Okrušeni kozarec

Čeprav je do volitev, če in ko jih bo po napovedi predsednika države le-ta razpisal v začetku februarja še predolgih več kot 100 dni, smo že globoko v predvolilnem stanju duha. To nam kažejo tudi jumbo obcestni plakati vladnih strank, ki bodo po restavriranju ustavne parlamentarne demokracije morali postati predmete tako katere od parlamentarnih preiskovalk bodočega sklica DZ kot tudi naloga KPK, NPU in Računskega sodišča. (Zakaj si preberite v https://www.mladina.si/213172/z-a-veza-za-volitve/ ).

Tudi, če bi predvolilno dogajanje izhajalo iz ne tako zelo derogirane ustavne parlamentarne demokracije, ki smo ji priča slabi dve leti in ki je v veliki meri, nehajmo se slepiti, pričakovano maščevanje trenutnega predsednika vlade vsem in vsakomur, ki podvomi v njegovo nezmotljivost in nedotakljivost, bi predvolilno dogajanje, da ne rečem cirkus, potekalo na (dolgočasno) predvidljiv način.

Provladni bodo na vse pretege trdili, da kozarec ni le na pol izdatno poln. Daleč od tega, v teh težkih pandemičnih časih, kjer naj bi se vlada “80 % čas”, kot je to že jeseni 2020 na moje poslansko vprašanje trdil trenutni predsednik vlade, ukvarjal z izzivi covid-19 epidemije, so nam kozarec izdatno napolnil vsaj na 3/4 njegovega volumna.

Sicer se bo pri tem zamolčalo izdatno in ne ravno premišljeno zadolževanje, ki ga bodo tudi vnuki naših vnukov odplačevali vsaj do leta 2081. In tudi večina novinarjev bo pretirano vljudnih ter ne bo spraševala IJJ, kako da ob tem vladnem 80 % časa posvečanju epidemiji imamo v preteklem letu več umrlih z in zaradi SARS-CoV-2 virusa kot v letu 2020, ko se je vse to začelo.

Opozicijska alternativa, tako našega KUL bloka, kot tudi novo se porajajoča t.i. “sredina”, pa bo verjetno žal v preveliki predvolilni vnemi trdila, da temu seveda ni tako. Dokazovalo se bo, da je kozarec žal prej na 1/3 kot pa polovično prazen.

Praznost tozadevne ne ravno predvolilne razprave pa bo kurila večina medijev, kjer bo žal verjetno prej pomembno, kdo bo bolj bevskajoč in ne kdo bo izkazoval javno rabo uma, kar politika v svojem bistvu, da ne rečem svoji srčiki, je.

Glede na celotni nabor politične norosti, vključno z JPD in K. Erjavec alternativna PV kandidaturami, ki smo jih doživeli v slabih dveh letih, osebno menim, da je ključno vprašanje, ne le predvolilno, stanje političnega kozarca in ne toliko napolnjenost vs. izpraznjenost le-tega.

Kako zelo okrušen je naš kozarec? Kako zelo razpokan je? Kje in kako najti sekundno lepilo in katere razpokanosti je potrebno nujno zalepiti, da vse skupaj ne poči v smeri še bolj norih populizmov, ki nas bodo pahnili srednjeročno v izdatno, ne le politično, revščino velike večine vseh nas?

To so ključna vprašanja, ki terjajo ne le odgovore, terjajo politično (so)delovanje druge in drugačne vlade ter koalicije.

Po dobrih sedmih letih v politiki tudi ne kupim več zgodbe, da “politika pokvari človeka”. Ne, to izdatno ne drži. To, kar večina imenuje “pokvarljivo”, drema v vsakem od nas. Politika nam da zgolj oder in reflektor oz. možnost, da plane na dan in se v najslabši možni luči uresniči ta dremajoča temačnost.

Glede tega trenutni predsednik vlade in njegov način delovanja in vladanja res ni presenečenje. To, da se IJJ ne bo spremenil, sta javno povedala in konkretno priznala tudi oba podpredsednika sedanje vlade, Tonin in Počivalšek. Ergo, priznala sta, da sta dobro vedela v kaj se spiščata, ko sta šla v španovijo z IJJ. To, da bo vsaj pol tako noro, mi je seveda bilo jasno, ko sem tisti nesrečni petek 13. 3. 2020 pozval IJJ, da naj bo razumen. Številni so mi to zamerili, a to je bila, glede na znanje o tem, kar nas pandemično ob SARS-CoV-2 virusu lahko čaka, moja dolžnost.

Torej, kako zalepiti okrušeni kozarec?

