Predvolilna purica z mlincima in mad tokaj

Kot analitični družboslovec, ki sta ga mentor akademik Zdravko Mlinar ter, žal lani decembra umrli, turot in vrhunski mojster logično-dialektičnega in seveda holističnega mišljenja ter ena od najbolj razgledanih oseb Očetnjave Jan Makarovič – ob manjši četici sodelavcev in sodelavk Centra za prostorsko sociologijo  – izdatno naučila kritičnega, analitičnega in celostnega mišljenja, kar je bilo sicer nekoliko lažje, ker sem po osnovni izobrazbi naravoslovno-matematični tehnik, smer uporabna matematika, čeprav, resnici na ljubo, sem srednjo šolo izdatno (pre)šprical in posledično imel dokaj slabe ocene, ker sem namesto GIGO piflanja čas rajši namenim samoizobraževanju v tedanji študijski knjižnici NM, KO DELAM, karkoli že delam, poskušam kar se da gosto, pestro in različno triangulirati.

Se opravičujem za ta uvodni podredno nabuhli, skorajda baročni (od)stavek. Bolj preprosto in razumljivo povedano to pomeni le, da se vsake zadeve lotim temeljito in poglobljeno ter poskušam (pri)dobiti kar se da veliko raznolikih informacij, ker kar malo počez sklepati in gostoleti nikoli ni bil moj pristop, saj je to skregano z osnovami profesionalne deontologije, cmerarjevsko povedano, z osnovami etike in morale.

Ergo, bližajo se evropske volitve. Za 8 mest se poteguje cela vrsta raznolikih oseb. Oseb, katerim, bodimo odkriti, dišijo bruseljski penezi, in večinoma niti ne razmišljajo o tem, če so mogoče vstopili v za njih osebno prevelike čevlje, kar je seveda neodgovorno dejanje.

In ker se bližajo volitve, je že več kot četrt stoletja gotovo dogodek, da bo kakšen čolniček iz susjedstva pregloboko “zataval” v Piranski zaliv, saj tovrstni incidenti predvolilno odgovarjajo preštevilnim na obeh straneh vale ter se o njih ne tako redko tudi dogovorijo, bolj poredko pa celo ujamejo v prisluhe tajnih služb.

In gotov dogodek bo tudi pogrevanje kakšne priročne  stare župe, ki smo jo v veliki meri sami zakuhali, ter iskanje kakšnega novega prizorišča, da ne rečem bojišča, kjer se bo zopet in vedno znova pokazalo, kako se pa “nam” gre ja zares, kako zelo pokončni ter kleni smo in kako mislimo le in predvsem na dobrobiti Slovenije.

Pa si poglejmo kritično-analitično in onkraj navrženih PR predvolilnih puhlic trenutno tovrstno dogodkovnost, ki sliši predvsem na ime pogrevanje arbitražnega prisluha ter Orban-Mladina afera.

Preden začnemo, opozarjam, da sem bil tri leta v KNOVS. Celo več, neka gospa, ki je že desetletja povezana z delom KNOVS, je rekla: “dr. Trček, vi ste prvi, ki vse preberete”. In ja, bral sem tudi poročilo Računskega sodišča, ko je le-to šlo v revizijo SOVA rabot. Poročilo, edina dosedanja tovrstna revizija SOVA, se nanaša na dobro prvo polovico mandata vlade 2004 – 2008. In ja, bil sem pogosoto v kleti, ko je ven butnila arbitraža prisluhi afera. In tudi glede financiranja SDS medijskega “imperija” sem dokaj hitro dobil kvalitetne informacije o finančnih tokovih, ki izhajajo iz orbanovih krogov.

Celo več, pred slabim tednom me je v Budimpešti nekdo iz madžarske opozicije (zopet) spraševal, kako da tako lahkotno v Sloveniji sprejemamo tovrstno vpletanje Orbana v notranjo politiko naše dežele in države. Torej na kratko, o zadevah kar veliko vem. In?

In beremo lahko v medijih pompozne najave, kako bo sedaj SMC zahteva sklic skupne seje odbora za zunanjo politiko in odbora za kulturo DZ vsled Orban-Mladina zgodbe. Hallo, a je kdo doma, kot bi rekel Hugo? Hallo, a kdo uporablja vsaj kostni mozeg?

