Nespodobna vehemenca oblasti in onkraj

Stara modrost pravi, da oblast pokvari človeka. Sam se s to modrostjo ne strinjam, a o tem nekoliko pozneje v zaključku tega razmisleka.

Trenutno dogajanje na ministrstvu za kulturo oz. afera Prešiček – Škoberne nam zopet postavlja ogledalo vehementnosti oblasti, ki se nam pojavlja in ponavlja že skoraj trideset let.

Zadnje kar lahko trezna analiza in tudi odgovorna politika počne, je zloraba tragičnega dogodka za nabiranje cenenih političnih točk. Nekaj, kar smo žal doživeli ob zlorabi koroških dečkov v preteklem mandatu. Ne more in ne sme pa pietetnost biti izgovor za pometanje pod preprogo vehementnosti politikov do sodelavk in sodelavcev, ker teh pometanj in preprog je bilo v slovenski poosamosvojitveni politiki že izdatno preveč.

Od parvomovcev pred četrt stoletja, ki “jih nismo obvladovali, ker takrat ob osamosvajanju je bilo preveč stvari hkrati”, preko spoštovani profesorji ministri, ki so čez diplomatsko – VIP del letališča Brnik oz. njih soproge malo švercale svetilke za lastna domovanja, pa do številnih plagiatov, zlasti pri magistrskih nalogah, politik in političar ter ministrov, ki naj bi vodili resorje boreče se proti črnim gradnjam, a so sami bili črnograditelji, in do ministrov in državnih sekretarjev, ki naj bi gojili kulturo političnega dialoga, a so na tem očitno izdatno v zelo kratkem času cepnili, da o cvetoberu npr. SMC ministric za šolstvo iz preteklega mandata, kjer si je prva od trojice njih predhodno izplačevala kot dekanja takšne dodatke, da je njen dan očitno dolg vsaj 36 ur, druga prepisala magistrsko nalogo, tretja pa bila “le” del ekipe izplačujem-si-dodatke-za-pripravljenost z Ekonomske fakultete, sploh ne načenjam ali pa o gospe ministrovi, ki jo je prevažal šofer ene od redkih varovanih oseb v slovenski politiki, ministra za zunanje zadeve, po nakupih vileda krpic in metel in druge afere te vlade z modre lučke in grožnje koezijskim ministrom ali pa o novem starem “ekoteroristi, kdor ne dela, naj ne je” ministru tudi ne.

Da se ta vehemeca še zlasti rada dogaja in vedno znova kot tema z variacijami pojavlja in ponavlja v izvršilni veji oblasti, tako na ministrski ravni kot na ravni državnih sekretarjev, je nedopusno in nesprejemljivo. Pika!

No nesprejemljivo je tudi npr., da je v enem od preteklih mandatov poslanka na službeni poti v tujini iz stranke “najboljšega župana na svetu” od strokovke pričakovala, da ji ona postreže zajtrk v hotelu s samopostrežnim zajtrkom, kar je šolski primer, kako zelo se lahko nekomu zavrti, če stopi v prevelike čevlje ali salonarje.

To, da se ti vehementi in dvoličnosti prepolni zdrsi tako zelo radi dogajajo Socialnim demokratom, ni presenetljivo, a seveda ni opravičljivo.

Se še spomnite koliko podpredsednikov oz. podpredsednic DZ je imela SD v mandatu 2014 – 2018?

Verjetno ste že pozabili. Najprej je bil to poslanec Veber, verjetno, da je lažje preživel sestop s položaja predsednika DZ; sledila je poslanka Katič, po dramoletu okoli Vebrovega odstopa kot ministra za obrambo je le-ta postala ministrica na tem “iz naših SD kvot” resorju; nadaljevala je poslanka Muršič, ki jo je nesla aferica rdeči flisi in potem je vodja poslanske skupine SD Han modroval nekako takole, da so verjetno že izčrpali nabor podpredsedovanj in ne bi bilo spodobno in ne bodo več predlagali novega podpredsednika DZ, a se je že za prvim vogalom ugriznil v lastni jezik ter je funkcijo podpredsednika DZ zasedel SD poslanec Nemec. Važno, da naši SD pubeci in pupe zaokrožijo logika pač.

Razlika med SD in SDS je v bistvu le v stilskem izražanju te politične vehmentnosti oz. načina kaj-nam-pa-morete.

