Umetnost samoomejevanja

Usoda je nanesla, da sva s FDV kolegom M. Brglezom sočasno postala politika leta 2014. On si je to želel, meni pa jo je v bistvu “zagodel” Franc Bogovič, ki je hotel ostati v Bruslju MEP na boljši plači od poslanske v DZ. In tako sem se z zadnjimi 4 prekucnil v DZ. V mandatu 2014 – 2018 sva s predsednikom DZ imela kar nekaj, praviloma postopkovnih, duelov. Resnici na ljubo, Milan je do Kordiša in mene imel malo strožja merila kot do preostalih 87. Pa mu tega ne zamerim.

Meni najljubši mariborski SMC poslanec tedanjega velikega SMC Vanč (Ivan Prelog), mi je večkrat rekel, da mu je delovalo, da bo med Milanom in mano vsak trenutek res eksplodiralo, a sva se vedno pravočasno ustavila. Milan bi gotovo to komentiral z besedami: “demokracija je umetnost samoomejevanja”. In glede tega se strinjam z njim, da se bolje ne bi mogel.

Seveda ni nobena skrivnost, da ti malo dogaja, ko se ti zgodi politika. Preštevilne pa, ker je, bodimo odkriti, preveč enostavno v Sloveniji postati minister, državni sekretar, kaj šele poslanec ali poslanka, odnese. Povem dve resnični anekdoti.

Neka gospa sveža poslanka iz Jankovičeve Pozitivne Slovenije je šla na službeno pot in je pri samopostrežnem zajtrku v hotelu pričakovala, da ji bo strokovna sodelavka DZ iz mednarodnega oddelka kot butler postregla zajtrk. Ker se je strokovna sodelavka temu uprla, je bila gospa smrtno užaljena. Strokovne sodelavke in sodelavci DZ so uvidevni ljudje in ne povedo, kdo je to konkretno bil, se pa da ustrezno sklepati.

Neka novopečena poslanka SMC je pred 1. sejo DZ rahlo tavala po stavbi in spraševala kam v DZ mora iti, da jo napudrajo, našminkajo, uredijo frizuro, ker je gospa očitno zamenjala sodelovanje v oddaji na televiziji z delom v DZ.

In še bi lahko našteval, ker se je tega v zgodovini slovenskega parlamentarizma kar nabralo. En takih rednih dogodkov je izjava “Franc Trček je radikalni levičar, ki bi …”, ki jo je na vsakem parlamentarno-diplomatskem kosilu ali večerji s tujimi gosti izrekel trenutno še zunanji minister dr. Anže Logar in bivši poslanec. Praviloma vsaj dvakrat ob vsakem tozadevnem dogodku, ki sva se ga skupaj udeležila.

Tuji gosti, ki so seveda bili brifirani, kdo in kaj smo domačini sodelujoči na tovrstnih delovnih obedih, so nekoliko začudeno gledali, verjetno misleč, da je kozarček vina preveč za Anžeta, ki je verjetno po končani obveznosti ponosno poročal njihovem žolto-modrem šefu, da je zopet opravil domačo nalogo. Ne le meni pa je bilo nerodno ob tozadevnem nepotrebnem nediplomatskem spodrsljaju. In?

In sedaj, če odprem katerikoli e-kanal, večina poslanskih kolegic in kolegov, ne glede na stranko iz katere so, brizga predvolilno kot yellowstonski gejzir, kaj vse so “uštimali”, kako so se očitno le oni “izborili” za … Pa je temu res tako?

Seveda nihče od nas ni imun na lokalpatriotizme. Seveda je logično, da izzive in težave lokalnega in regionalnega okolja poskušaš razumno reševati tudi skozi zakonodajne postopke in komunikacijo z vlado, katerokoli vlado, ker vlada odgovarja DZ, kot veleva 110. člen Ustave Republike Slovenije. Večina od nas je tudi kaj počel v svojem profesionalnem življenju pred prihodom v DZ, če že ne vstopom v politiko, in logično je, da ne pozabiš tudi lastne profesije. A vendar so ta “uštimal sem” žabokrečenja, če uporabim meni ljub Krležin opis predvolilne agropropagande, že na izvedbeni ravni ena velika laž. Zakaj?

