Nezdrava klima “nadpovprečnežev” ali Luka Mesec je kriv za vse!

Začnimo z dejstvi, kar je v Sloveniji ne ravno običajna oblika začenjanja razmisleka, kaj šele razprave, saj se rajši večinsko nagibamo k pristopu, ki ga tako lepo opiše meni zelo ljubi citat: “vsaka priča laže svojo resnico” (C. Nooteboom).

  1. Združena Levica, predhodnica Levice je nastala pred petimi leti.
  2. Levica je formalno nastala 24. junija 2017 z združitivjo TRS in IDS v enotno stranko.
  3. Luka Mesec, kordinator Levice je letnik 1987.
  4. Procesi osamosvajanja Slovenije so se začeli v času, ko sta starša soustvarila zgoraj omenjenega Lukata.
  5. Gospodje staro”levičarski” tovariši in njih omrežja obstajajo še iz tistih časov. Torej stara so več kot Luka Mesec, ki je bojda kriva za vse in še več, ter v veliki meri izhajajo iz starih Zveza socialistične mladine Slovenije prijateljstev s pridodatkom mlajšega, sam bi rekel negativno kadrovanega, podmladka, pogosto “kulturno” lomastečega pa kakšnem ministrstvu in pajdaško fevdaliziranem gospodarstvu.
  6. Luka Mesec in večina mlajših članic in članov ter simpatizerk in simpatizerjev Levice nikoli niso bili člani ZSMS, kaj šele ZKS, kar sta bila tako Janez kot Borut kot tudi vrsta najbolj klenih staro”desničarjev”. Še gospod  Lojze, ki pri 70 ne bi šel v “slab” penzion, je bil socialistični mladinec.

Če nadaljujem z dejstvi o samooklicanih “nadpovprečneži”.

Velika večina gospodov in tu in tam kakšna dama, ki se na način žabokrečenja (M. Krleža) izdatno napihujejo v medijih, nekateri celo iz pozicij lastnikov ta istih medijev, so do njih gospodarska slovenska “elita nadpovprečnosti” prišli z izdatnim prepletom s staro politiko. Ta jih je soomogočila osebno bogatenje oz. prihodkovno nadpovprečnost, vključno z ugodnimi krediti, koncesijami, nepovratnimi sredstvi, preplačanimi državni posli ter tudi izdatnejšimi davčnimi odpustki.

Izvotlena stara politika, ki je vedno bolj postajala poslušna mazohistična dekla oz. ujetnica tovrstnih vehementnežev in interesov njih omrežji (npr. TEŠ 6 in apetiti pri poslih okoli 2. Tira ter kdo si bo odrezal izdatnejši kos ob privatizaciji trenutno še državnih hotelov ali pri ne več ravno po tihem gradimo NEK II), jih trenutno postavlja v pozicijo nekakšnih samooklicanih polbogov.

Polbogov, ki bodo – še bolj izdatno kot naš Kordiš, ko vsled privlačne FB možnosti nebulozenja izgubi razsodnost – dobesedno sračkali ne le po tako zelo priročnih politiki, sračkali bodo po vseh državljankah in državljanih. Tudi in še zlasti po tistih, ki jim to njihovo zgolj dohodkovno “nadpovprečnost” z žuljem lastnih rok ali z lastnim minulim delom soomogočajo, vključno z največkrat v zadnjem času zlobraljenimi mladimi inženirji, katerim naj bi bila, kot lažejo “nadpovprečneži”, namenjena “socialna kapica”.

Res sem trenutno poslanec Levice v Državnem zboru Republike Slovenije, a to še ne pomeni, da sem človek brez preteklosti.  To ne pomeni, da v življenju nisem soustvarjal delovnih mest oz. pomagal pri zagonu uspešno delujočega družinskega podetja kot tudi še ne pomeni, da v življenju nisem spoznal vrste zelo uspešnih ljudi.

Že v družini smo imeli gospoda, ki bi ga danes večina označevala za “rdečega direktorja” stare šole, čeprav so mu ključno izobrazbo v starosti od 10 do 18 leta dali frančiškani na še danes zelo dobri gimnaziji, ki je tudi v času trdega povojnega komunizma z izraziti elementi avtoritarno-totalitarnega režima niso zaprli. So že vedeli, zakaj ne. Gospod je soustvaril uspešno podjetje v hrvaškem delu Istre z več 100 zaposlenih, ki ga so potem ugnobili podobniki naših stara politika “napodvprečnežem iz naših kvot” HDZ politično kadrovanje “podjetniki”.

