Karcinom enopetinske družbe ali Slovenija danes

V času kislih kumaric, ko je večinski fokus še dodatno pobebavljenih “informacij” usmerjen v to, kje pohajkuje naš domotožni objemalec ograj, kako je v koprivah bolečine trpel najbolj razvpiti jager DZ čakajoč na uplenitev prvega Bambija, kako se v copatarski združbi prostočasovno udinja poslanec DeSUS, kako sexy je zašvicana fit Alenčica ter kako je preživeti dan z vardo, kar nas poduči časopisni “osrednik” (sic!), pa vse do dejstva, da imam po porodu tudi ena od razvpitih dvojčič profesionalnega tenisa celulit, ste prej gotovo kot le verjetno spregledali najbolj ključno novico poletja 2019. Novico v kateri je destilirano bistvo poosamosvojitvene Slovenije. Novico, ki jo je, kolikor je meni znano iz medijske analize, ki mi jo dostavljajo Tete, zgolj nekoliko M. Klarič na FB vsebinsko komentiral.

Novica je lahko ter preprosto dojemljiva v njenem surovem bistvu. Ob zadnji dohodninski napovedi se je izkazalo, da 4/5 zavezancev prejema letno celoto dohodkov nižjo od letnega seštevka (trenutne) povprečne  slovenske plače. Kaj nam pove to dejstvo, kaj nam zrcali ta informacija?

(Tudi, če vzamemo v zakup, da “jih nekaj goljfa” oziroma “si izplačujejo minimalne plače, peneze pa …”, kar je bila pogosta fraza tistih s katerimi sem zadnje tedne o tem poskušal razpravljati. Resnici na ljubo je teh prej odstotek kot pa 3% davčnih zavezancev.)

Ta podatek, če se popočitniško vrnemo k mišljenju, kar je tudi osnova politike, t.j. javna raba uma v skupno dobro, nam oriše “razvojni” model poosamosvojitvene Slovenije. No, v bistvu nam ga prej pljune v obraz.

Če za trenutek odložimo narcizem premajhnih razlik oziroma zapenjanj za mišjo dlako, si lahko priznamo, da v bistvu potrebuješ dobrega tisočaka mesečno za dostojno življenje v Sloveniji. Ne razkošno, dostojno.

In še to pod pogojem, da ti je nekako uspelo, praviloma v družinskem krogu, rešiti stanovanjsko problematiko, ker drugače npr. par tik pred kristusovimi leti, ki prejema 2 povprečni plači in pričakuje otroka ter si želi reševati stanovanjsko vprašanje brez pomoči družinske ekonomije, kjer so nogavice staršev in starih staršev vedno bolj prazne, bo … (stavek dokončajte sami).

No, tudi zelo preprosta definicija tako opevanega srednjega razreda o katerem radi pleteničijo zlasti tisti, ki jih čaka zlato padalo in še “socialno” (sic!) kapico bi radi, gre takole: Kot srednji razred lahko opredelimo tiste, ki prejemajo od ene do dve povprečni plači v neki družbi.

To definicijo ve večina tudi ne ravno študijsko zagretih študentk in študentov za nekoliko faktografsko dolgočasen, a za vse s politiko v širšem smislu se ukvarjajočimi nujen predmet, Indikatorje družbenega razvoja. Predmet oziroma vsebine, ki sem jih kar nekaj časa predaval, preden je izginil z izvedbenega predmetnika FDV, kar tudi pove veliko o stanju duha očetnjave. Če pogledamo, o tem je pisal na FB tudi omenjeni Klarič, se število tako definiranega srednjega razreda pri nas že kar nekaj časa občutno krči.

Mi živimo v družbi ene petine, petine, ki ji je večinoma vedno bolj tuja vsakršna solidarnost. Petine, v katero, da ne bom izpadel dovolično, po dohodki tudi sam ne le zadnjih pet let spadam. Petine katere večina si misli za preostalih 80 %, tiho naj bodo, brez nas bi jim bilo še slabše, četudi, toliko neumnih večina od njih le ni, vedo, da temu ni tako.

Petine, ki si večinoma misli, za svojo deco sem poskrbel, za vnuke, če pridejo, bo tudi ostalo. In, ironija usode, največ lastne dece zaposlijo v državni in javni upravi ravno tisti, ki se najbolj iz petnih žil derejo, kako je DU in JU preobsežna, preveč birokratska in kako tam “itak nič ne delajo”. Ne verjamete, preverite npr., kje delajo otroci vidnih SDS udov. No, taisti iz petine tudi najlažje najdejo izgovore za (raz)prodaje tujcem tega, kar so  z negativnimi političnimi kadrovanju “iz naših kvot”, kot radi rečejo, uspešno spravili v cono stečajev.