Kje je bila ta ista SMC in njen Miro ml. za časa 12. slovenske vlade in njej pripadajoče SD in DeSUS koalicije? Sta se SMC in predsednik vlade kaj oglasila, ko je postalo več kot jasno, kdo in od kod in kako nedovoljeno posega v notranjo politiko Slovenije (Ne dvomim, da jih SOVA o tem ni obvestila, ker kljub vsemu, tam so tudi profesionalci, ki predvsem poskušajo opravljati svoje zahtevno delo.)? Kaj je vlada odgovorila na moje poslansko vprašnje glede tega oz. kakšno puhlico je spisala? Kdo je kršil zakonodajo in netransparentno nabavljal skozi pošti nabiralnik firma z istim naslovom kot Lokalni odbor SMC bodečo žico, ki jo izdelujejo madžarski zaporniki, ter grozil s sodnim pregonom novinarki Dnevnika, ko se je lotila raziskovanja teh rabot? Kdo se je šel 2. tir netransparentne “zaledne države” španovije?

In naredite miselni eksperiment. Recimo, da bi pred zadnjimi državnozborskimi volitvami Miha Kordiš dobil iz tujine 4 zaboje kvalitetnega venezuleskega ruma in bi ga – v skladu z zakonodajo v za to primernih urah – točil na predvolilnih stojnicah. Kaj bi se zgodilo?

Ne le orbanovsko financirana trobila SDS in ne le Reporter, obe rumeni POP in RTV TV bi o tem tulili. Tako gospa Rosvita kot gospod Slak bi bila na izdatnih obratih, da o GZS in boscarolenju sploh ne.

In, kdo je kaj poročal o orbanovskem financiranju? Se je javni zavod RTV zganila? Je POP TV rohnela? Ne. Nizkonakladnik iz sedanje afere in Večer sta o tem pisala. In, resnici na ljubo, še v Levici sem bil dokaj osamljen in nerazumljen, ko sem opozarjal, da gre za nedopustno vmešavanje sosednje države v slovensko notranjo politiko.

Tako ograje (pa žal ne žičnate) objemajoči, zakaj sem jaz v tej predsedniški palači in kaj je že vsebina mojega dela, gospod predsednik države, kot predsednik 12. vlade prof. dr. Miro Cecar ml., jejhata, povrh vsega še ustavni pravnik, kot tudi minister za vse in še več ter povsod zakuham kakšno afero, večni zmagovalec in “nujni” član katerekoli koalicije že z drugim imenom Viktor, so BILI TIHO.

In ja, tudi mladi večni up desnice ter “v 2 mescih več kot prej v 4 letih” Matej Tonin je BIL TIHO. In ja, tudi novi predsednik Šahovske zveze Slovenije in sedaj uvoženi ideolog SD ter tedaj predsednik DZ in podpredsednik SMC ter sedaj kandidat SD za MEP Milan Brglez JE MOLČAL. In njegova sedanja SD partija je takisto MOLČALA in tudi gospa Fajon o tem ni v Bruslju ravno rohnela.

Drugi osebi v hierarhiji madžarskega veleposlaništva sem, takoj ko sem dobil ustrezen in zanesljiv intel,  jasno povedal, da bi v primeru, če bi Levica bila takrat v vladi, gospa veleposlanica bila nemudoma poklicana v Mladiko. In ko mi je gospod, vrhunski mladi diplomat nazaj začel odgovarjati, da gre pri SDS medijska sovražni govor orbanov krog financirana trobila za “zasebne podjetniške pobude, ki nimajo zveze z vlado”, sem mu odgovoril, da on zelo dobro ve, da jaz nič ne počnem kar malo počez. Ter nadaljeval, da so moji viri iz Budimpešte zelo zanesljivi.

V jeziku nadaljevank, ki jih verjetno gledate na Netflixu ali Amazonu, imam kvaliteten intel.  Gre seveda za nedopustno vmešavanje sosednje države v našo notranjo politiko, ne glede na to, kateri stranki bi kdorokoli iz tujine kakršenkoli finančni znesek nakazoval in ne glede na to o kakšnih biznisih se katerakoli trenutna slovenska vlada dogovoraja s to sosednjo državo. PIKA!