Od šjora Ivota, ob vrsti dobronamernih nasvetov, se vedno znova najbolj spomnim njegovega zavedanja odgovornosti do številnih družin zaposlenih v podjetju, ki ga je v desetletjih predanega dela soustvaril, in soodgovornosti do (ne le) lokalnega okolja.

Nekoč mi je ob bevandi po kosilu dejal: “znaš Franjo moj, da smo mi dali novac za Mariborsku koču”. Razširil sem roke v pričakovanju odgovora. Pač, soroden gospodarstvenik in poslovni partner stare šole, ki je soustvaril Palomo, katera žal ni več v slovenski lasti, ga je poklical, da se pač obnavlja koča in če bi lahko kaj prispevali. Šjoru ni bila potrebna dodatna razlaga, da tudi Štajerke in Štajerci hodijo na morje in tudi Istrijani na Pohorje.

V svojih 50 letih sem spoznal ljudi, ki so prišli iz, kot se to krivično reče, družbenega dna in ustvarili desetine milijonov bogastva. Spoznal sem ljudi, ki so zasedali vodilne položaje v gospodarstvu v razvitih družbah po katerih se, žal prepogosto le navidezno, bolj spogledujemo kot pa zgledujemo. Kakšen od njih mi je npr. skuhal tudi zelo dobro kosilo. Spoznal sem ljudi, ki so odločali in še odločajo o stotinah miljonov in o milijardah ter jih ni strah tega. Resnici na ljubo, ob mojem prvem obisku OECD v vlogi politika, jeseni 2014 je bilo 3/4 tam prisotnih oseb tovrstnih soodločevalcev. Tudi kakšnega od vodilnih evropskih lobistov sem spoznal, še dolgo pred časom,  ko se mi je zgodila politika. Pa tudi kakšnega severnoameriškega potomca slovenskih izselejencev, ki je bil odgovoren za pokojninske fonde z res ogromno kapitala.

V času mojega političnega delovanja sem spoznal tudi vrsto zelo pomembnih politikov, od norveške državne sekretarke za državno lastnino preko predsednika estonskega parlamenta in sočasno soustvarjalca zgodbe e-Estonija,  do sekretarja OECD in romunskega predsednika ter klene osemdesetletne angleške baronese, srčne borke proti trgovini z ljudmi, in še veliko drugih. Porečete in?

In dobesedno NIHČE od njih ni na takšen način kot slovenski samooklicani “nadpovprečneži” govoril o tistih, ki niso “nadpovprečni”. Nihče od njih ni govoril nespoštljivo o ljudeh iz družb iz katerih izhajajo in v njih delujejo, kaj šele o lastnih sodelavcih ali partnerjih, tako domačih kot tujih, in tudi o politikih ne. Zakaj ne?

  1. Ker jim lastno premoženje ter pomembni trenutni ali bivši položaji in njim pripadajoče, običajno upravičene, bonitete niso stopile v glavo.
  2. Ker so se še kako dobro zavedali tako odgovornosti kot tudi dejstva, da le stojijo na plečih številnih, ki jim z razmišljanjem, soodgovornostjo in delom omogočajo, da stojijo na njih ramenih.
  3. Ker so bili skozi dolgi proces izšolani in pripravljeni na te položaje in ne primitivci za razliko od  številnih slovenskih in njim sorodnih tranzicijskih “polbogov”.

Takšni ljudje,  ki sem jih spoznaval skozi celotno življenje, in ne slovenski samooklicani “nadpovprečneži”, so za mene normalnost, čeprav bi večina rekla, da so nadpovprečneži.

In tovrstnih ljudi ne vidim ravno kaj dosti v slovenski politiki, še manj pa v vrstah tistih, ki se samooglašajo in samodefinirajo kot slovenski gospodarski “nadpovprečneži”. In večina njih je pridobljeno premoženj in tudi znanje v dosti veči meri vračalo in še vrača družbi in državi, katere del so, če jih primerjam z našimi samooklicanimi “nadpovprečneži” in njihovi odolžitvi družbi in skupnosti iz katere so izšli in ki jim je, tudi s podpiranjem neodgovornih politiki, omogočila bogatenje.