Ko nanese debata na ta dobesedno razvojni enopetinski karcinom (ne le) slovenske družbe, prepogosto slišim: “se bi vsak vse naredil za lastnega otroka”. No, tudi tu je težava. Ne, ne bi. Če bi videl, da je npr. naša najstarejša po sicer uspešno zaključenem študiju ne ravno primerna za zdravnico, bi bila moja starševska odgovornost in dolžnost, da ji to povem.

In ja, pripadniki stare politične kaste oziroma moji trenutni poslanski DZ sodelavci so na poti na terensko sejo odbora v UKC MB premlevali, kako: “ji je Trček gotovo zrihtal specializacijo”. Daleč od tega, da bi ji kaj (z)rihtal. Dete je polnoletno in samo odgovorno. Res pa je, da je rekla: “nekdo mora ostati tudi v Sloveniji in zdraviti ljudi”.

Ma se bojim, da bo, ko se bo ta petinska družbena metastaz polna patologija krčila proti šestinski ali enosedminski, vedno manj tako mislečih izobraženih in za družbeni razvoj ter našo splošno blaginjo nujnih mladih ljudi.

(Za ta osebni “neodgovorni” starševski intermeco bom doma kregan, a človek najbolj iskreno razloži zadeve na domačih, lastnih primerih.)

Se pa bodo gotovo še bolj iz petnih žil tedaj (so)uničevalci naše prihodnosti drli, kako gredo mladi v tujino in bo spet nekakšna nova levica ali “Levica” glavni krivec, ker oni so pa ja nezmotljivi in nezamenljivi in nam hočejo vse najboljše, samo, se veste, ni še pravi čas, ni čas za “prehitevanje”, ker oni iščejo “sistemske rešitve”. Tako npr. iščejo sistemsko rešitev okoli nadomestitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja že 16 let.

Ti naši enopetinci oziroma kakšen odstotek ali dva med njimi, ki so bili sposobni to, kar so si politično prigrabili, le prej manj kot bolj uspešno znotraj identičnega modela razvoja trajbati naprej in jim je sedaj posledično človek, tako državljan kot zaposleni predvsem stroške. Strošek, ker je ta njihov od prejšnih generaacij podedovani “razvojni” model inenzivnega slabo donosnega garanja zaposelnih že pred 20 leti povozil čas.  Žal pa so toliko in tako slepi, še zlasti v političnih izpostavah kupčkajočih omrežji, da ne vidijo, da bo že njihovim otrokom, kaj šele vnukinjam in vnukom, tudi odklenkalo ob takšnem nemišljenju.

Nemišljenju katerega idealnotipski Superhik lik je resorni minister “kdor ne dela, naj ne je” oz. “ekoteroristi”. Minister, ki bi se moral ukvarjati z vprašanji gospodarskega razvoja in tehnologijami ter spoštovanjem dela in delavstva, kar je naloga resorja, ne pa s tem, kdo in kako bo pokupčkal državne hotele v katerih naj zaposelni molčijo in delajo za mizerne plače po razvojno izgubljenem desetletju za slovenski turizem, kar kaže tudi večina na zadnjih Dnevih slovenskega turizma predstavljenih statistik.

(Se še spomnite, kako nas je Miro Cerar ml. dokaj kmalu po prevzemu slasti ablasti podučil, da smo naivni in narobe razumevajoči državno lastnino, da je to sedaj v bistvu prej nejamrajoče njihovo kot pa skupnostno? Verjetno ste res, ker je pomembnejše, kakšno novo neumnost bo Borči užgal na Instagramu ter kaj se dogaja na Britanskem dvoru, mar ne?)

To, da bo prenos dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno oz. odprava anomalije nečesa, kar je že sedaj v praksi obvezno in ne dovolj solidarnosno premišljeno, doživel takšen odziv oz. pogrom, je bil gotov dogodek.

To, kar in kako bodo ubesedovali tako v GZS kot na OPZS kot velika večina politike, bi lahko po enem štiriletnem mandatu poslanca napisal že vnaprej in kuvertiral še preden se je ekipa naših strokovcev temeljito lotila priprave zakonodajnega predloga ter zadel večino intonacije, ne le vsebine.

To, da bodo do tega skeptični tudi vsi, ki se bojda v slovenski politiki na trepalnice mečejo za pravice upokojencev, ker se jim predvsem gre, kaj bi se slepili, le za njih volilne glasove, je bilo tudi pričakovano, četudi je naš predlog za veliko večino upokojencev razbremenilen.