A seveda takrat so kibicirajoče VSI BILI TIHO in sem v DZ osamljeno na to opozarjal, ostali pa so se le nekaj muzali. Pa da ne bo pomote, za nobeno junaštvo ali “medalje” se mi ne gre, šlo je le za what man have to do.

Sedaj pa takšna epidemija varuhov medijske svobode in zaščitnikov Očetnjave ter protiorbanovskih borcev in bork. Se pardoniram, a to je en veliki one od ovce (Pardoniram se seveda ovcam.).

Povedano drugače, gre za idealnotipski primer politične dovoličnosti, kjer si ti prevladujoči dvoličneži le lastne zadnjice, da ne rečem riti, rešujejo in upajo na dober volilni izplen na evropskih volitvah.

(Sedaj pač Miro igra, ob ostalih, vlogo, ki jo je igral Karl Viktor v njegovi vladi. Samo še čakamo, da bo na kakšnih lokalnih TV začel podobne nebuloznosti klobasati, kot jih je Karl, ko se je hvalil glede izplena arbitraže.)

Pa poglejmo še na kratko arbitražne prisluhe. Karl Viktor, ki bi seveda moral takrat nemudoma odstopiti oz. biti odstopljen, če bi se šel Janko Veber nočem-iti dramolete, sedaj pravi, da so vsi bili protiobveščevalno educirani. Potem pa navrže, da ne ve, če so tudi njemu prisluškovali. Preberite si ta odstavek tolikokrat, dokler se vam ne prižge sijalka v glavi. Potem šele nadaljujte z branjem, ki sledi.

Seveda gre za materijo, ki ima takšno stopnjo zaupnosti, da o njej ne smem v javnosti ubesedovati kaj več od tega, kar se že sicer ve.

Ve se oz. moralo bi se v Sloveniji vedeti tudi npr., da so Američani hrvaški SOA posredovali programsko opremo za tovrstna prisluškovanja in ve se, da je sedanji Plenkovićev “Damir” to opremo uporabljal za hrvaške notranje-politične boje, vključno z nekaterimi internimi HDZ boji (Mimogrede, Prijedor prenakažimo si nazaj denar SDS zgodba je tipični primer leninovske uničili te bodo lastni idiot zgodbe.  V tem konkretnem primeru gospa D. zgodbe, je šlo prej za nekoga, ki ni bil zadovoljen z izplenom ali novo repozicijo, kar JJ nenehno počne v SDS grozdenju na način totalitarnih enopartijskih KP.)  Ta afera je bila pri sosedih medijsko zelo hitro utišana. Na njo so nas zopet spomnili v Jutranjem listu pred 4-5 tedni, ko so v sobotni prilogi Magazin delali potret tega pomembnega Plenkovičevega kabinetnega zaupnika (Kvalitetni intel se v informatični družbi da pridobiti tudi z analitičnim spremljanjem javno dostopnih informacij). Zaupnika, ki bi laho bil siamski dvojček nekega zaupnika v kabinetu 13. PV RS.

Ve se, da je slovenski arbiter bil in še vedno je oseba z desetletji izkušenj v arbitražnih posotopkih. Torej, če kdo, bi on moral vedeti, kaj je protiobveščevalna samozaščita in kje ter kako te lahko…

Ve se, da se je za arbitra “ponujal” Ernest Petrič, a je bil, tako v njegovih memoarskih zapiskih, odrinjen na stran. In vsled tega kuha zamero do 3. predsednika RS in še koga.

Ve se tudi, da so nekoč pripravnicam in pripravnikom v zvezni službi za zunanje zadeve SFRJ povedali, da se nimajo kaj pogovarjati po STACIONARNEM telefonu več kot 3 minute in še to z babico o tem, kakšno potico peče in kako jo trga reuma, kot mi je povedal nekdo od t.i. “sipovcev”. In pazite, to je bilo še v časih, ko sem jaz bil kratkohlačnik, ergo v časih pred Sinclari ZX 81, ki je izvorno imel 1k RAM, kaj šele pred mobilnimi oz. celo t.i. pametnimi telefoni ali FB in podobnimi t.i. socialnimi omrežji.

