Pomanjkanje truda – Slovenija v EU

Po dolgem volilnem letu, ki se je v Sloveniji raztegnilo v obdobje jesen 2017 – začetek poletja 2019 in je zajelo predsedniške, parlamentarne, lokalne in evropske volitve, je res skrajni čas, da se – po 5 letih “sredinske” retorike, kjer nam je Miro najprej “nejamrajoče” gostolel 4 leta o “etiki in morali” ter iskanju “sistemskih rešitev”, kar sedaj žal vedno bolj nadaljuje Marjan s sicer neprimerljivo več talenta in razumevanja za ruralno v naši rurbanosti, a tudi vedno bolj jamrajoče, ker imajo številni višje mesečne dohodke od PV ter naj pač oni odločajo – preizvprašamo o našem političnem vsakdanu.

Za uvod po 15 letih in izhajajoč iz zadnjih v nizu četvorice volitev, je gotovo na mestu vprašanje, kako se gremo v Sloveniji članstvo v EU?

Ob razmisleku imejte v uvidu, da je za nami v veliki meri izgubljeno desetletje 2008 -2018, ne le na področju turizma, kar kažejo resne statistike. Desetletje, ko se je najprej z Borutom skakalo na “nemško-francoski vlak”, potem z Ivan Janezom v vlogi PV moledovalo naj pride Trojka ter ubesedovalo iz pisarne predsednika vlade tako, da so bonitete padale in obresti rasle, nakar z Alenko in njeno “generacijo 1970” izvrtalo bančna luknjo ter potem še štiri leta “nejamralo”.

Že peto leto se, ob vsem ostalem, zelo aktivno ukvarjam s zadevami EU. Pri tem nimam ravno razumevanje ne v Levici, kaj šele na matičnem delovnem telestu DZ, t.j. Odboru za zadeve EU. Celo več, če in ko sem iz opravičenih razlogov službeno odsoten s praviloma petkovih sej odbora, je večina vesela, ker “bomo šli prej domov”.

Ob vrsti bi- in multilateralnih srečanj v okviru parlamentarne diplomacije je eno od ključnih vprašanj, ki jih postavim sogovornikom, kako se v njihovi državi ter politiki gredo EU zadeve. Predvsem me pri tem zanima aktivna vloga parlamentov ter odnos med parlamentom in vlado, a seveda tudi sodelovanje z nevladnim civilnodružbenim sektorjem, akademsko raziskovalno sfero, mislišči ter različnimi ravnimi teritorialne organizacije družbe in politike.

Kaj lahko rečem po kmalu prvi petletki te moje rabote?

Najbolj na mestu odgovor bi bilo vprašanje, ki ni mišljeno retorično.

A JE SLOVENIJA SPLOH V EU?

Zakaj? Ker to vprašanje najbolj jasno zajema naše pomanjkanje truda tako glede zunanje politike kot glede EU, ki je vedno bolj očitno.

Začne se npr. že pri sestavi delegacij na COSAC srečanji odborov za zadeve EU, kjer je število naših strokovk in strokovcev, ki se v parlamentu ukvarjajo z EU zadevami, med najbolj skromnimi, če že ne najbolj skromno, tudi, ko se primerjamo s po številu prebivalcev in ekonomski razvitosti dokaj identičnimi državami. Temu posledično se lahko njihovi strokovci specializirajo za posamezna področja obsežnega nabora EU tem in nudijo ustreznejšo back-office pomoč v odločevalskem parlamentarnem procesu.

Nadaljuje se s stališči Slovenije do res velike večine EU vprašanj, kjer stališča, ki jih pripravi naša vlada ter jih skorajda, če sam ne zatežim, vsebinsko ne obravnavamo na petkovih odborih, spominjajo prej na tisto radijsko oddajo gledalci čestitajo in pozdravljajo, kot pa na trezni razmislek ter odgovorno politiko.

Oblika ubesedovanja oz. jezik EU ni izgovor, da onkraj “Slovenija pozdravlja” skorajda praviloma ni našega stališča. Celo več, v slabih petih letih imam v spominu, pa imam dokaj dobrega, tri primere, ko smo imeli nekaj, kar bi lahko imenoval lastno stališče. Eno je izhajalo iz organizacijske specifike Luke Koper, drugo iz problematike ponorov v naših gozodovih in tretje iz interesa našega elektro-gospodarstva. In to je v skoraj petih letih bolj ali manj vse.