Da bo predlog dočakan na nož in stigmatiziran, kako Levica nekaj “izsiljuje” in kako bo to “uničilo” gospodarstvo, je bilo jasno že lišajem na Pohorju, tudi tistim najbolj butastim, če ne prej, ob zadnjem povišanju premij DZZ s strani zavarovalnic.

(Se opravičujem lišajem za nekoliko ponesrečeno metaforiko, ker lišaji niso neumni, neumen je prepogosto predvsem človek.)

Ker zakaj bi se velika večina enopetinske kaste, zlasti njenih vrhnjih 2-3 %, ki ji itak ni potrebno misliti druge in drugačne modele razvoja, odpovedovala stanju “kot-bubreg-u-loju”, če uporabim priročno frazo iz pokrajine lastnega otroštva.

No, resnici na ljubo, tudi sposobni niso misliti drugega in drugačnega razvoja, kaj šele izgradnje nove infrastrukture solidarnosti. Še v večini strok ne, kaj šele v večini politike. Franček Drenovec in Damjan Kozamernik sta, če sem kritično, ne kritizersko, iskren, edina slovenska analitična (makro)ekonomista, ki sem ju srečal v zadnjem desetletju, da sem imel občutek, da mislita razvoj onkraj enopetinske družbe. Pika!

In ja, tudi moji mladolevičarji po petih letih potrebujejo resen razmislek in re-fokus od 1001 globalne zadeve, kar je pogosto rak rana strank, ki nastanejo iz protesnih gibanj oz. ljudskega revolta,  vključno z izzivi Latinske Amerike ter veganstvom, k mišljenju alternativnega razvojnega modela Slovenije, modela, ki ne bo enopetinski, modela, ki bo izhajal iz naše Ustave, kjer je uzakonjeno neizključevanje.

(Mimogrede, hrano, tudi vegeterijanstvo in veganstvo, je potrebno in nujno premisliti, a skozi polje tega, kar prehrana v bistvu je.

Najbolj jasno in skozi želodce velike večine kodificirana politična ekonomija, vključno z vpisanimi tabuizacijami oziroma prepovedmi uživanja, ki nobeni družbi niso tuja.)

Ob tem pa se nekateri morajo avtorefleksivno tudi pogledati v ogledalu in se vprašati za katere politične vloge so “Špicen”, ker tudi sam ne ubsedujem oziroma molčim o zadevah, ki jih predhodno temeljito ne preučim, kaj šele o zadevah, ki jih ne obvladam.

Glede resnih vsebinskih predlogov Levice pa si preberite dananšnji razmislek urednika “nizkonakladnika”, ki dobro povzema karcinom enopetinskosti. Repovž tudi jasno napiše:

“Tako banalno je namreč – ti projekti niso ne levi ne od Levice, ampak pač projekti, ki jih izvajajo napredne države.”

https://www.mladina.si/192655/resna-napaka-vlade/

Še vedno je čas, da preklopite na mišljenje in zahtevate drugačne prerazporeditve bogastva ter spoštovanje slehernika, saj je čas kislih kumaric mimo in verjetno vam ni vseeno, kakšno prihodnost gradimo za zanamce ter kako (ne) boste jedli, ko ne boste mogli več delati, kar vam sporočjo slovenski “sredinski liberalci”, katerim se očitno žal vedno bolj pridružuje tudi Šarčev Marjan.

No, čeprav ne morem trditi, da je Večerov Vox Populi reprezentativna anketa, je veliki odziv na vprašanje o predlogu Levice ter delitev na 1/5 proti in 4/5 za naš predlog glede zdravstvenega zavarovanja lepa ilustracija karcinoma enopetinske družbene nemišljenja razvoja ter sočasno tudi drobna brlečka kresnička kritičnega in odgovornega mišljenja družbenega razvoja.

P.S.: In onkraj “zvitega kalimerovstva”, ki mi ga na FB očita majster Grivic, še malo razmisleka. Zakaj se zakon o dolgotrajni oskrbi paca že 17 let? Zakaj že 15 let nismo zgradili omembe vrednega doma oskrbe starejših občanov in to dejavnost rajši prepuščamo tujim korporacijam in obmejnim območjem Hrvaške? Zakaj je v času zadnje krize Slovenija najbolj hujšala v glavo oz. zniževala sredstva za znanost? Zakaj je že leta in leta v predalu nova zakonodaja o poklicnih boleznih? Zakaj žalostno prednjačimo po številu obolelih za rakom, kljub presejalnim preventivnim programom? Ker se ukvarjanje s tovrsno problematiko nemisleči večini znotraj 1/5 ne izplača? Ker mišljenje ni naravno stanje, kot to lepo ubesedi prava dama ljubljanske lacanovske šole?

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s