In resnici na ljubo, če bi  tem, večinoma tujim, sposobnim in odgovornim ljudem slučajno malo preveč stopilo v glavo, bi bil s strani delujočih nadzornih organov dokaj hitro odstavljeni s prepomembnih položajev za nekoga, ki bi mu preveč dogajala lastna samovšečnost. Tudi s strani lastnih družin, če bi šlo npr. za večinsko ali 100% podjetje v družinski lasti.

In seveda je težko ustvariti, kaj šele ohraniti, že eno delovno mesto. A začne se pri SPOŠTOVANJU dela in delavstva. Tudi tistega dela, ki se imenuje politika. Tudi tistega delavstva, ki se imenuje(mo) politiki.

Obstajajo v Sloveniji seveda tudi takšni gospodarstveniki in gospodarstvenice, celo v večini so, a jim mediji v lasti omrežji “povprečnežev” ne dajejo prostora. Tudi zato, ker ne delijo mišljenja z njimi. A njih odgovornost bi bila, da si izborijo glas, ker z molkom v bistvu pasivno podpirajo ubesedovanja in primitivizem “nadpovprečnih” vehementnežev.

Glede nadpovprečnosti pa še moji najbolj lenobni (bivši) študenti, ne glede na to, kaj in kje jim predavam, vedo, da je:

  1. seveda zelo pomembno s kom se primerjaš in zakaj se sploh primerjaš ter iz kakšne metodologije ter merjenj, vključno z napakami pri metodološkem načrtovanju in merjenjih, izhajaš v teh primerjavah;
  2. da je za razvoj družb dosti bolj kot nadpovprečnost pomembno stanje razpršitve oz. analiza celotne populacije in nje kvaliteta sobivanja z ustreznimi večplastnimi metdološkimi pristopi in triangulacijami;
  3. da so razvojno uspešne družbe z visoko kvaliteto življenja tiste, ki so vključujoče in ne izključujoče, tiste, ki vsakemu od nas omogočajo robne pogoje, da lahko na lastni njivi sebstva izkopljemo in gojimo svoje talente ter z njimi soustvarjamo boljše življenje za vse nas.
  4. Slednje je za mene tudi bistvo, srčika politike, ne glede na to, a jo poimenujemo ekološki demokratični socializem ali kako drugače.

Ne glede na dejstvo, da zgoraj omenjena “nadpovprečna” gospoda niso moji bivši študenti, bi jim te osnove osnov družbenega razvoja in primerjalnih metodologij morale biti kristalno jasne, če bi še premogli tisti minimum skromnosti, ki je integralni del človečnosti.

Tako kot so jasne meni, ker so mi jih predali moji res nadpovprečni profesorji in profesorice. Pa se nihče od njih NIKOLI ni trkal po prsih, kako zelo nadpovprečen je, ker nekdo, ki je res dober, se ne rabi hvaliti s tem na način tistega jutranja budnica cvergel petelinčka. Kaj šele nekdo, ki je res nadpovprečen.

Nekdo, ki je res nadpovprečen, se predvsem trudi, da bi se povprečje dvignilo oz. bi blaginje in kvalitete življenja bili deležni vsi, ne le peščica običajno samooklicanih “izbrancev” ob žegnu neodgovorne prepogosto kelptokratsko-pajdaške politike.

Čas je za novo politiko nadpovprečne soodgovornosti.

Čas je za drugo in drugačno zdravo klimo soustvarjanja v kateri bo lahko slehernik izrazil in živel njegovo nadpovprečnost.

In v bistvu je vsak od nas enkraten, neponovoljiv in nadpovprečen, če le ima možnosti, da to kultivirano, strpno in z ustrezno skromnostjo izrazi. Ob odgovornosti, ki jo lahko dobesedno dihaš, ljudje o katerih pozitivno pišem, izdatno žarčijo tudi skoradja zenovsko skromnost.

1 thought on “Nezdrava klima “nadpovprečnežev” ali Luka Mesec je kriv za vse!”

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s