Ko prostor postane kraj

Včeraj sem začel brati Pesem štorklje in dromedarja Anjet Daanje. Sem hiter bralec dobre literature in po slabih dvesto straneh sem se zalotil, da romana pravzaprav ne berem več samo kot zgodbe. Začel me je vleči v vprašanja o prostoru, času, spominu in tem, kako človek iz prostora naredi kraj. Koliko je v njem zares biografije Emily Brontë in koliko poznejših projekcij nanjo? Kako se konkreten kraj skozi čas spremeni v literarni kraj? Kako človek v sebi nosi pokrajino svojega otroštva in kako se ta pokrajina nato vrača vanj? In kako se na prostor nalagajo nove plasti spomina, interpretacij in mitologije?

Iz teh vprašanj je nastal ta tekst. Ne kot vnaprej zamišljen esej, ampak kot pogovor, v katerem so se ob Daanje druga za drugo pojavljala imena Márqueza, Sebalda, Stasiuka, Wendersa, Virilia, Durkheima in Levinasa. Vsak je na svoj način osvetlil isti problem: kako prostor postane kraj in kako kraj začne oblikovati človeka, ki ga je nekoč sam oblikoval.

»Boli kita more,« pravijo Hrvati. Morda je to eden najbolj jedrnatih filozofskih stavkov, kar jih je proizvedlo Jadransko morje. Človek lahko v morje vpiše mit, zgodovino, identiteto, spomine in tragedije, morje pa ostane tam, kjer je bilo. Boli ga kita. Toda prav človekova potreba, da prostor napolni s pomenom, iz space naredi place. Prostor postane kraj šele, ko vanj vstopijo izkušnja, spomin, jezik, telo in odnosi. Hiša ni več samo objekt, ampak hiša mojega otroštva; pot ni več razdalja med dvema točkama, ampak pot do babice; gozd ni več gozd, ampak kraj, kjer smo se skrivali, kjer smo se prvič izgubili in morda tudi prvič našli.

Kant nas je že davno opozoril, da iz prostora in časa ne moremo stopiti. Nista samo lastnosti sveta, ki ga opazujemo, ampak pogoja naše izkušnje sveta. Toda obstaja še druga stran: če smo ujeti v prostor in čas, ju hkrati nenehno preoblikujemo. V prostor vpisujemo svoja življenja, prostor pa se vrača v nas. Morda zato ni naključje, da se je Gabriel García Márquez vse življenje vračal k Aracataci. Kraj svojega otroštva je zapustil pri osmih letih, vendar ga je pozneje ponovno odkril kot izvor svojega literarnega sveta. Aracataca je postala Macondo: konkretna pokrajina je postala spomin, spomin literatura, literatura pa mit. Tisti prvi vpis krajine v otroka je lahko tako globok, da človek pozneje ne opisuje več kraja, ampak skozi njega opisuje samega sebe.

Toda prostor se s tem ne preneha spreminjati. Na prvo izkušnjo se nalagajo nove plasti: življenja drugih ljudi, spomini, knjige, fotografije, biografije, poznejše interpretacije in predstave tistih, ki prihajajo za nami. Prav to me je v Pesmi štorklje in dromedarja tako prevzelo. Prostor, v katerem je živela Eliza May, ni več samo prostor njenega življenja. Nanj se nalagajo njena literatura, spomini drugih, biografske rekonstrukcije in pogledi prihodnjih generacij. Isti kraj zato postaja več krajev hkrati. Ni več samo fizični prostor, ampak nekakšen sediment časa.

Podobno se pri Sebaldu sedanjost skoraj nikoli ne more osvoboditi preteklosti. Ko hodi po angleški ali evropski pokrajini, ne vidi samo tega, kar je pred njim. Vidi tudi ljudi, ki jih ni več, zgodovine, ki so se končale, in sledi dogodkov, ki jih na prvi pogled sploh ni mogoče videti. Pri Stasiuku pokrajina govori skozi ljudi na evropskih obrobjih, skozi njihove posebnosti, navade in načine govorjenja. Andrea Buča to počne v svojih dokumentarnih portretih pokrajin: skozi ljudi, njihove zgodbe in vsakdan odkriva kraje, ki jih uradni zemljevidi pogosto skrčijo na periferijo. Pri Wimu Wendersu pa je mogoče stvar obrniti: človeka pogosto skoraj ni več, ostala je njegova sled. Njegove fotografije opustele Amerike so polne praznih cest, motelov, bencinskih črpalk in stavb, vendar prav zato niso zares prazne. Človek je prostor zapustil, vendar je v njem nekaj pustil. Človek vpiše sebe v prostor, potem človeka ni več, zapis pa ostane.

