Da bi lahko ponovno zadihali

Ob branju Martina Kušeja o umetnosti, identiteti in slabem političnem gledališču

Pretekli teden sem v roke vzel Za mano belina, slabih dvesto strani razmislekov avstrijskega gledališkega in opernega režiserja Martina Kušeja, in jo prebral na mah. Ne zato, ker bi bila drobna, ampak ker se v njej presenetljivo tekoče prepletajo gledališče, identiteta, politika, ljubezen, samota in boj z lastnim jazom. Ko sem knjigo zaprl, pa ni ostala zaprta. V naslednjih dneh sem se vračal k prebranemu in človeku, ki se iz njega izrisuje: človeku, v katerem se stikata tolmun samote in vrelec strasti; človeku, ki po bližini hrepeni z vso silovitostjo, a se vedno znova vrača v globino lastnega jaza.

To ni klasična avtobiografija. Kušej marsikaj razkrije, vendar redko do konca. Pove, kako ljubi, ne pa nujno, koga je ljubil. Ob predstavah, provokacijah in porazih se vedno znova vrača k istemu nasprotniku: sebi. Kušej zapiše, da je najtežji boj boj z lastnim jazom. Ve, da je ta hkrati izvor njegove ustvarjalne energije in prostor, v katerem se lahko spremeni v uničevalnost. Vprašanje je le, koliko ga obvladuje in koliko ga zgolj zelo dobro opisuje.

Najmočneje me je ustavil njegov razmislek o identiteti. Kušej je odraščal kot koroški Slovenec v družini, ki je svojo slovenščino potisnila v molk. Starši so zaradi vsakodnevne stigmatizacije asimilacijo prignali tako daleč, da je bil slovenski zapis lastnega priimka s strešico zanj skoraj odkritje. Slovenščino si je začel zares prisvajati šele kot mlad režijski asistent v Ljubljani. Danes tisto strešico nosi ponosno.

Toda pri tem ne gre za preprosto vrnitev k izgubljenim koreninam. Kušej si slovensko identiteto ponovno prisvoji, vendar tudi iz nje noče narediti novega zapora. Noče ene prisile zamenjati z drugo. Nekoč je moral biti dovolj nemški Avstrijec, zdaj pa noče biti skrčen zgolj na vlogo koroškega Slovenca. Identiteta je zanj živa, večplastna in spreminjajoča se. Ko otrdi v predpisano vlogo in začne določati, kaj smemo misliti, čutiti in postati, se spremeni v steznik. Takrat jo je treba napasti, razstaviti in ponovno sestaviti. Sicer nam začne zmanjkovati zraka.

Tu se njegova biografija neposredno prelije v gledališče. Tudi klasično delo lahko otrdi v identiteto. Občinstvo že ve, kaj so Don Giovanni, Tosca ali Hamlet, kako morajo zveneti in kaj smejo pomeniti. Kušej jih razdira, da bi jih rekonstruiral za današnji čas. Ne zanima ga njihova muzejska varnost, ampak možnost, da bi ponovno postala nevarna. To praviloma ni všeč delu občinstva, ki želi od klasike predvsem potrditev lastnega okusa, kulturnega položaja in že znane razlage.

Paradoks je skoraj bernhardovski. Občinstvo, ki z užitkom posluša Bernhardove napade na avstrijsko zatohlost, samo postane zatohlo, ko ga režiser obrne proti sedanjosti. Pripravljeno ga je častiti kot klasika, ne pa prenašati njegovega duha, kadar se obrne proti njemu samemu. Kanonizacija nevarno umetnost udomači. »Resnico družbenega trenutka včasih prepoznamo po tem, da jo je vražje težko prenesti,« zapiše Kušej.

Kušej klasike dekonstruira, da bi jim vrnil sedanjost. Včasih jih odpre in jim omogoči na novo zadihati, drugič jih s svojo aktualizacijo preglasi. Njegove najboljše predstave nastanejo tedaj, ko rekonstrukcija sprosti notranji konflikt dela. Manj prepričljive so, ko začne režiser skozi besedilo dihati namesto njega. Toda tudi možnost neuspeha je del umetniške svobode.

