Po letu dni inkubacije je skrajni čas, da začnem na blogu tudi ta trdi oreh stanja našega javnega zdravstva s 1001 izzivom in tudi preštevilnimi težavami treti, pa ne le iz razloga, ker mi Tete gušijo, da se končno lotim tudi tega. Za uvod sledita najprej dve zgodbi o zdravstvenih sistemi.
Prva zgodba je zgodba o zelo uspešnem sistemu javnega zdravstva. V njem je veliko dobro delujočih preventivnih programov. Ob tem je sistem vsem dostopen. Ko in če zboliš, si praviloma deležen ustrezne oskrbe. In pri tem se ne gleda na ceno zdravil na način, če nisi iz dohodkovno premožnejših skupin oz. brez ustreznih (pre)dragih zavarovanj, oskrbe ne boš deležen. Po številnih kazalcih je ta omenjeni konkretni sistem med najboljšimi v Evropi in tudi med boljšimi na svetu. In vsi, ki ga soustvarjajo, so na to (lahko) zelo ponosni.
Druga zgodba je bolj domača, nekdo bi rekel, bolj znana.
V sistemu so številne čakalne vrste, lovke farmacevtskih lobijev so spretno in pretkano vpete v sistem, določene cene, ne le srčnih zaklopk, so res nerazumne, med zaposlenimi, zlasti zdravniki, pogosto težko govorimo o resnem timskem sodelovanju, ki je v zdravstvu nujno, je pa ogromno medsebojne zavisti. Ob tem je vse preveč naturščikov na vodilnih položajih na katere so prišli brez ustreznih znanj o vodenju in razumevanju zapletenosti zdravstvenega sistema, saj je bilo dovolj že, da so iz “prave” politične kvote. In je kar presenetljivo, da nekateri od njih celo uspešno sanirajo zgrešene zgodbe predhodnikov. Napake se (pre)pogosto skrivajo, kdo lahko npr. nerazumljivo leta dela brez ustrezne licence in s pravno spornimi pogodbami. In še bi lahko nadaljevali o tem zagatnem sistemu javnega zdravstva.
Verjetno vas bo velika večina v drugi zgodbi prepoznala naš, slovenski sistem, trenutno še, javnega zdravstva, ki bi ga številni v politiki in številni prikoritniki radi privatizirali v smeri omejeno dostopne amerikanizacije. In verjetno bi si številni, če že ne vsi, želeli imeti sistem javnega zdravstva iz prve zgodbe.
Žal vas moram presnetiti in gotovo nekatere tudi zelo razočarati, obe zgodbi sta zgodbi o ISTEM zdravstvenem sistemu. Obe zgodbi sta zgodbi o NAŠEM, slovenskem zdravstvu.
Porečete, ne, ne, zmotil se je, predolgo je bil na dopustu (resnici na ljubo je ta trajal le 14 dni druge polovice julija minus 2 dni vmesne skrajšave, zaradi 25. izredne seje DZ) in zapustil ga je kritični um!
Pred samim odhodom na dopust sem zadnja 2 dni službeno preživel na evropski izpostavi WHO v Kopenhagnu.
Tam so seveda bujno spremljali naš sramotni dramolet okoli poskusa japonsko-ameriške naveze globalnega tobačnega lobija, ki je, ob pomoči dve bivših PR gospodov predhodnih slovenskih vlad, uspel zlobirati dobri 2/5 poslank in poslancev, žal tudi LMŠ. Pa tokrat vendarle – ob objektivnem poročanju ter ažurnem spremljanju medijev in velikih naporih civilno-družbenih akterjev, ki se enkrat za spremembo niso medsebojno skregali, ter z lastno glavo mislečih nas preostalih poslank in poslancev – z lobistično spremembo zakonodaje globalnim tobačnim korporacijam v DZ ni uspelo.
Namen delovnega srečanja predsednikov parlamentarnih odborov za zdravstvo je bila priprava na srečanje Interparlamentarne unije, ki ga bo v oktobru letos gostil Beograd. Zlasti priprava in sprejetje dokumenta, ki bo politiko pozival k dostopnem javnem neizključujočem zdravstvu. Zdravstvu, ki ne bo pozabilo na manj dohodkovno premožne, kar je danes pogosto žal še, tudi v številnih evropskih državah, vsakdanja praksa.