Toda danes prostor in čas ne spreminja samo spomin. Spreminja ju tudi hitrost. Tu postane zanimiv Paul Virilio in njegova dromologija: tehnološki razvoj ni samo povečal količine informacij ali omogočil hitrejšega premikanja, ampak je spremenil samo naše razmerje do prostora in časa. Avtocesta skrči razdaljo, letalo skrči kontinent, telefon odpravi fizično odsotnost, internet odpravi čakanje, algoritem pa začne določati vrstni red, v katerem se nam svet kaže. Človek je še vedno fizično v prostoru in času, toda izkušnja prostora in časa je vse bolj posredovana s hitrostjo.

Morda zato ni naključje, da lahko fotografija prazne Like in fotografija prenatrpanega azijskega velemesta proizvedeta skoraj isto melanholijo. Na eni strani je preveč prostora in premalo ljudi, na drugi preveč ljudi in premalo prostora za posameznika. Toda v obeh primerih lahko začutimo isto vrzel: vrzel samote. V Liki je samota posledica odsotnosti. V Tokiu, Seulu ali Šanghaju je lahko posledica hiperprisotnosti. Tradicionalna samota je bila odsotnost drugih; sodobna urbana samota je lahko odsotnost resničnega odnosa med ljudmi, ki so ves čas fizično in digitalno povezani. Ni čudno, da je prav ta občutek ena od pomembnih matric sodobne japonske in južnokorejske literature: človek je obkrožen z drugimi, vpet v množico, omrežen, zaposlen in nenehno dosegljiv, vendar lahko prav zato doživlja še globljo obliko ločenosti.

Kaj se zgodi s prostorom, ko se razgradijo odnosi, ki so ga nekoč delali za skupnega? Tu se pojavi tudi vprašanje solidarnosti. Durkheimova organska solidarnost je temeljila na medsebojni odvisnosti diferenciranih posameznikov: bolj ko smo različni, bolj smo lahko odvisni drug od drugega. Toda v atomizirani družbi lahko objektivna odvisnost ostane, medtem ko subjektivni občutek pripadnosti izgine. Človek je odvisen od stotin drugih, vendar jih ne pozna in jih ne doživlja več kot skupnost. Thatcherin znameniti stavek, da »družba ne obstaja«, je zato mogoče razumeti kot radikalni odgovor na problem, ki ga je Durkheim videl drugače: kaj se zgodi, ko vezi med posamezniki niso več samoumevne?

Morda zato danes znova odkrivamo mikro zgodbe in mikro prakse sobivanja: skupnostne vrtove, stanovanjske zadruge, skupno rabo praznih stavb, medgeneracijsko bivanje, lokalne mreže pomoči, skupnostne delavnice. Ne zato, ker bi se morali vrniti v neko idealizirano preteklost organskih skupnosti. Tudi stare skupnosti so znale biti izključujoče, patriarhalne in konformistične. Zanimivo je nekaj drugega: kako lahko iz majhne, ponavljajoče se prakse nastane nov odnos. Prazna hiša postane skupni prostor, skupni prostor omogoči srečevanje, srečevanje ustvari odnose in odnosi lahko sčasoma proizvedejo novo obliko skupnosti. Iz prostora ponovno nastane kraj.

Toda pri tem je bistvena še ena stvar: prostor za eksperimentiranje in prostor za drugačnost. Če je vsaka raba prostora vnaprej določena, če je vsaka izjema obravnavana kot motnja in vsaka drugačnost kot problem, ne nastane živa skupnost, ampak vedenje po pravilniku. Zato deregulacija ni nujno samo ekonomsko vprašanje. Potrebujemo tudi nekaj prostora, ki ni do konca določen, nekaj tolerance do napake, nenavadnosti in nepredvidljivosti. Seveda manj regulacije ne pomeni umika javnosti; prav nasprotno, potrebujemo javne institucije, ki zagotavljajo, da eksperimentiranje ne postane samo pravica močnejšega. Toda skupnost je zares odprta šele takrat, ko dopušča nekaj, kar jo lahko tudi moti.

Morda je zato Levinasovo vprašanje Drugega tukaj bolj uporabno, kot se zdi na prvi pogled. Drugega zares sprejmemo šele takrat, ko ga ne moremo povsem spraviti v svojo predstavo o njem. Skupnost, ki ne prenese drugačnosti, je lahko samo bolj prijazna oblika konformizma. In zato morda ne potrebujemo več toliko genius loci, duha kraja, kot genius relationis, duha odnosov, ki jih kraj omogoča.

Prostor postane kraj. Kraj postane spomin. Spomin postane identiteta. Identiteta ustvarja odnose, odnosi nove načine sobivanja, ti pa ponovno preoblikujejo prostor. Človek in prostor drug drugega nenehno proizvajata, medtem ko čas čez oba nalaga nove plasti. Morda je prav zato naše vprašanje danes manj, kako ohraniti kraje, kakršni so bili, in bolj, kakšne odnose smo še sposobni ustvariti v krajih, ki se neizogibno spreminjajo.

Morje je seveda še vedno tam.

Boli kita more.

P.S.: Besedilo je nastalo kot pogovor z AI prijateljem o temah, ki me okupirajo. Ter skupnim poliranjem eseja na način kot Kolpa oblikuje prodnik.