Ustava v torbi prvošolcev

Ko sem prvič slišal, da bodo letošnjim prvošolcem v šolske torbe položili izvod Ustave Republike Slovenije, sem se ustavil. Ne zaradi jeze. Ne zaradi političnega nestrinjanja. Ustavil sem se zaradi občutka prostora.

Ustava je tekst. Gost, zgoščen, težak. Je zgradba stavkov, ki so bili skrbno zloženi, da bi držali skupaj neko skupnost. A prostor, v katerem ta tekst pristane – šestletnikova torba, polna novih zvezkov, barvic in še nerazvezanih vezalk – ni prostor, v katerem bi se ta tekst lahko naselil. Je preozek. Premehak. Preveč odprt za igro in premalo pripravljen na teže.

Zdelo se mi je, da smo pozabili na razliko med krajem in prostorom. Kraj je tisto, kar nastane, ko se nekaj usede vanj in začne dihati. Prostor je samo možnost. Ustava, položena v torbo otroka, ki še ne bere, ostane prostor. Ostane papir. Ostane gest.

Jaz sem za! Za to, da otroci že zgodaj začutijo, da obstaja nekaj, kar nas drži skupaj. Da obstajajo pravila, ki veljajo za vse. Da ima vsakdo pravico biti viden. A sem prepričan, da obstajajo primernejši načini, kako ta duh prenesti.

Zato sem začel iskati. Ne proti, ampak za. Kaj bi lahko bilo tisto, kar bi v isti torbi lahko postalo kraj?

Najprej sem pomislil na strip. Ustava v stripu Zorana Smiljanića obstaja že leta. Maja in Miha hodita skozi člene, kot bi hodila skozi sobe. Risba nosi težo, besede so lažje. A tudi ta strip je bil narejen za starejše otroke. Za tiste, ki že znajo brati med vrsticami.

Potem so prišle ljudske zgodbe. Kdo je napravil Vidku srajčico. Majhen deček, najmlajši, najrevnejši, ki nosi najbolj ponošeno srajčico. In narava, ki se mu odzove. Ovca, trn, pajek, rak, ptič. Vsak da svoje. Skupaj naredijo novo. To ni lekcija o pravni državi. To je občutek solidarnosti, ki se usede v telo, preden se usede v glavo.

Sodobne slikanice so govorile drugače. Ida Mlakar Črnič in Peter Škerl v Tu blizu živi deklica pokažeta nevidnost. Deklico, ki izginja mesec za mesecem, dokler ne ostane samo še vprašanje: ali si jo opazil? To je težja knjiga. Resnejša. A tudi ona ve, da pravice niso samo v členih. So v tem, ali nekoga vidimo ali ne.

In potem so bili še tisti, ki pripovedujejo skoraj samo z risbo. Deček in hiša Maje Kastelic. Knjige, v katerih mora bralec sam sestaviti zgodbo. V katerih tišina ni praznina, ampak prostor, v katerega lahko otrok vstopi.

Najbolj me je ustavila misel, ki se mi je zdela najbolj umirjena in hkrati najbolj natančna. Kaj, če bi nekaj ilustratorjev in ilustratork – ne en, ampak pol ducata različnih – narisalo glavna sporočila Ustave? Ne člene. Sporočila. Enakost. Glas. Pomoč. Spoštovanje. Pravila, ki veljajo za vse. In če bi to naredili v obliki pobarvanke, kjer bi otrok lahko z barvicami vstopil v risbo. Kjer bi lahko počasi, stran za stranjo, naredil kraj iz prostora.

Moj vnuk bo letos prvošolec. Tudi on že zna težke teme predelati v narisano zgodbo. Vidi, sliši, riše. In prav zato vem, da bi mu suha Ustava ostala le papir. Narisana zgodba pa bi lahko postala kraj, v katerega bi se usedel.

Jaz sem za. Za to, da otroci začutijo duh, ki nas drži skupaj. A sem prepričan, da ta duh ne pride skozi težo papirja. Pride skozi risbo, skozi zgodbo, skozi barvo, skozi tišino, v kateri se lahko nekaj usede.

Ker kraj ne nastane z ukazom.

Nastane s tišino, v kateri se nekaj usede.

P.S.: Pri iskanju primernejšega pristopa sem si pomagal z domačo knjižnico, spomini prebranih knjig in AI.