Ob tem moram priznati, da sem tudi sam že nekoliko sit tulečega in razbijajočega političnega teatra na gledališkem odru. V času slovenskega osamosvajanja sem razumel njegovo zgodovinsko nujnost. Razbijati je moral otrdele podobe, prekinjati dolge molke in spodkopavati samoumevnosti družbe, ki se je na novo sestavljala. Danes se mi ta govorica pogosto kaže kot ponavljanje nekoč osvobajajoče geste, ki je medtem mestoma otrdela v lastno konvencijo.

To ne pomeni, da si želim vrnitve k varnim klasičnim postavitvam. Prav tako me dolgočasijo zlasti opere, uprizorjene kot nabuhle telenovele preteklosti: razkošne, kostumsko brezhibne in nezmožne odgovoriti na preprosto vprašanje, zakaj naj bi nas ta zgodba zadevala danes. Problem ni razkošje samo, ampak trenutek, ko postane nadomestilo za misel. Umetnosti ni treba niti klečati pred klasiko niti kričati čeznjo. Dovolj bi bilo, da jo zna ponovno odpreti našemu času.

Da obstaja tudi takšna pot, v Mariboru vemo. Valentina Turcu v svojih sodobnih baletih kaže, da je mogoče zgodbo peljati plesno in tekoče, čutno ter hkrati poglobljeno. Takšna je njena Smrt v Benetkah, ki mi je med njenimi deli najljubša, in takšen je Tramvaj Poželenje. Klasičnih predlog ne zapira v preteklost in jih ne preglasi z razkazovanjem režijske sodobnosti. Prevede jih v govorico telesa, hrepenenja, nasilja, minevanja in smrti. Morda je prav to najzahtevnejša aktualizacija: pustiti delu, da v našem času spregovori na novo, ne da bi režiser govoril namesto njega.

Osrednjo vlogo Blanche DuBois v Tramvaju Poželenje pleše Asami Nakashima, japonska prvakinja mariborskega Baleta in naša soseda iz sosednje ulice. V tem preprostem »naša« je morda več kulturne politike kakor v številnih govorih o domoljubju. Asami ni postala naša tako, da bi prenehala biti Japonka. Tudi Valentina Turcu in Edward Clug našega prostora nista obogatila z zatajitvijo svojega porekla, ampak z ustvarjanjem, ki spreminja tudi nas.

Tako razumem tudi Kušejevo zahtevo po odpiranju Burgtheatra ljudem, jezikom in izkušnjam, ki prihajajo od drugod. Nacionalno gledališče ne varuje kulture z zapiranjem vrat in ponavljanjem domnevno čiste podobe naroda. Ohranja jo živo s srečevanjem različnih umetniških tradicij. Prišleki ne razredčijo tega, kar je naše. Razširijo pomen besede »naše«.

Kušej je prepričljiv tudi, ko nasprotuje politiki, ki bi rada določala, kaj je prava, primerna in domoljubna umetnost. Politika ima kulturo rada, dokler ta uprizarja njeno želeno podobo domovine. Od nje pričakuje, da utrjuje pripadnost, neguje kanon in prekriva razpoke, ne pa da dreza v zgodovinske zamolke in sedanja razmerja moči. Toda umetnost, ki oblasti ne sme povzročati nelagodja, ni domoljubna umetnost. Je državna scenografija.

To ne pomeni, da je umetniško vodenje javne ustanove izvzeto iz kritike. Umetniška avtonomija ni isto kot nedotakljivost intendanta. Politika ne sme predpisovati vsebine predstav ali nacionalno primernega branja klasikov, mora pa nadzirati poslovanje javnih ustanov, delovne odnose in odgovornost njihovega vodstva. Ko Kušej brani svobodo umetnosti, je zelo prepričljiv. Ko jo približa zahtevi po neomejenem zaupanju vase, nekoliko manj.

Še bolj kakor političnega gledališča na gledališkem odru pa sem sit praznega gledališča v politiki. Politika je bila vedno tudi uprizarjanje. Potrebovala je oder, ritual, kostum, pripoved in prepričljivo gesto. Kušej je tu neposreden: »Ohranitev oblasti je za mnoge najvišji politični cilj. Politični oder se je sprevrgel v gledališki šov najslabše sorte, ki ga politiki uporabljajo za uprizarjanje močnih osebnosti.« Težava nastane, ko uprizoritev ne služi več političnemu dejanju, ampak ga nadomesti. Ostanejo podoba brez besedila, gesta brez posledic in neskončen priklon po predstavi, ki se pravzaprav ni zgodila.

