Začnimo z zgodbama, ki bi jih v Delu gotovo označili za ultraradikalno levičarski. Sorodno kot so npr. včeraj označili pred kratkim izvoljenih 35 poslank in poslancev Podemosa za “levo levičarske”. Ja 300 kosmatih rosomahov, a naj bodo prazno-centrično-zombijevsko-levičarski?
V različnih stadijih našega (so)bivanja živimo v raznolikih in po številu različnih tako družinah kot gospodinjstvih, kar – mimogrede povedano – ni nujno identično. In a se vam ne zdi logično pravilo, da bi, če se število članov gospodinjstva poveča ali zmanjša za 2, bili preseljeni iz vašega stanovanja v primernejše večje (+2) ali pa tudi manjše (-2)?
Npr. deca se odselijo in stroški življenja v prevelikem stanovanju so ne le visoki, so tudi nesmiselni. Ne bi bilo bolje, da te peneze namenite za kaj drugega? Npr. veseli dogodek, dobite dvojčici, število članov gospodinjstva se poveča in nedvomno potrebujete več prostora. Ipd. permutacije ter variacije raznolikih oblik sobivanja.
Verjetno nam tudi ni vseeno s kom si delimo sobivanje v večstanovanjski zgradbi, pa tukaj ne mislim na tiste oglase v nepremičninskih oglasnikih, kjer se jim zapiše: “na vhodu sami Slovenci”.
To se mi osebno ne zdi ravno privlačno, pa še protiustavno je, ker Slovenija je država vseh državljank in državljanov, vsaj dokler ne bo prevladala hlodovinasta politika “žlahtne” desnice v oblačilih katere se vedno bolj kaže tudi trenutni šarcizem.
Pa še, tudi medsosedska ljubezen gre skozi želodec, in tovrstni vhod je lahko čisto kulinarično nezanimiv. Sam imam krasen recept za ješprenček, da pa bi se hvalil, kako znam pripraviti primerno testo za seckani burek, kaj šele to delicijo, bi bil lažnjivi kljukec. Mogoče pa to obvladajo novi sosedi?
Ergo, zakaj pa ne bi sostanovalci imeli tudi možnost soodločanja, koga sprejmejo za nove sosede v kvart ali blok? A seveda ne na način enega od naših sosednjih vhodov na Koroški cesti, kjer so se, večinoma starejši stanovalci in stanovalke, odločili plebiscitarno oz. kar 100 %, da novih igral in otrok na propadajočem otroškem igršču, ki je mimogrede dobesedno pod našo kuhinjo, ne želijo.
(Čisto za miselno operacijo, kaj bi se zgodilo, če bi se na sorodno “demokratičen” način kakšen vhod odločil, da si npr. ne želi lastnikov s psi ali npr. starejših občank in občanov na tem konkretnem propadajočem dvorišču s propadajočo škrbino otroškega igrišči?
Ne le Večer, POP TV in Odmevi bi eksplodirali).
Se vam zgoraj navedena pristopa glede zamenjave stanovnja in soodločanju o novih sosedih zdita radikalno levičarska? Si mislite še ena norost Levice, še eno kordiševanje? Zopet nekaj “ta trčeni Trček bluzi”, mar ne?
Žal vas moram IZDATNO razočarati.
Prvo pravilo o zamenjavi stanovanja ob spremembi velikosti gospodinjstva je dokaj pogosto pravilo švicarskih stanovanjskih zadrug oz. tistega tipa stanovanjskih zadrug, ki mi je osebno ljubši. Ljubši, ker logično izhajajo iz dejstva sprememb v življenju ter posledično si “zgolj” solastnik pravice do ustreznega stanovanja in ne enega in edinega stanovanja za vekomaj.
Več kot 5000 stanovanjskih zadrug obstaja v Švici in ko sem v predhodnem mandatu to ubesedoval v DZ, se je oglasil tedaj še SDS Čuš in tulil nazaj, da gre za “socialistični ostanek”. Je, v Švici, dragi sedaj kao zeleni gospod Čuš! Bravo, sedi 5! Naj živi tovrstni demokratični stanovanjsko-zadružniški socializem!
Druga praksa, ki je lahko tudi stereotipno odklonilna do drugih in drugačnih prišlekov, če mesto ne goji strpnosti do raznolikosti, ki ga (tudi finančno) bogati, pa je doma v mestu in sočasno deželi, ki ima verjetno najboljšo stanovanjsko politiko nasploh.
Če stopim v Mariboru čez par minut, ko to pišem, na vlak, bom v dobrih treh urah tam. Dunaj seveda, ki se gre resno stanovanjsko politiko že 100 let. V strokah, ki se ukvarjamo s tem, jo poznamo pod imenom “rdeči Dunaj”. Vidite, že po barvi radikalno levičarsko!
