Mišljenje strogo zapovedano – onkraj “razvojne” politike focnov

Začel bom z zgodbo s prvih pogajanj z M. Cerarjem leta 2014. Zgodbo predstavim študentkam in študentom na vseh predavanjih kot primer, kam jih pripelje nemišljenje oz. degradacija študija na 5 let pretežnega gledanja ppt prezentacij, ki jim jih rolajo profesorji in asistenti pri večini predmetov. Ob žalostnem dejstvu, da se očitno danes ne bere več kritično-analitično ter dialektično-holistično ne premisli prebranega.

No, že po 13 sekundah srečanja s Cerarjem in tremi FDV politologi, prvi ekonomist tedaj velike SMC dr. Kešeljevič je zamujal, je bilo očitno, da si nas Cerar v koaliciji ne želi. Cerar je – nedvomno po nasvetu PR ozadnikov iz LDS – vprašal: “kaj bi vi storili na mojem mestu”?

Z Lukatom sva se spogledala in potem mu je Luka vljudno rekel, da pač pričakujemo njegov odgovor, kaj bodo ključne vsebine politike 12. slovenske vlade in njega kot predsednika le-te.

Gospod Cerar se je zmedel in dokaj nebogljeno gledal. Potem mu je najmlajši od FDV politološke trojice pokazal na prezentacijo, ki je ležala pred njim. Po nekaj časa listanja, je Cerar prišel do strani, kjer je bilo zapisanih sedem točk. In te je, ne ravno gladko, prebral.

Priznam, da mi je tedaj šlo skozi glavo naslednje. A to je to, to je velika, nova, etično-moralna politika!? Če bi izbor velikosti pisave bil drugačen, kaj šele predloga ppt prezentacije, bi teh točk lahko bilo le pet, mogoče pa celo devet.

In preostalo je zgodovina “nejamrajoče” nevsebinske politike ob katero se butam že več kot pet let in priznam, da sem od količine neumnosti in laži že dodobra utrujen.

Če nadaljujem s Šarcem. Pred zadnjim pogajanjem pogajalske ekipe Levice o sodelovanju z manjšinsko vlado, ker je bilo več kot očitno, da nas Šarec in vsaj trije od preostale četvorice ne želijo v koaliciji, sem se srečal z njim in njegovo ožjo ekipo na tričetrturnem pogovoru.

No, nisem bil ravno preveč navdušen. Šarec je ali molče kimal ali stresal (to, kar danes imenujemo) “šarcizme”. Mislil sem si, državljanke in državljani si želijo normalizacijo politike. Ne ravno razsodno so na voliščih prerazporedili politične karte in naša naloga je vsebinsko sodelovanje, čeprav sam Cerarju ter Bratovškovi ne bi dal druge možnosti, kaj šele Karl Viktorju ne vem že katere, saj nam vedno znova zakuha kakšno afero.

Ob zaključku sem Šarca vprašal, če ve, kaj je odprti poker. Ne ravno prepričljivo je pokimal. Nakar sem mu rekel, dokler bomo igrali različico, ko so vse karte, razen ene, odprte, lahko sodelujemo, a na način, ko v javnosti odpiraš svojo zaprto karto, ne zabijaš v hrbet nožev ostalim. Šarec se je takrat s tem strinjal.

Pri zapuščanju pisarne poslanske skupine LMŠ pa sem še dodal, zavedaj pa se, da resna politika ni poker, je tarok, kjer se taroki vedno štejejo.

Pol leta je bila razpolovna doba, ko je Šarcu stopila funkcija na JJ-Damir način v glavo. Pri tem so mu delavec-je-klobasa-ki-se-jo-nareže-kolikor-se-le-da “gospodarstveniki” že v startu peli “ljubezenske” speve. Tisti iz stare politike, ki so dobili drugo ali ne vem katero že možnost, pa mu že od štarta grenili medene tedne. Še zlasti neka gospa, ki jo imajo na sejah vlade že poln kufer z njenimi “izkušnjami”, kar mi vedno znova pove kar nekaj državnih sekretarjev in tudi kakšen tam prisoten minister.

Po letu dni smo v stanju brezvsebinske politike, ko je mišljenje strogo prepovedano! V identičnem stanju, ki smo ga pretežno gledali že predhodna štiri leta s Cerarjem in veliko SMC praznino.