Ob tem je v petnajsletni zgodovini članstva Slovenije v EU DZ le enkrat spremenil oz. dopolnih stališče vlade. Pobudnik sem bil jaz, pomočnika dva sedaj že bivša poslanca SMC. In? In je odmevalo po hodnikih DZ, “kakšno pizdarijo” (se opravičujem damam) “je Trček naredil!” In?

V stališču smo le resno vzeli besedičenje Cerarjeve vlade o podnebnih spremembah in t.i. “Pariških zavezah” ter to načelnost oprijemljivo zapisali v stališču, če že Počivalšek gostoli o “zeleni oazi 5zvezdičnih doživetji”. Resorna ministrica “iz kvote DeSUS” je potem kršila zakonodajo o sodelovanju med DZ in vlado glede EU vprašanj. Po domače povedano, v Bruslju ni zagovarjala sprejetega stališča in tudi naknadno ni poročala DZ, zakaj ne, kot ji veleva zakonodaja.

Celo več, “nadetično-nadmoralna” SMC je izvedla novo sejo odbora, kjer sta omenjena poslanca bila nadomeščena z nadomestki iz SMC. Ti so imeli nalogo povoziti na glasovanju že sprejeto stališče DZ, kar jim je ob koalicijski SD in DeSUS podpori tudi uspelo. Te zadeve, kot tudi sedanjega zunanjega ministra Republike Slovenije, iz vljudnosti ne bom komentiral. Prosim le, da se mi ne prodaja bučk, kako “je Cerar pošten”. Hvala.

Pa poglejmo malo še čez domače planke.

Pred kratkim sem se o kako se iti EU pogovarjal z estonsko parlamentarko. Presenetila me je z informacijo, da imajo pri zadevah, ki so vitalnega pomena za Estonijo, na odboru za zadeve EU direktno video povezavo z EU birokratih iz DG, ki so pristojni za konkretno obravnavano tematiko.  Ti morajo odgovarjati na vprašanja poslank in poslancev, članov in članic estonskega odbora za zadeve EU ter jim seveda pojasnjevati ne tako izjemoma problematične predloge EK. Na moje vprašanje, kako jim to uspeva, sem dobil dobesedno odgovor, “če zahtevaš, se ne morejo reči ne”. In Estonija je po št. prebivalcev ter deležu njihove ekonomije v ekonomiji EU manjša članica od Slovenije. A seveda, samoomejujoča majhnost je predvsem v glavah nemislečih.

V prvi polovici ukvarjanja z zadevami EU je bila zgodba za sebe predsednica romunskega odbora za zadeve EU, ki je resno vzele vlogo nacionalnih parlamentov, vključno s pristopom rumenih kartonov, kar, če prevedem v vsem razumljiv jezik, pomeni, da lahko nacionalni parlamenti izstavijo Evropski komisiji rumeni karton glede zadev s katerimi se, praviloma iz utemeljenih razlogov, ne strinjajo. In Ana jim je res pogosto dala vetra, upravičeno.

V resnih, same sebe mislečih članicah EU ni tako redek pojav, da ministri ali ministrice na ministrskih srečanjih oz. pogajanjih o konkretnih problematikah dobesedno rečejo, da morajo nazaj v domovini v parlamentu ponovno preveriti njihova stališča, ker so pač dobili iz razprave v njihovih parlamentih izhajajoče gabarite do kje in o čem ter kako se lahko pogajajo. Npr. eden od predhodnih avstrijskih ministrov za kmetijstvo je prav slovel po tem.

Žal je pri nas bilo kar nekaj vlad in ministrov, ki niso ravno radi hodili na tovrstna srčenja in so na njih pošiljali bolj ali manj usposobljene državne sekretarje in sekretarke. Kaj šele, da bi videli in razumeli, da je DZ njihov najboljši zaveznik ter prostor, kjer se, tudi ob posvetovanjih s civilno-družbeniki in akademsko sfero ter lokalno samoupravo, dokončno oblikujejo naša EU stališča.