V bistvu pa sploh ne gre za nič tako blazno radikalnega. Gre za klasično času primerno stanovanjsko politiko tako socialne demokracije kot tudi resne krščanske demokracije, kar žal ne SD, ne NS nista, čeprav bi lahko bila. Bila ter z Levico tvorila socialni trojček, ki bi ne bil le prazna puhlica, katero je v preteklem mandatu rad uporabljal mariborski DeSUS poslanec.
Torej, to, kar v DZ predlagamo v Levici, glede stanovanjske politike, v zatečenem stanju ter ob dejstvu, da Slovenija že 30 let nima omembe vredne stanovanjske politike, je PREMALO RADIKALNO oz. bi moralo biti še bolj švicarsko-avstrijsko “skrajno radikalno ultra levo levičarsko”, kot bi to nedvomno ubesedila po diktatu uredništva kakšna pisunka res izdatno zglajzanega časopis Delo. Časopisa, ki sem ga pred nekaj tednih po 40 letih, začel sem ga brati star deset let, prenehal tako kupovati kot brati.
In sedaj o halabuki okoli tega, kdo vse ne bo mogel najemati visokih kreditov ob uveljavitvi zadnje odločitve BS, kar seveda ne odgovarja predvsem betonmafiji in prodajalcem avtomobilom ter tudi široki paleti ponudnikov ništrca.
Zakaj pa se nihče ne vpraša, pa pri Zevsu in 300 kosmatih rosomahih, zakaj bi nekdo moral biti 30 let zakreditiran za nek precenjeni beton oz. stanovanja, ki so večinoma preslabo zgrajena in se prodajao po cenah, kot da se iz njih cedita vsaj med in mleko, če že ne iz sten kar cekini žvenketajo?
Zakaj bi na naši neumnosti služili tuji bankirji in domača betonmafija?
Zakaj pa se ne bi zgledovali po pametnejših, bolj urbanih družbah in bi gradbeni sektor lahko normalno živel od načrtovane gradnje najemnih stanovaj in resnih, ne le stirpor in nova barva čez, prenov?
In to, da Mladinski svet Slovenije zopet, podobno kot pred parimi leti, dobesedno tuli, dajte nam možnost, da se mladi kar se da hitro za 30 let zakreditiramo, je predvsem indikator norosti oz. NEMIŠLJENJA, kar sem jim povedal že takrat na srečanju o zgatah stanovanjske (ne)politike pri nas kot tedaj še frišni poslanec.
Vključujoča družba mora misliti in izvajati tako stanovanjske kot mobilnostne politike, ne pa guliti folk za predrago štalco in kravco oz. drage avtomobile in predrage nepremičnine.
In kaj je tako zelo napačnega z Dunajem, kjer 3/4 ljudi živi v dostopnih najemnih stanovanjih in kaj je tako zelo napačnega s čez 5000 švicarskih stanovanjskih zadrug, kjer ljudje praviloma 40 % ceneje rešujejo stanovanjsko problematiko od nakupov na trgu?
Razen tega, da “iz prave kvote” kakšen mali bratranec ne bo vlekel ekstraprofitov za predrago betoniranje in slabe finalizacije zgrajenega ter sočasno prepogosto ne v celoti ali sploh ne plačeval podizvajalcev ter da nas trgovci in bankirji, trgovskih verig in bank v tuji lasti, ne bodo ožemali.
Dobro jutro Slovenija, premalo radikalna si!
In to, da so pri Šarcu sejali in verjetno kakšen šarcizem stresli tudi o tej že 30 let pozabljeni (stanovanjski) problematiki in gotovo ustanovili še eno posvetovalno medresorsko telo (jih je že čez kvoto 300?), o problematiki, ki je niti ne vidijo, kaj šele razumejo, ne bo nič bistvenega razrešilo, kaj šele spremenilo.
Ja, tudi izvršilno vejo oblasti bi lahko prekrojli po vzoru Švicarske konfederacije, vključno z letno rotacijo predsednika ali predsednice vlade. Prvič, nismo tako bogati, da bi potrebovali toliko ministrstev in tudi drugič, ne potrebujemo egotripov nekoga, ki mu funkcija stopi v glavo, in to lahko gledamo celo 4 leta, ker smo, z izjemo Drnovška in Bajuka, imeli že res overdozo tovrstnosti v zadnjih 25 letih.
Z močnimi horizontalnimi minstrstvi, ki bi presegli prevladujoči zastareli sektorski model, bi se znebili tudi potrebe po ustanavljanju vedno novih, praviloma neučinkovitih medresorskih delovnih teles, ter tudi tako privarčevali na času in penezi.
Ni vse slabo v Švici, le možgane je potrebno vklopiti, ko gledaš, kaj se gredo tam med njihovimi vršaci.
Nelektorirano by Franjo 