaja. V njih se ohrani nekaj človekove navzočnosti, kar bi z naštevanjem njegovih lastnosti težko priklicali. Nekdo je bil tukaj in je svet uporabljal po svoje.

V knjigi The Crystal Vase Astrid Goldsmith je takšna sled babičina drža na ležalniku s cigareto. Težavna oma, ki ji črno-bela risba s petrolejsko modrim dodatkom v mojih očeh podari kanček elegance. Do nje začutim celo nekaj simpatije. Barva sodeluje pri tem, kako jo sprejemam. Pred menoj je oseba, ki je ne morem odpraviti z eno oznako, čeprav bi se z njo verjetno tudi sam kdaj težko zmenil.

Ali jo zaradi risbe bolje razumem ali mi je predvsem bolj všeč? Vprašanje je vredno ohraniti odprto. Naklonjenost nam lahko približa človeka, lahko pa nas tudi zaslepi. Goldsmithova mi omogoči, da babico sprejemam z vsemi njenimi protislovji. V družinskem albumu, kjer so vsi umrli sorodniki naknadno postali dobri ljudje, je za takšno bližino precej manj prostora. Gesta ohrani tudi nekaj, česar družinska razlaga ne zna udobno pospraviti.

Doma imam Balkanalije Samire Kentrić, zame verjetno najboljše domače delo te vrste. Preplet bildungsromana in družbene kritike nosi njena vrhunska risba. Njena moč je tudi v tem, kako iz družinske podobe razvije družbeno metaforo, ne da bi izgubila osebno bližino. Odraščanje v priseljenski delavski družini se prepleta z razpadom države in spreminjanjem družbenih razmerij. Družinske fotografije in simboli skupne preteklosti dobivajo novo likovno življenje. Deklica odrašča, medtem pa se spreminjajo merila, po katerih okolje presoja njeno družino. Risba omogoči, da obe spremembi beremo skupaj. Spomin na otroštvo tako postane tudi vprašanje, kaj se je zgodilo s svetom, ki je to otroštvo obdajal.

V delu Ginseng Roots Craiga Thompsona črno-belo risbo dopolnjuje rdeča. Drugačen likovni poudarek, drugačna razporeditev pozornosti. V gosto narisanem svetu povezuje in ločuje, pomaga očesu, da se znajde med množico podrobnosti. Avtorjevo otroštvo, delo na poljih ginsenga, razredna razmerja in svetovna trgovina se prepletajo okoli iste rastline. Iz spomina na konkretno delo se razprejo razmerja, ki segajo daleč čez domači kraj. Roke dobijo svojo gospodarsko zgodovino.

Thompsonova pripoved je mestoma zame skoraj pregosta. Tudi skrbno raziskana zgodba potrebuje nekaj prostora za bralca.

Pri vseh teh postopkih je pomembno, kdaj drobec srečamo. Risoroman gradi na ritmu strani, na velikosti kadra, ponovitvah in obratih lista. Med dvema podobama lahko mine trenutek ali več desetletij. Na isti strani se lahko srečata spomin in njegova poznejša razlaga; bralec lahko pogleda nazaj, še preden obrne list. Povezava med sledmi nastaja tudi iz njihove razporeditve. Pripoved ima prostor, po katerem se premika oko.

Navidezna preprostost takšne rešitve zahteva veliko dela. Izbrati je treba gesto, jo narisati in ji najti mesto. Posebej me zanima ponovljeni detajl. Prvič ga komaj zaznamo, drugič že slutimo njegov pomen, pozneje se zaradi njega vrnemo k začetku. Nekaj, kar smo sprva vzeli za obrobno posebnost, postane ključ. Avtor nam je sled pokazal, še preden smo vedeli, kaj naj z njo.

Pri Manuju Larcenetu, zlasti pri njegovi prepesnitvi Claudelovega Brodeckovega poročila, postane to neprijetno. Sovražni odnos do drugega in drugačnega najprej špega, potem pa prav šprica. Skozi risbo. Sprva ga zaznavam v posameznih podobah, pozneje prežame ves svet knjige. Tudi začetni prizori dobijo drugačen pomen. Kar je bilo mogoče še odpraviti kot zadržanost, se pokaže kot del odnosa, ki drugačnost postopoma spreminja v obtožbo.

Tujec je tudi sam risar. Nekdo je skupnost pogledal in nekaj videl. Že to lahko ogrozi ljudi, ki bi radi ohranili nadzor nad svojo podobo. Risba ohrani tudi tisto, kar bi upodobljeni najraje prikrili. Sled človeške navzočnosti je lahko zelo neprijetna.

Martin Pollack je mojster sledi v dokumentih, zreli risoroman pa mojster sledi v podobah. Seveda se oboje prepleta. Dokument se lahko pojavi sredi narisane strani, podoba lahko zahteva preverjanje, spomin lahko nasprotuje zapisu. Risba ostaja avtorska odločitev tudi takrat, ko deluje dokumentarno; njena prepričljivost še ni dokaz, da se je nekaj zgodilo prav tako.

Ob Kišu in Sebaldu, pri katerem fotografije dodatno zapletajo razmerje med sledjo in pripovedjo, se mi ta sorodnost zdi pomembna. Iz drobnih opažanj gradita pripoved tudi Esther Kinsky ob londonski reki Lei in Handke na poteh po pariških predmestjih in Pikardiji. Ni treba, da vsak drobec ponazarja veliko zgodovino. Lahko ohranja nekaj manj opaznega: navado, človekovo pot, predmet ali kraj, ki počasi izgublja svoje nekdanje prebivalce.

Pri vseh teh različnih pisavah me zaposluje občutek, da je tu nekaj, česar ne bi smeli prepustiti pozabi. Včasih je treba razkriti zamolčano odgovornost, drugič ohraniti način vsakdanjega bivanja. Tudi spomin na človeka je lahko okrnjen, če se ohranijo samo podatki o njegovih velikih odločitvah. Izgubijo se njegove nerodnosti, njegova duhovitost in način, kako je zasedal prostor. Prav tisto, po čemer bi ga bližnji prepoznali.

V dobi tehnokulture in podob, o kateri nas je učil Janez Strehovec, je risoroman morda posebej blizu generacijam, vajenim prehajanja med podobami in besedili. Toda fragmenti sami še ne ustvarijo spomina; nekdo jih mora izbrati, urediti, med njimi pustiti vrzeli in prenesti tudi možnost, da se vse ne bo sestavilo.

Ob družinski fotografiji pogosto ne vemo več, kdo stoji ob kom in zakaj se nekdo drži nekoliko stran. Risoroman lahko okoli ohranjene podobe zariše prostor mogočega spomina. Toda kako vrniti izgubljenemu človeku nekaj navzočnosti, ne da bi si prilastili njegovo življenje? Včasih mora obraz ostati nerazločen.

Morda me zato risoromani vedno bolj privlačijo. Skozi drobce ohranijo človeka, ne da bi mu bilo treba postaviti spomenik. Babica lahko ostane težavna, elegantna in malo smešna. Oči so utrujene, pa vendar še zmorejo slediti tem odtenkom. Ko knjigo zaprem, z menoj ostane tudi nekaj, kar bi se sicer lahko izgubilo: kako je držala cigareto.


Discover more from Nelektorirano by Franjo

Subscribe to get the latest posts sent to your email.

Leave a Reply