To je še zlasti lepo prišlo do izraza v preiskovalki o iranski shemi, ki je potekala skozi SD-LDS NLB, in italijanski tiplogiji, ki se je več kot desetletje dogajala skozi SDS NKBM. Pri obeh zgodbah je šlo za nedovoljeno (pro)liferacijo oz. pranje denarja, v prvem primeru pri državi pod mednarodnimi sankcijami z izkoriščanjem starih jugoslovanski skriti posli zvez, v drugem pa v sodelovanju z italijansko in balkansko mafijo. Vabljeni na preiskovalno komisijo DZ so bili sorodno vehementi, na tisti način, kaj boste vi neki lulčki nam težili, vključno s sedanjim predsednikom države, ki kot PV ni bral poročil SOVA. V praksi pa se je v NKBM dogajalo to na način paravomovci groženj, kdo bo komu kaj naredil, s tam nastavljenimi krjavlji. V NLB pa na bolj “SD gospodski” način, vključno z grožnjami kakšni uslužbenki, ki je hotela opozarjati na te kriminalne rabote in ne le nečednosti.

(To, da prvi oz. njih paravomovci pogosto odgirajo vlogo tistih, ki ti grozijo, kdo in kje te bo pokončal, tudi za prijatelje drugih, teh kao “socialdemokratsko in liberalno taspodobnih”, pa sem opisal že v najbolj brani objavi na tem blogu o domačem slovenskem političnem terorizmu.)

Zakaj je temu tako?

SDS je njen vrli Zemlja-se-ne-segreva ud z neprepisanim magisterjem definiral takole: “se mi v bistvu nismo stranka, mi smo privat firma enega človeka”. Citat, ki pametnemu pove bistvo in ni potreben dodatne razlage.

Za razliko od SDS pa je SD delniška družba partijskih interesov, je stranka kvazimenedžerske trazicijske “elite” v katero se prišteva tudi večina dodatki-za-pripravljenost sorodne akademske “elite”. Del te samooklicane “elite” so tudi njeni mladi udi, pogosto kar sinovi “zaslužnih” iz posameznih strankinih klik, ki še preden so pripuščeni na politične položaje pokajo od lastne samovšečnosti in z njo povezane vehemence. Ta žal, resnici na ljubo, tudi manjšini novolevičarjev ni tuja.

Pri oligarhiji stare politike gre večinoma za ljudi brez sramu, kar je bistvena razlika med politično normalnostjo vs. patologijo nekih konkretnih družb.

Povedano direktno, minister in državni sekretar ministrstva za kulturo, ki se skriva na dopustu, bi morala že zaradi lastnega sramu odstopiti, brez kakšne pretirane in široke medijske šarade o številu prevozov inštrumentov in kdo je komu kam metal ključe ipd.

Zakaj bi potrebovali končno tovrstno politično katarzo?

Bom kar citiral M. Mazzinija iz njegovega razmislega o aferi Kobal:

“Dva sistema držita skupnost skupaj: eden je pravni, ki ugotavlja krivdo, in drugi tisti, ki ga regulira sram. Slovencem so pravni sistem vedno prinesli tujci, od Avstro-Ogrske do komunistov iz Beograda. Zato ga dojemamo kot tujek, ki nas ne zadeva in do katerega smo sovražno nastrojeni. Skratka, nihče od nas ni za nič nikoli kriv.

A skupnosti lahko mirno obstajajo brez pravnega sistema, če jih uravnava nepisani sistem sramu, torej tega, kaj je častno in kaj sprevrženo.”

(Vir: https://siol.net/siol-plus/kolumne/miha-mazzini-resevanje-goljufa-kobala-488263)

Zakaj se nam dogaja že 30 let tovrstna politična vehemenca?

Ker se vi, ki to berete, vedete nedogovorno. Vedete se kot nepolitična bitja, bitja iščoča vedno nove izgovore. Politika ni polje bratrancev in sinov ter hčera, sorodnikov, prijateljev in znancev iz ulice ali šole, kluba, tenisa, ki jim mogoče ni ravno uspelo v življenju ali pa so si zelo želeli biti nekaj in iščemo sedaj izgovore, da jih vedno znova opravičujemo, čeprav dobro vemo, da niso primerni za položaje, ki jih zasedajo. In to, da smo majhni, ni izgovor, da bi lahko še naprej podpirali tovrstne prakse negativnih kadrovanj.

Jasno je, da je bi žalostni in tragični dogodek sprožilec nezadovoljstva na ministrstvu, ki ima že brado iz predhodnega mandata oz. celo iz mandata “nadministra” in sedaj kandidata za evropskega poslanca NSi. A to zopet ni opravičilo za pometanje pod preprogo, ker naloga politike je tudi vzpostavljanje delujočih (sub)sistemov, ne pa širjenje prostorov psihopatologij vsakdanjega življenja ob sočasnem nebuloznem gostolenju, kako se “iščejo sistemske rešitve”, kar je zelo rada žvrgolela Cerarjeva vlada.