Celo več, če berete “V službi diplomacije”, nujno branje vsakega mestnega občinskega svetnika, kaj šele nekoga, ki se želi na nacionalni ravni ukvarjati s politiko, kaj šele zunanjo politiko, lahko preberete, kako so Romanu Kirnu v Beogradu takoj dali ibungo, da je miza v pisarni, ko zapušča šiht pospravljena, prazna.

Ni potrebe, da bi gledali zgoraj navedene nadaljevanke ali vedeli, kdo je bil Sir Maurice Oilfield ter Cambridge spy ring, da bi razumeli, zakaj tovrstni protiobveščevalni ukrep.

V mojih dosedanjih slabih petih letih politike, je bil gospod Rupnik, direktor SOVA, ki je prišel iz policijskih vrst pospraviti ves tisti paravomovski nered, katerega je dobro zajelo revizijsko poročilo Računskega sodišča, oseba, ki je na mene naredila najboljši vtis, kar zadeva ubesedovanja o tem 2. najstarejšem poklicu na svetu. In v kratkem intervjuju v Večeru je povedal večino bistvenega okoli arbitražnega prisluha in naše nedržavotvornosti.

https://www.vecer.com/andrej-rupnik-sami-smo-krivi-da-so-nas-dobili-s-spuscenimi-hlacami-6687327

Torej, sklenimo. Recimo, da so osamosvojitelji desetletje improviziriali in si predvsem pajdaško prisvajali del “iz naših kvot”, kot se je hitro naučila ubesedovati celo za politiko zelo nenadarjena SMC, oz. fevdalizirali Slovenijo pod krinko parlamentarne demokracije. A tem uvodnem desetletju je sledilo sedaj že skoraj 20 let skrajno NEODGOVORNE politike in politikov.

Imeti in iti se državo, pomenu tudi, da moraš obvladati osnove osnov in še kaj več oz. dosti več. In ja, kot mi je po slabem letu v politiki lepo povedala tedanja norveška državna sekretarka za državno lastnino pri odgovoru na vprašanje o političnih pritiskih pri kadrovanju nadzornikov: “nihče si ne upa predlagati slabih, kaj šele neprimernih kandidatov”. Ja, tako preprosto je to.

Dokler pa bodo prevladovali šalabajzerski dvoličneži v pajdaških igricah zemljo krast, dvoličneži, ki se jim ni potrebno nič (na)učiti, bo to privid države. In ja, ne izvolimo se sami.

Čisto za konec pa še tole. To, kar osebno in profesionalno sem in kar gre številnim izdatno na jetra, sem postal, ker sem imel krasne, a tudi primerno zahtevne metorje in tutorje.

Biti zelenc v zunanji politiki in raziti se z osebo za katero si lahko le vesel, da ga imaš ob sebi kot tutorja, je nedopustno.

Gospoda Kirna sem spoznal v den Haagu ob koncu njegovega mandata veleposlanika na COSAC srečanju. Seveda ne delim z njim ravno pogled na atlantizem slovenske zunanje politike, a si ne bi dovolil napako, ki si jo je 13. PV RS.

Tudi iz razloga, ker številčna majhnost neke nacije, ni razlog za nemišljenje, kaj šele neumnost. In ne, damiri niso zunanja politika. In tudi, če se že kadruje iz nabora bivših študentk in študentov, kar počnejo vse resne sebe misleče družbe, se poišče top shit profesorje, ki pomagajo državi pri ustvarjanju nujno potrebne kvalitetne birokracije. Tudi v zunanji politiki, tudi pri tajnih službah, tudi pod krinko npr. znanstvenih ipd. izmenjav. Pika!

P.S.: Mlince prelijte z maščobo purice, od tokajev pa za konec evropsko-volilnega nebuloznega dramoleta zelo priporočam desertni tokaj iz subteritorija Mád s koščkom dobre temne čokolade ali na njeni osnovi pripravljene sladice.

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s