Izgubljeni na poti v 21. stoletje?

V času, ko se zaključujoči srednješolsko izobraževanje odločajo o svojih bodočih visokošolskih poteh, je trenutni predsednik vlade storil to, kar očitno najbolje obvlada, netiti spore in metati “pasje bombice” v prostore javnosti. Da pri tem dobesedno klati neumnosti in izkazuje več kot očitno dejstvo, da ne razume 21. stoletja, slovenski medijski krajini očitno ali ni pomembno ali pa tega (žal) ne uvidi.

Pa začnimo z zgodbo ali dvema.

Prva sega v začetek leta 1998. Na ekspertno delavnico o teledelu v Evropi so povabili po enega strokovnjaka ali strokovnjakinjo iz vrste evropskih držav. Povabljeni profesor iz Slovenije se je zavedal, da se na področje ne spozna ravno, in tako sem v Dublin odšel jaz, ker sem se takrat kot mladi raziskovalec ukvarjal s temi zadevami. Kar kaže tudi na to, da smo se nekoč v akademski sferi zavedali lastnih omejitev in ekspertnega dometa, a k temu se vrnem v zaključku tega razmisleka.

Ker sem na Irsko prispel dan pred začetkom ekspertnega posvetovanja, sem po spoznavanju Dublina seveda zavil v dobro založeno knjigarno, kjer sem se ustavil predvsem ob policah namenjenim družbeno-prostorskim spremembam, ki jih omogoča in povzroča razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Ob istih policah je v identične monografije kukal malo starejši tridesetletnik, ki mi je deloval skandinavskega izvora. Ko sem ga naslednji dan zagledal na workshopu, sva ob predstavljanju smehljajoče se ugotovila, da sva se skozi knjižne police že strokovno predstavila v knjigarni.

Tudi sam je bil analitični družboslovec, ukvarjajoč se s sorodnim raziskovalnim področjem, zaposlen v raziskovalno-razvojnem centru Telenora. Ob vrsti tehnično-informatičnih razvojnikov je Telenor v lastnem razvojnem centru imel že pred skoraj četrt stoletja zaposleno kar nekaj deset družboslovk in družboslovcev ter humanistk in humanistov. Ne le iz “klasičnih” (sub)disicplin kot so sociologija, (socialna) psihologija, antropologija, komunikologija in kulturologija. Tudi strokovnjakinje in strokovnjaki s področja andragogike, pedagogike, muzikologije, entologije, geografije, zgodovine so bili me njimi. Zakaj?

Ker je bilo skandinavskem telekomunikacijskem operaterju že takrat več kot jasno, da za razumevanje in razvoj družb tehnokulture in predvsem za uspešen lasten razvoj potrebujejo unijo oziroma preplet tehnične ter družboslovne in humanistične (rado)vednosti in inteligence.

Žal kaj takega, kolikor mi je znano, nikoli ni prišlo resno na misel vodilnim v slovenskem Telekomu, vključno z nadzorniki ne. In kdor misli, da s tem (ne)razmislekom ni povezan razkorak v razvoju Telenora vs. Telekoma v zadnjih 20 letih, se opravičujem, sploh nič kaj dosti ne misli.

Naslednja zgodba je novejšega datuma in govori o tem, kako se uspešno soočiti s starajočo se družbo ter predvsem naraščajočim številom starostnikov, ki so prepogosto odrinjeni na obrobje ne le zdravstvenega sistema.

Na Škotskem so premislili globlje in ugotovili, da ne gre le za izziv javnega zdravstvenega sistema oz. za vprašanje gerontologije kot specializacije medicine in zdravstvene nege ter mogoče še rehabilitacije. Gre za izziv kako ohranjati avtonomijo (so)bivanja in podaljševati zdrava leta življenja tudi v globoko starost brez socialnega izključevanja starejših.

Tako so, ko so ugotovili, da ne gre zgolj za ožje zdravstveni problem, v time vključili širšo paleto strokovnjakov in strokovnjakinj. Od ekonomistov, ki so dobesedno analizirati od primera do primera v kakšnih finančnih pogojih so konkretni starostniki ter kaj to pomeni za sistem njihove oskrbe, preko logopedov, ki so se ukvarjali z oblikami individualnih in skupinskih iger in vaj, ki ohranjajo verbalno in intelektualno kondicijo starostnikov, pa vse do socialnih delavcev in sociologov, ki so premišljali oblike sodelovanja v lokalni skupnosti ter odpravljanja socialne izključenosti.

Že po nekaj letih se je ta “revolucionarni” škotski pristop izkazal tudi za makroekonomsko uspešno zgodbo. Po začetnih nekoliko višjih izdatkih javnih blagajn je novi pristop pokazal rezultate tudi na odhodkovni strani le-teh. Ker so starostniki preprosto imeli kvalitetnejše, v širšem smislu bolj zdravo in vključujoče življenje, so se izdatki v javnih blagajnah potrebni za zdravstveno problematiko starostnikov znižali.

Kaj nam navedeni zgodbi govorita?

To, da je umetna delitev, ki jo poskuša te dni zganjati Ivan Janez Janša, delitev na “nepotrebne” družboslovce vs. “koristno” tehnično in medicinsko inteligenco, nekaj, kar lahko zraste zgolj na zeljniku skrajnega političnega populizma. Populizma, ki mu je tuje mišljenje izzivov 21. stoletja, vključno z nujnostjo spremembe družbeno-razvojne paradigme.

Ne bom rekel, da so predhodne vlade glede tega bile kaj dosti boljše, a večinoma vsaj umetnih konfliktov niso netile, če že počivalškovsko niso razumele, zakaj bi Strategija pametne specializacije morala biti ena od ključnih operativnih strategij Republike Slovenije.

Je pa seveda potrebno kritično, ne počez kritizersko, analizirati in premislit stanje ter izzive slovenskega visokega šolstva. Rešitve pa so prej v povezovanju in zmanjševanju programske razdrobljenosti študijev znotraj javnega široko dostopnega šolstva kot pa v bitkah, ki jih vidi ne ravno misleča politika, katere poganjek je zadnja “strateška” odločitev predsednika vlade o zadržanju razpisa.

Sicer pa, če bi njegove populistično navržene trditve držale, bi morala npr. že takoj biti očitna razlika med prof. dr. Žiga Turkom in prof. dr. Matejem Lahovnikom, njegovima nekritičnima zagovornikoma. A če beremo njune razmisleke (in tudi bevske zlasti na vse ne-žolt-modro misleče) na Twitterju, bi kritični analitik prej sklepal, da gre za profesorja identične teleologije, kot pa za kaj drugega, ki se res na vse spoznata.

Ni čas za resetiranje, kot rad reče omenjeni prof. dr. Žiga Turk, čas je za drugačen operacijski sistem, tudi visokega šolstva, ki ga pa politika zaciklana v primitivno-arogantno samovšečnost, katere učbeniški primer je trenutna vlada, ni in ne bo zmožna narediti.

Ker, kot to radi rečejo v SDS, ZA OTROKE GRE, tudi za naše vnuke in njih deco, ki jih je vlada v našem imenu pred kratkim zadolžila s šestdesetletno državno obveznico. Obveznico, ki jo čez 40-50 let ne bo odplačeval ne Janša, ne Žiga, ne Matej.