Za uvod se moramo zavedati, da smo USTAVNA parlamentarna demokracija. Namesto “treti jajca” sodnicam in sodnikom, slediti temu, kar veleva Ustava tako v prvih 3 členih kot tudi v 125. členu, kot v celoti. Namesto politike izbranci malikovalci lika in dela PV ter država kot pajdaško-družinsko-partijski fevd upoštevati tako 3. kot 14. ko še celo vrsto členov in Ustavo kot celoto.

Za omejevanje možnosti, da privre črno-prinčevska snov iz katerega koli od nas v politiki oz. za omejevanje politične bestialnosti, ki jo trenutno živimo, vzpostaviti nazaj in nadgraditi delujoči sistem zavor in ravnotežja. Sistem, katerega sestavni del je vrsta ustanov, ki jih ta vlada napada in dobesedno satanizira, če opravljajo svojo nalogo. Začenši od STA in RTV SLO via KPK, Računsko in Ustavno sodišče, Varuha človekovih pravic, Pooblaščenke za informacije javnega značaja, do vseh, ki sestavljajo tako (pred)kazenske postopke kot tudi 3. sodno vejo oblasti v celoti.

Ob tem se je potrebno odločno upreti praksi osebnih diskreditacij, tej rak rani, ki jo omogočajo poslanke in poslanci, ki so podprli (Ja, tudi 4 iz sedaj že razpadajoče PS nepovezanih poslancev) oz. podpirajo trenutno vlado in njeno blatenje skozi žolto-modra in tudi NSi partijska trobila zakamuflirana v format “medijev” ter v zadnjih tednih tudi žal skozi RTV SLO.

Seveda vam bodo hoteli kot “nove obraze” prodajati “sredino”, ki ni ideološka. (V to past so se žal neprevidno že ujeli soustanavljajoči Vesno.)

Prvič, neideološke politike ni, kot nam je v svojem kratkem izletu v slovensko politiko odkrito povedala dr. Angelika Mlinar.

Drugič, v politiki ne obstaja “sredina”, kot nam je pred kratkim povedal S. Žižek. Resna politika izhaja iz sistema vrednot, ki ga odgovorno zagovarja. Z drugimi besedami tem sistemu vrednot rečemo ideologija. In ravno tistih, ki najbolj vneto ubesedujejo, kako so oni “neidološki”, kako so onkraj “delitev levo/desno”, se je potrebno najbolj bati.

Prvič iz razloga, ker so pragmatično najbolj prazno ideološki na način, važno je, da smo mi pri koritu in da fevdi ter finančni tokovi iz skupnostnih blagajn (proračunov, kohezij) tistih, ki jih zastopamo, ne bodo ogroženi.

Drugič, ker tovrstne vrečke presenečenj, ki nastanejo mesec ali dva pred volitvami ter se šlepajo na obraz in “karizmo” predsednika ali predsednice stranke/liste, ki običajno nosi njeno ali njegovo ime, nimajo ekip za resno in odgovorno politiko. Kar je logično, ker so na hitro skupaj zmetane interesne skupine ter posamezniki, ki se kmalu skregajo ob prvem večjem (razdelilnem), kaj šele politično vsebinskem izzivu (npr. SMC in Zakon o tujcih).

Tretjič, ker bi po desetletju “novih obrazov” morali vedeti, da tozadevne stranke enega in pol mandata oz. skupaj nametanosti, ki se šele učijo osnov parlamentarne politične abecede, res ni nekdo, ki bi mu zaupali vodenje države v zelo zahtevnih časih.

Tudi iz čisto banalnega in življenjskega razloga, da prvega pol leta ti, ki naj bi nas vodili, tako na vladi kot v DZ zbegano dobesedno iščejo, kje je WC, ko jih prime na potrebo. Dve leti pa porabijo, če so učeči se, da dojamejo, kaj se sploh gredo oziroma kaj parlamentarna politika ter izvršilna veja oblasti sploh sta. (Če se omejim le na moj čas v DZ, lahko rečem, da sta tako SMC kot LMŠ bila tozadevno ne ravno uspešno učeča se primera tozadevnih vrečk presenečenj).

Ergo, ker v politiki res nismo “vsi isti”, je vprašanje, komu zaupati lepljenje okrušenega političnega kozarca na poti v novo, drugačno, spoštljivo normalnost ob poglobljeno tehtnem sodelovanju z raznoliko pestrostjo strpno-dobronamerne civilne družbe.

Za uvod moramo odrasti vsi politični nemalikovalci z aktivno in pasivno volilno pravico. Za uvod je potrebno, da politično odrastemo in odgovornost izbire ne prelagamo infantilno na druge, ker to vodi v prevlado nekritičnih malikovalcev “naših” vs. “vaših”, ki nas je pripeljala v stanje, kjer trenutno smo.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s