Nekako je naneslo, da sem v petek 10. 9. bil pravočasno v Mariboru in sem se lahko udeležil jubilejne baletne predstave Carmina Burana SNG Maribor ob 30. letnici delovanja Edwarda Cluga v SNG in v našem mestu. Ob uri presežnega mojstrstva tako koreografije kot celotne izvedbene ekipe oz. ob uri odklopa od “vroče politične jeseni”, kot se vedno znova novinarjem zapiše vsako jesen, mi je šel čez glavo preblisk, da nas je Edward Clug izdatno razvadil.
Da se je to lahko zgodilo, je nekdo moral najprej videti nedvomni talent mladega plesalca in bodočega koreografa ter mu omogočiti pogoje razvoja. Tako njegovega, kot celotnega (ne le baletnega) ansambla SNG Maribor. No v izhodišču je tedanje vodstvo SNG bilo antipod sedanje politične zaplankanosti omejevanja prihoda tujih študentov na študij v Slovenijo. Antipod, ki je na avdicijo povabil tudi romunske mlade baletnike in baletnice.
Posledično nam v Mariboru, dodatno educiranim tako z gosotovanji tujih vrhunskih plesnih ansamblov in vzajemnih sosedskih sodelovanj (npr. vrhunska Smrt v Benetkah Valentine Turcu v sodelovanju s HNK Zagreb), ne morete prodajati bučk na področju sodobne plesne izraznosti, ker smo, ob in s Clugom, postali zahtevna publika, ne da bi se tega verjetno sploh zavedali.
Sočasno praznujemo tudi trideset let samostojnosti Republike Slovenije. Če se kritično samoocenimo in potegnemo črto, lahko rečemo, da je začetnem očaranju sledilo hitro odčaranje in eno dokaj veliko razočaranje, čeprav nam statistični kazalci kažejo, da živimo bolje kot pred tridesetimi leti. Seveda se pri tem statistika in večina statistikov ne vpraša, a je to izmerjeno bolje v očeh nas večine res to, kar smo sanjali, želeli, pričakovali.
Npr. verjamem, da je bolje kakšnem gradbenem baronu, da je cena m2 novogradnje vsaj dvakratnik povprečne mesečne plače. Generacijam, ki si poskušajo reševati stanovanjsko vprašanje, ob izostanku ustreznih najemnih stanovanj oz. izostanku stanovanjske politike, pa težko prikažeš, da boš 30 let kreditno suženj tozadevne “dobre naložbe”, kot neko boljše življenje, ki smo ga plebiscitarno sanjali.
Kakorkoli že obračamo, za stanje, kjer smo, je najbolj soodgovoren politični razred, kot bi nas politike v ožjem smislu opisal Franček Drenovec, en redkih ekonomistov, ki še misli družbeno-politično-ekonomska razvojna vprašanja. Če je generacija, ki ji pripada tako Rupel kot Kacin in Janša ter tudi Gregor Golobič, bila, kot je to Golobič v sicer dokaj ponesrečenem TV nastopu lepo priznal, generacija (ne ravno spretnih) improvizatorjev, je na mestu vprašanje, kaj je sledilo oz. kaj (naj) sledi?
Slovenska politika je trideset let dolga doba pretežno šalabajzerskega amaterizma. Številni bi postavili tezo, da se ta amaterizem še poglablja, a če vzamete v roke znanstveno monografijo “Državni zbor 1992 – 2012: o slovenskem parlamentarizmu”, ki jo je napisal Jure Gašparič in izdal Inštitut za novejšo zgodovino, boste ugotovili, da nekih blaznih prebliskov kvalitete nismo bili deležni v celotnem tridesetletnem obdobju.
Če bi se konec osemdesetih odločili, da se gremo resni vaški ali primestni nogometni klub, kje bi bili v 30 letih? Če se ne bi izneverili resnosti? Verjetno vsaj čvrsto zasidrani v sredini drugoligaške lestvice, z nekoliko napora in sreče na poti v polprofesionalizem pa mogoče celo v prvi ligi. Zakaj nam je na polju politike tako izdatno spodletelo? Čemu že 30 let dovoljujemo ta neprebavljivi, abotni, samovšečniški nebulozov prepoln amaterizem, kjer nam dva še preostala amaterja z najdaljšim stažem, Ivan Janez Janša in Borut Pahor, res ne moreta biti vzornika?