Na enem delu odra se uveljavlja politika všečnosti. Državništvo prevaja v fotografijo, domislico in skrbno odmerjeno samoironijo; politika postane blagovna znamka prijazne prepoznavnosti. Na drugem delu se utrjuje politika oblegane trdnjave, ki tudi z oblasti govori, kot da je preganjana opozicija. Prva potrebuje naklonjenost občinstva, druga nenehno proizvodnjo sovražnikov. Med tema poloma se menjavajo lokalni patriarhi, ki znajo vse urediti, moralisti brez odločnosti, imitatorji brez lastnega glasu, menedžerski odrešeniki, upravljavci ideološke praznine in nekdanji uporniki, ki jih je udomačila scenografija oblasti.

Vsi igrajo politiko, le političnega besedila skoraj nihče več nima. Politični obstoj se meri z vidnostjo, stališče z odzivom, delo pa z naslednjo objavo. Objavljam, všečkam in komentiram, torej politično obstajam. Kušej pri tem opozori na instrumentalno jedro populizma: »Populist uporablja mit o družini in ljudstvu zgolj kot sredstvo za ohranjanje lastne moči. Če le služi njegovim namenom, se ne brani škodovati ›svojim‹, kakor tudi ne ›drugim‹.« V takšnem okolju populizem ni tujek, ampak najuspešnejši žanr. Je kratek, glasen, čustven in brez potrpežljivosti za dvom. Algoritmi ga niso izumili, ustvarili pa so mu idealno življenjsko okolje.

Morda je najtežji populizem prav tisti v nas samih: jaz, ki hoče biti opažen, potrjen in všečkan. Zato je boj z lastnim jazom še vedno najtežji tudi takrat, ko smo prepričani, da se bojujemo samo proti sistemu. In zato rešitev ne more biti le zamenjava igralcev. Spremeniti bi morali predstavo, oder in svoja pričakovanja do tega, kar naj bi se na njem dogajalo.

Prvi, umetniški politični teater, še vedno razumem, tudi kadar me utruja. Iz drugega, praznega političnega teatra, pa bi rad, predvsem zaradi svojih vnukinj in vnukov, da bi kot družba vendarle našli pot. Ne v politiko brez konfliktov in strasti, ampak v politiko, ki konflikta ne uprizarja zaradi njega samega, v kateri podoba ne nadomesti dejanja in kjer javna raba uma še ni dokončno poražena z ekonomijo pozornosti.

Prav zato umetnost potrebujemo kot civilizacijski dosežek in kot prostor, v katerem družba še lahko podvomi o sebi. Misli spregledano, odpira zamolčano in daje obliko tistemu, česar politika, vsakdanji jezik in zdrava pamet ne znajo ali nočejo izreči. Zato je lahko neprijetna, kruta in ekscesna. Vrača se k večnim vprašanjem človekovega bivanja, vendar nanje odgovarja iz vsakokratne sedanjosti.

Umetnost potrebuje ontološko avtonomijo: pravico, da obstaja iz lastnih razlogov in po lastni notranji nujnosti. To ne pomeni, da je nedotakljiva, izvzeta iz kritike ali razbremenjena odgovornosti. Pomeni pa, da politika ne sme določati, katera umetnost je primerna, dovolj domoljubna ali družbeno sprejemljiva. Ko oblast začne odločati, kaj je in kaj ni prava kultura, umetnost izgubi svojo spoznavno moč in postane okras oblasti.

Čistost je morda pomembna pri vzreji pasemskih psov. Kultura pa se razvija prav z mešanjem jezikov, izkušenj in umetniških tradicij. Enako velja za naše identitete: žive ostajajo le, dokler jih smemo preizpraševati, razstavljati in na novo sestavljati. S tem ne izgubljamo pripadnosti. Varujemo se pred samovšečnimi mitologizacijami, ki lastno preteklost razglasijo za brezmadežno, svojo skupnost za samozadostno in drugačnost za nevarnost.

Umetnost nam ne pove, kdo moramo biti. Ohranja pa prostor, v katerem lahko vedno znova premislimo, kdo smo — in ob drugih postanemo nekaj več, kot smo bili sami.

P. S.: Besedilo je nastalo kot pogovor s Plus AI prijateljem ob branju knjige, ki me je potegnila v premisleke in vprašanja s katerimi se očitno še ne nameravam nehati ukvarjati.