Vse skupaj me spominja na nekaj, kar na sveti travi Wimbeldona ostro sankcionirajo. Tamo se pretekli teden “zaradi pomanjkanja truda” pri igri kaznovali tenisača Bernarda Tomića. Tomić je v prvem krogu v  vsega 58 minutah s 6:2, 6:1 in 6:4 izgubil proti Francozu Jo-Wifriedu Tsongaju. Organizatorji, ki si lastijo pravico, da se kaznuje udeležence, ki se ne trudijo dovolj ali celo namerno izgubijo, so mu v celoti odrekli nagrado igranja v prvem krogu turnirja. Mimogrede, gre za znesek, ki presega letno neto plačo našega PV.

Pomanjkanje truda je bilo na delu tudi ob zadnji izbiri evrokomisarja ali komisarke iz Slovenije pred 5 leti. Še pomnite, kako je šel dramolet?

Najprej se je tedanja predsednica vlade samokandidirala in je na to pristala večina tedanje sestave vlade.

Potem se na zaslišanje pred poslankami in poslanci v Evropskem parlamentu ni ravno pripravila, kar je očitno vehemetno mislila, da pač to sploh ni potrebno, ker je komisarska funkcija že itak njena.

Še pred zaslišanji kandidatk in kandidatov v EP je eden od EPP evroposlancev na Twitterju čivknil, da sta ona in še eden od kandidatov za novo EK, tista šibka člena, katerih glavo bodo poslanci zahtevali.

Sledilo je zaslišanje, ki je bilo dokajšnja blamaža, ter to, kar je bilo napovedano v čivku, ko se je slovenska kandidatka izkazala kot najšibkejši člen, katerega glavo so zahtevali.

Po tem dramoletu, je gospa AB pisala užaloščeno pismo tedanjem predsedniku EK. To jo je verjetno stalo “tolažilne” dobro plačne službe v bruseljski birokraciji.

Če damo na stran potem še domače streljanje-v-mrtvega-konja, je posledica samokanidature Alenke Bratovšek stanje, da imamo že mandata druge vlade brez magnetograma vlade.

Skratka, sploh ne vemo, ne mi, ne bodoči zgodovinarji naše politike, kaj in kako se na vladi menijo. Kaj tako netransparetnega si ne more privoščiti nobena minimalno resna država. Pri nas pa sem zopet edini osmelec, ki se mu to še zdaleč ne zdi normalno oz. ni pozabil na to nedopustno namerno politično malomarnost.

Torej, če sklenem, smo ena od najbolj pasivnih članic EU, ki skoraj nikoli nima lastnega mnenja, kaj šele jasno izraženega stališča. To je žal demonstriral tudi sedanji PV, ki pač “nima kaj mislit”, kakšen bo ustroj bodoče izvršilne EU oblasti. Da smo takšni, se kot študija primera predava na tistih nekaj resnih šol za zadeve EU, kjer vsi sebe misleče šolajo del njihovih bruseljskih ekip. Porečete in?

Ob izbiri komisarja ali komisarke iz Slovenije, ki je pred nami, si ne želim ponovitve sorodne sramote kot se nam je zgodila pred petimi leti.

Glede ostalega pa za zaključek spet k Estoncem. Ti so se pragmatično odoločili, da bodo na vse možne položaje znotraj EU, kjer to lahko storijo, kadrovali najboljše kar imajo, ne glede na levo, desno ali center sučnost, saj EU ni zakon iz ljubezni.

V filmu Atomic Blonde je krasen citat, ki ga izreče glavna junakinja Lorraine Broughton, katero igra Charlize Theron: “Talent je precenjen”.

Res je, še bolj je precenjen, če gre za samonapihujočo se žabo brez avtorefleksije, kar naši v-prevelike-čevlje-sem-stopil(a)-ker-so-mi-to-nepremišljeno-dovolili prepogosto so.

Potrebno je pozitivno kadrovanje, kvalitetni mentorji in tutorji, tudi kakšen nestor med njimi, seveda tudi dame tovrstnih kvalitet in (rado)vednosti, ker pretirano falocentrična politika gospodov na viagrah, ki jo gledamo zadnje čase, ni ravno prihodnost, ki jo Evropa in EU potrebujeta.

In seveda obilo vaje v slogu in aktivno igranje s predhodno premišljenimi taktikami in strategijami.

Sem glede Slovenije in njene vloge ter igre v EU optimističen?

NE, nisem.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s