In ja, skupaj s Finsko, Češko in še kom je Slovenija od 53 držav, ki jih zajema regionalni WHO, država z enim od najboljših zdravstvenih sistemov.
Gotovo se sprašujete, kako je to mogoče, če se vam zdi, da temu ni tako oziroma ste kar prepričani, da to nikakor ni res!
Odgovor leži v tem, kar bi pisce znane in vsem priporočljive knjižne uspešnice Factfulness, Hans Rosling opisal z izrazoma boljše in problematično na drugačen način. Knjižna uspešnica soavtorja Gapminder, ki ga je razvijal s sinom in snaho, tudi soavtorjema omenjenega dela, ima pomenljiv ponaslov.
Vsebinsko ga lahko prevedem kot: “10 razlogov, zakaj se motimo o stanju sveta oz. zakaj so zadeve boljše, kot pa si mislimo, da so”.
Tudi brez skrajno-desničarske politike fatalistične-katastrofalnosti, ki so jo soustvarili in ne le posvojili mediji, prehitro zapademo v pretirano črnoglede poglede na svet, kaj šele na stanje v lastni družbi in njenih podsistemih. Prepogosto na osnovi nepreverjenih “novic”, kako “je nekdo nekomu povedal, da … ” in na osnovi kvazižurnalizma.
Seveda ne trdim, da je v našem javnem zdravstvu vse dobro, a primerjalno gledano marsikaj oz. kar večina zadev ni tako slabih, kot pa se to ubeseduje v kulturi medijske škandaloznosti, katero je žal skoraj v celoti posvojila tudi politika.
Dolgotrajna oskrba, destigmatizacija duševnih bolezni (preberite današnjo korektno spisano temo dneva v Večeru), stabilizacija in razvoj primarne ravni, vključno s pediatrijo in ginekologijo, ne le timi družinske medicine, nujne infrastrukturne prenove in po 15 letih tudi skrajni čas za gradnjo novih javnih domov za ostarele in ne prepuščanje le-tega izziva tujim pretežno profiti iščočim korporacijam in obmejnem biznisu sosednje Hrvaške, (ne)dostopnost zobozdravstvene mreže, vključno z orotdontijo, srednjeročni manko zdravstvenih tehnikov, končno ureditev in končanje sage okoli otroške srčne kirurgije … in še bi lahko našteval ter nizal izzive, ki so pred nami, izzive katere sem v preteklem letu dodobra spoznal.
Izzive, ki zadevajo srčiko zdravstvene politike, katera zajema celo vrsto profesij, ne le zdravnike.
A vendar, zavedati se, da si dober, je smotrna popotnica in kvalitetno izhodišče, da lahko postaneš še boljši oz. je nujna za prerezanje infantilnega vozla večnega jamranja, kako je vse grozno in kako so vsega drugi krivi, vozla in nerazvojnega krča, ki sem se ga v petih letih v DZ izdatno prenajedel.
Nejeverni Tomaži o stanju našega zdravstva pa se lahko prepričajo tukaj:
https://www.gapminder.org/tools/#$chart-type=bubbles
Z razvojem, s kvaliteto življenja, ki jo dosegamo, postajamo tudi zahtevnejši v pričakovanjih. In tudi v tem dejstvu, kot izpostavlja Rosling, se skriva veliki del naših katastrofičnih pogledov in napačnih ocen o stanju zadev.
Upam pa, da se zavedajoč kvalitete našega javnega zdravstva, ki ga je (so)ustvarilo, zelo pogosto z velikimi osebnimi odrekanji, kar nekaj generacij v njem sodelujočih, v letih 2019/2020 končno začnemo z nujnimi spremembami zakonodaje, dolgoročno stabilizacijo financiranja ter kadrovsko politiko našega dobrega javnega zdravstva v smeri odličnosti le-tega.
Seveda si številni ne želijo teh sprememb oz. si jih želijo na način, ki ga bodo le oni “strokovno” diktirali tako, da bi se predvsem njim pipica še bolj odvila.
Tukaj pa stopi v ospredje naloga politike, ki je javna raba uma v skupno dobro, zavedajoč se raznolikosti potreb in tudi upravičenih interesov. Ni lahkih, so le nujno potrebne, premišljene nehektične rešitve, temelječe na poznavanju in razumevanju sistema dobrega javnega zdravstva ter njegovih izzivov.
Nelektorirano by Franjo 