Leži razlog v tem, da smo kot družba pretirano popustljivi do nesposobnežev in zlaganih odrešiteljev v politiki in nasploh? Nekako misleč, “se ni ne vem kaj prida, ma se so vsi isti” (kar seveda ni res) in mu damo drugo in tretjo in … priložnost.
Leži razlog v tem, da prelahkotno pademo na limanice “naši” vs. “vaši” ter smo pri tem zlasti nekritičnih do “naših” in nezmožni videti karkoli dobrega pri “njihovih”? In pri tem stari gardi politike, še zlasti “se mi nismo stranka, mi smo privat firma enega človeka” žolto-modrim, odgovarja, da se večini ljudi zdi vse skupaj abotno, kar vodi v volilno abstinenco. Le-ta pa ohranja udobje odstotkov in izvoljivosti, kljub krčenju števila slepo malikujočih podpornikov.
Leži razlog v tem, da smo kupili, kako je vse teater, kako je politika v bistvu le malo drugačen Big Bro Show, kjer gre predvsem le za neke osebne zamere?
Npr. mediji hočejo te dni prodati zgodbo, da ima dr. Trček nekaj proti mag. Branislavu Rajiću, ker se take nebuloze prodajajo. Četudi je resnica drugačna in tudi za večino vas gotovo dolgočasna. Za mene je politika javna raba uma pod dežnikom ustavnega patriotizma. Ko sem novolevičarjem govoril o ustavnem patriotizmu, so me gledali kot nekakšnega okorelega desničarja, četudi gre za – vsem vsaj malo politično izobraženim znani – stari habermasovski koncept. In?
In če nekdo kot predsedujoči odboru za gospodarstvo, kar je zgoraj omenjeni gospod mag. B. Rajić bil, krši tako Ustavo Republike Slovenije kot zakonodajo kot Poslovnik DZ ter pri tem vztraja tudi po nekajurnih posotopkovnih natezanjih, tozadevnež ne sodi ne v DZ, ne v občinski ali mestni svet, še na bodočo kandidatno listo ne katerekoli minimalno resne politične stranke znotraj USTAVNE parlamentarne demokracije. Ni ga medija v Sloveniji, ki bi takšno razlago objavil v nespremenjeni oz. nezmaličeni obliki, ker je “preveč” izvorno politična in “premalo” medijsko sexy.
Ko naši nogometni profesionalci igrajo tako kot na Poljudu, se takoj vsujejo kritike in “globoke” ter globoke analize stanja. (Sam pri tem ne sodelujem, ker fuzbal in šport nasploh nista moji skodelici kofeta.) Ko po 30 letih še vedno politično capljamo v nekem večnem amaterizmu ne ravno misleče politike, pa je to kaj? “Vsi so isti, vsi kradejo”? Ne, je skrajna neresnost in neodgovornost vseh nas glede politike. Politike kot najpomembnejše zadeve, ker vlade nas zadolžuje v našem imenu, saj nobena vlada ne “daje”, kot se najbolj neprebavljivo napihuje poslanec NSi Aleksander R., ker DZ sprejema robne pogoje našega (so)bivanja, ker tretja veja oblasti …
In selektorji smo vsi mi. Vsi z aktivno in pasivno volilno pravico. To je velika razlika med fuzbalom in politiko. Mi smo tisti, ki soustvarjamo neprebavljivi amaterizem slovenske politike. Tako z napačnimi izbirami kot tudi s tem, “zakaj bi se jaz to šel, se vidim, kaj tebi delajo”. To je najpogostejši odgovor oz. izgovor, ko hočem nekoga, izhajajoč iz spoznanja, da bi njena ali njegova (rado)vednost pripomogla k profesionalizaciji polja politike, pregovoriti k angažmaju v politiki v ožjem smislu.
Brez pogojev, ki omogočajo pot do mojstrstva. Brez razumevanja, kaj naj bi zahtevnost in odgovornost profesije politike sploh bila, smo in bomo svetlobna leta od dobre drugoligaške nogometne ekipe, kaj šele od žlahtnosti baleta SNG Maribor. Za uvod ne bi bilo odveč, da postanemo podobno resni in zahtevni kot je mariborska (ne le) baletna publika.
Sem realist, a tudi večni (kolerični) cioranovski optimist.
Nelektorirano by Franjo 