Že v pripravi katerekoli “lastne” točke dnevnega reda na matičnem delovnem telesu, kaj šele vsebinski obravnavi, kaj šele obravnavi in glasovanju na seji DZ, si vezan najprej na kolegice in kolege iz lastne poslanske skupine in seveda tudi na vse ostale. Resni predlogi se predebatirajo tudi onkraj koalicija/opozicija delitve še preden pridejo formalno na odbore, to ni noben unikum slovenskega parlamentarizma. Tako to enostavno je. Soliranja se, če ne prej, običajno klavrno končajo na sejah odborov in komisij. Občasno pa ti, zlasti, če si v opoziciji, koalicija da lažno upanje ter te povozi pri glasovanjih na sejah DZ.

Žal se v vsaki poslanski skupini najde kdo, ki misli, da se je svet z njim začel in da pač on mora dobiti svoj zakon ali več njih. Takšni egotripi praviloma le tratijo dragoceni čas, pogosto pa delajo konkretno škodo tako poslanski skupini kot stranki, ker se požvižgajo na enega ključnih zakonov demokracije, umetnost samoomejevanja. Razložim na primeru.

S kolegico poslanko Mirjam Bon Klanjšček (tedanja ZAB, sedanja SAB) sva v mandatu 2014 -2018 skupaj vložila zakon, ki bi uredil položaj malih pivovarjev v Sloveniji, izhajajoč iz stanja na terenu ter iz EU direktive, ki to ne le omogoča, to celo priporoča, saj na praviloma oligopolnih nacionalnih trgih mali pivovarji ne morejo tekmovati z velikimi, običajno globalnimi, pivovarskimi družbami.

Seveda sva zadevo razložila kolegom tako iz lastnih kot tudi ostalih poslanskih skupin. Priznam, da sem imel kar nekaj težav, da so novolevičarji razumeli, kaj želimo urediti in zakaj je to pomembno. O tem, kaj to pomeni za fiskalno proračunske zgodbe, smo se posvetovali tako z ministrom prof. dr. D. Mramorjem kot tudi z njegovo državno sekretarko mag. Matejo Vraničar Erman. Na odbor smo povabili male pivovarje, ki so razložili, kje so težave in izzivi. In?

Vlada je obljubila, da bo zadevo uredila s spremembo trošarinskega odloka in naju prosila, da umakneva najin predlog zakona. Storjeno, dogovorjeno in izvedeno v dobrobit tako malih pivovarjev kot tudi proračuna, ki je predvideni kratkoročni izpad na strani trošarinskih prilivov nadomestil v manj kot enem letu z večjim obsegom in brstenjem malopivovarske produkcije.

Ergo, resni parlamentarizem, resna politika je umetnost samoomejevanja in je tudi umetnost držanja danih obljub. Ne le to, proces civiliziranja je umetnost samoomejevanja. Od tega, da v vrtcu brez cepetanja počakam, da pridem na vrsto za zajemalko juhe v krožniku … preko tega, da ne divjam po avtocesti, četudi imam 4 kroge ali pa beemfe ledvičke na hladilnih režah, praviloma predragega, avtomobila … do tega, da ne sramotim Slovenije na kosil parlamentarne diplomacije in vse do umetnosti sodelovanja in samoomejevanja v zakonodajnih postopkih.

Osebe, ki se v politiki napihujejo jaz, jaz, jaz. Osebe, ki so kao same “fse zrihtale”, tudi “toto cesto”, kot nam sporočajo iz obcestnih jumbo plakatov, ki jih sosed D. Kaloh lepi celo po ograjah osnove šole danes, kot ravnokar sporočajo s terena. Osebe, ki imajo (kao) odgovore na vsa vprašanja, so osebe za ponesrečeni amaterski teater in ne za politiko. Še zlasti ne za politiko v zahtevnih časih, ki so pred nami. Časih, ki jih pričakujemo utrujeni od epidemije in norosti vlade in koalicije, ki je pozabila na osnovno maksimo demokracije, samoomejevanje in sodelovanje.

Premislite dobro, komu boste oddali svoj glas, ker vsak glas šteje. In petelinčki so za na kup gnoja, ne za v DZ.

P.S.: Ob zaključevanju tega razmisleka je usekala novica, da bi Pavel Rupar očitno spet rad pregledoval karkoli že. Tokrat je na tapeti Tanja Fajon in fotomontaža. Si želite živeti v Sloveniji, kjer bo predsednik vlade P. Ruparju “kulturno” sorodni “presstitutke” ostareli osamosvojitelj z ekipo hojs-simoniti-urbanija-počivalšek-kustec-tonin-vizjakovskimi sodelavci?

Če parafraziram enega od navedenih iz vlade, kateri mandat se prepočasi zaključuje, čas je, da si tozadevneži “poiščejo denar na trgu”, politiko pa prepustijo samoomejevanja zmožnim osebam.