Glede prepovedi mišljena se Šarec, predsednik DS Kovšca, Han, Počivalškovi ter Alenkini in Janševi jurišniki ne razlikujejo.

Šarca moti “inteligentna Levica”, Kovšco motijo vsi, ki mislijo z lastno glavo, še zlasti pa gospa Svetlana Slapšak, ob Alenku Zupančič defintivno najbolj razgledana dama, kar jih je v Sloveniji. Hana moti vse, kar izmika “social-demokratski” mreži prevlado ob državnem koritu, da o tej Levici, ki kaže obraz že davno na 3. poti še pod Pahorjevim predsedovanjem ob ideologu Lukšiču iztirjeni SD, sploh ne. Za Počivalška pa smo vsi, ki ne hlodovinimo z njim, itak ekoteroristi, ki ne bi smeli jesti, ker itak nič ne delamo, če pa že delamo, pa zlasti za tuje lastnike s premalo upognjeno glavo pohlevno garamo, čeprav nas ne plačujejo ravno bajno za garanje. Alenka in Janezovi pa so siamski dvojčki v žabokrečenju oz. mišljenju, da so nadljude za razliko od nas ostalih nebogljenčkov.

Politika je javna raba uma v skupno dobro, kar pogosto povem in zapišem. Od politikov pričakujemo, kot to egzatno ubesedil v enem od zadnjih intervjujev Alenka Zupančič, pamet, politično imaginacijo, občutek za pravičnost. Seveda nihče od nas ni nadpameten, nihče od nas nima odgovorov na vsa vprašanja. Imamo pa skupno krasno orodje in način da na prava vprašanja dobimo ustrezne odgovore ter posledično boljše življenje za vse, ne le za peščico. Orodje se imenuje USTAVNA parlamentarna demokracija.

Seveda nisem toliko naiven, da bi ne vedel, četudi bi ne bil analitični družboslovec, da si skupno dobro zelo različno predstavljamo, izhajajoč iz raznolikih intersov. In ja, strinjam se z zadnjim uvodnikom Repovža v t.i. “nizkonakladniku”, kot ga označuje desnica.

Onkraj kreganja, kdo je ali ni kriv, onkraj priročnosti Levice kot dežurnega krivca, ki mu bo ata Šarec s koalicijo, kar malo počez tala focne, obstaja ODGOVORNOST mišljenja, politične imaginacije in pravičnosti.

Že šesto leto večinoma spremljam politiko brez politične imaginacije, v mišljenju, zlasti pri nevšečnostnih temah, sem prepogosto že v Levici pretirano osamljen.

Glede pravičnosti pa je najlepši primer sveža zgodba o ukinjanju dodatka za delovno aktivnost, kjer skoraj ni bilo argumentacije “slovenskih liberalcev”, ki ne bi bila laž, ne le polresnica (poguglajte si zapis Forbicija o tem v Večeru) oz. šolski primer nepravičnosti. Šolski primer politike focnov, politike skregajmo reveže med seboj in jih še naprej (ob)vladajmo z lažmi.

Dokler se v slovensko politiko ne vrne mišljenje, do takrat smo gotovi. Spremembe volilne zakonodaje, če bodo sprejete, gredo v smeri, da bomo lahko preudarno in odgovorno izbirali, kako (ne)misleče poslanke in poslance ter posledično tudi izvršilno vejo oblasti si želimo.

Pamet, in ne kavs ter ravs ob koritu ter razne špicen samovšečnosti, tudi žal v Levici, je podstat državotvornosti in resne politike, temelječe na ustavnem patriotizmu. Vsem tistim, ki jim to zveni pretirano golistično ali staromodno, droben nasvet. Poglejte v lastno denarnico, ste zadovoljni s stanjem v njej? In preklopimo na mišljenje onkraj focnov.

Če bi Šarec bil državnik, bi poklical na pogovor Mesca in Tonina ter se zahvalil Počivalšku in njegovem znotrajkoalicijsko grozečem, mi bomo šli z JJ, SMC oz. sedaj SZP za sodelovanje. A za to mož potrebuje ne le jajca, za to mož potrebuje pogum in zrelost, s sočasno zrelostjo parlamentarne politike nasploh.

Nasvet mojim mladolevičarjem je pa, vsebine in mišljenje pubeci, ne pa cvergel petelinček nastavljanje TV kameram ter FB kordiševanje in avtorefleksija namesto “špicen” samovšečnosti.

Da se, če se vključi možgane.