Februar diši po krofih in gre proti koncu, začel pa sem ga z delovnim vikendom v večnem mestu. V Rimu se nas je na Mercator European Dialogue zbrala pisana druščina skoraj 60 političark in politikov iz 22 držav EU. Tudi kakšen bivši predsednik vlade in ključna ministrica ali minister so bili med nami.
Čeprav me v Levici pogosto gledajo malo postrani, ko se udeležujem takšnih zadev, je to forum, kjer se izjemoma lahko srečamo pripadniki širokega in raznolikega političnega spektra. Tako npr. srečaš gorečega torijevskega zagovornika Brexita, ki je retorično res perla, a se njegovo retorika lahko hitro prešpika z logiko in potem je gospod nejevoljen in te ima za nekoliko nesramnega ter sočasno njegovo torijevsko partijsko sočlanico, ki se skoraj opravičuje glede Brexita in si želi ostati v Evropi.
Če potegnem črto glede dokaj kvalitetne debate o tem, zakaj je EU in evropska politika tam, kjer je, vključno z rumenimi jopiči ter protesti na Poljskem in Madžarskem ter še kje, lahko rečem, da stara liberalna in social-demokratska politika ve, da tako, kot so se šli desetletja, ne gre naprej več. Namesto razmisleka o novi infrastrukturi solidarnosti, kot to ubesedi Alenka Zupančič, pa večino časa porabijo za osebne preživetvene strategije, kje in kako o(b)stati v polju njihove politike, ki se jim krči. Skratka, dilema SD v slovenskem prostoru.
Na sredini so raznorazni cerarji, ki večinoma prodajajo praznino “sredine” ter se deljao “neideološke” ter so, kar so že pred skoraj 20 leti pisali resni analitični politologi (žal ne FDV-jevski), še najbolj nevarni v njih politika-kot-tehnicizem umovanjih. Spomnite se le Cerarja, ko je prišel na Ablast in nas takoj podučil, da napačno razumemo državno lastnino, da je to sedaj prej in bolj njihovo kot pa naše, skupnostno.
Na drugem koncu so bili zmerni populisti, ki vedo, da so preveč cerarjevski za “normalnost” novih trumpovskih populistov. In so malo v dilemi, ki jo pri nas najbolje kaže mladi rod NSi, po prevzemu stranke, ker bi rad bili vse in nič hkrati, sočasno pa jih pelje na limanico vsak malo sposobnejši lobist ter v paniko ne ravno super rezultati anketomanije.
Vmes nas je bila kakšna petina nove politike, kjer so nekateri bili začudeni, vključno s simpatično Francozinjo, kako so pred kratkim bili še del ljudstva, sedaj pa že pljujejo na njih. Nekateri od nas se zavedajoč, da v resni novi politiki ne moreš ugajati vsem, še lastni volilni bazi ne, saj moraš povedati, kje dejansko smo in kaj je kratkoročno in srednjeročno izvedljivo. Pri tem pa seveda ne smeš pozabiti na nasilje sistema, katerega je potrebno demonitirati. Nasilje, ki ga je zgradila stara politika, vključno s c(m)erarjevsko-virantovskimi “sredinskimi” odvodi.
V bistvu sem ugotovil, da je Slovenija v trenutnem prečenju političnega (ne)dogajanja v bistvu še ena od najbolj umirjenih, da ne rečem normalnih, evropskih držav, če izvzamemo žolto-modre s plemenitim priveskom in toninovo izgubljenost. A seveda razlogov za pretirano veselje ni. So prej povodi tehtnega premisleka.
Ringešpila menjav in odstopanj ministrov se dotaknem v katerem od bodočih zapisov. Tokrat se pozabavajmo z marjanizmom. V mislih imam seveda gospoda Šarca in njegovo vrhunsko obvladovanje rurbane retorike, kar lahko hitro postane macronovska past tako te vlade kot njega osebno.
Retorike se ne da namazati na kruh, z retoriko ne plačaš položnic, z retoriko ne rešiš dolgotrajne oskrbe, kaj šele potrebnih 750 mil. EUR za temeljito prenovo in infrastrukturno nadgradnjo slovenskega javnega zdravstva, kjer so bolnišnice “mlade” kot Šarec in nujne sanacije ali pa stare kot Šarec in jaz skupaj in nujne razmisleka, a podremo in na novo zgradimo, ker bo sanacija predraga (npr. Infekcijska v UKC MB).
V bistvu pa ima Šarec veliko srečo oz. skoraj podarjeno leto. Najprej so bile lokalne volitve, sedaj se bo stopnjevalo evropske volitve. A onkraj retorike bo potrebo začeti s konkretnim delom, kar bo izredno težko, saj ste državljanke in državljani 3/4 sestave DZ in posledično tudi sestave vlade namenili starim politikam.
Politikam, ki so nas pripeljale v stanje, da je dobra petina proračuna porabljena za plačevanje obresti zadolžene države in fugiranje pokojninske blagajne v znesku čez milijardo, da so pokojnine vsaj na ravni kot so.
Seveda nočem reči, znižajmo pokojnine. Daleč od tega! Le vi bi morali preklopiti na mišljenje, ne le med volitvami, kdo nas je pripeljal v stanje, ko gre letno skoraj 2 milijardi za zgoraj omenjeno. In to v letu in času, ko so obresti na dolgove dokaj ugodne. In razmisleka, kaj bi bilo, če stara politika ne bi v četrt stoletja na način “iz naših kvot” pajdaško vedno bolj fevdalno parazitirala na skupnem in skupnostnem.
Za konec, miselni eksperiment. Kaj bi bilo, če bi za obresti in fugiranje pokojninske blagajne šlo le 40 % sedanjega zneska?
Ostalo bi letno za celotni 2. tir investicijo. In s temi penezi bi lahko gradili infrastrukturo in se šli politike za mlajše od 4o let, ki sedaj ne na izvedbeni ravni sploh ne obstajajo. Ker oni bodo v medgeneracijski solidarnosti garanti bodočega stanja vseh 5 javnih blagajn oz. proračunov, vključno z evropsko-kohezijskim. Povedano drugače, garanti kvalitete (so)bivanja vseh nas.
Ja, skrajni čas je, da se preklopi na mišljenje, tudi mišljenje, komu zaupati odgovorno in zahtevno poslanstvo politike.
P.S.: Slučajno je naneslo, da sem bil na Norveškem, ko so pred tremi leti prvič v zgodovini iz njihovega nafnega sklada nekaj malega nakazali v proračun ob rebalansu le-tega. In že ob preletu karikatur na naslovnicah časopisov si videl, da je bil veliki kažin in resno preizvpraševanje, kam pa to pelje, če bomo kar tako peneze prenakazovali. In znesek je bil, če me spomin ne moti, pod 350 mil. EUR, kolikšna je pa vrednost njihovega sklada poguglajte sami in se pred tem dobro vsedite, da vas ne vrže na tazadnjo.
Resnici na ljubo pa nekoliko zamerim Norvežanom njihovo pobijanje meni tako ljubih rosomahov, 300 kosmatih, kam pa to pelje!
Nelektorirano by Franjo 