In zakaj ne verjamem v rek, da oblast pokvari človeka?

Pred skoraj petimi leti se mi je zgodila politika, potem sem se jaz zgodil njej. Proti koncu prve petletke lahko rečem, da je oblast le prostor, kjer se tisto, kar že drema v človeku, zbudi in še bolj izrazito udejanji, če le ima možnost.

V vsakem od nas je tudi temna stran, če že ne dremajoči mikrofašizem, kot to sam poimenujem. Zavedati se tega, brzdati in odpravljati ga ter se iz dneva v dan mojstriti v temu, kako biti boljši človek, to je bistvo življenja in tudi politike.

In ne, nismo “vsi isti”, kar se tak rado in še zlasti navrže za politiko in politike. Daleč od tega. Zelo raznoliki smo.

Naloga političnih kadrovanj pa je predvsem odgovorno iskanje ljudi, ki se jim od višine ne zvrti, onkraj žlahte in ožje strankarske oligarhije, onkraj tistih, ki bi si tako zelo želeli biti nekaj pomembnega, nezavedajoč se odgovornosti le-te pomembnosti in iz nje izhajajoče skromnosti ter človečnosti. Tega bi se moral  za uvod in vzgled pri kadrovanjih še zlasti zavedati predsednik države, a se žal ne, ker mu očitno preveč časa vzame Instagram ter ukvarjanje s samopodobo vobče.

In ja, tudi nova levica ni imuna proti tovrstnim vehemencam. Žal sem v petih letih spoznal, da tudi med našimi nekateri z njih dejanji v srčiki poteptajo to, kar proklamirajo kot demokratični socializem. Ker sem do lastni vedno najbolj strog, seveda nikoli ne bom priljubljen politik, še zlasti v Levici ne. In ne bom rekel le, da z lahkoto živim s tem. To počnem, ker to moram početi. Ker nekdo mora nastavljati ogledalo brez pretiranih cerajevsko-dvoličnih puhlic o “etiki in morali”.

Podobno kot (premalo) njih kritično, a ne kritizersko počez, meni nastavlja ogledalo. In tovrstno peščico tovarišev in še zlasti tovarišic najbolj cenim.

Preboj in katarza slovenske politike pa bo možna šele, ko boste vi za trenutek ugasnili vedno bolj rumene medije in se odmaknili od FB in Čivkalnika ter ločili zrno od plevela. A za to je potrebno mišljenje.

In v bistvu sta pri tej zadnji aferi najbolj na preiskusu Šarec in Brglez. Prvi, ki sicer retorično briljira o nujnosti normalnosti v slovenski politiki, kar je res in se z njim strinjam. A onkraj retorike so dejanja in če po Črnčecu in zaposlovanju DeSUS in SD bivših poslancev in ministric v kabinetsko zatišje PV sledi še pometanje ministrstvo za kulturo zgodbe pod preprogo ali menjava na podoben “iz naših SD kvot” način kot na koheziji oz. SVRK ter bo temu sledilo še lastno politično kadrovanje zapirajoče se v Šmarca-Kamnik okvir, bo šel Marjan Šarec kmalu preveč podobno po poti Mira Cerarja ml. in njegove politične (ne)”kulture”, četudi mu bodo ankete še kar nekaj časa dobro kazale.

Brglez pa z molkom legitimira “elito” katere del in ne zgolj veliki-novi-up-SD vedno bolj žalobno in neodgovorno postaja.

Srečno Slovenija!

 

 

 

 

 

 

3 thoughts on “Nespodobna vehemenca oblasti in onkraj”

  1. Franc, vidim, da rasteš in se razvijaš v politika nove slovenske dobe, in ti kar precej zaupam, čeprav ne verjamem, da leta v politiki ne prinesejo sindroma božjega prav vsakomur, če ga pa tebi ne bo, boš politiko pač prej opustil. To je pač zgodovina… “Da se ta vehemeca še zlasti rada dogaja in vedno znova kot tema z variacijami pojavlja in ponavlja v izvršilni veji oblasti, tako na ministrski ravni kot na ravni državnih sekretarjev, je nedopusno in nesprejemljivo. Pika!” Pa se kar naprej, četudi bi postavil klicaj…Končno si pa v stranki in ni vse odvisno od tebe samega…Levica ima tudi velikooo slabosti in je zelo selektivna za kaj in za koga bo zastavila svojo besedo in se za to tudi borila, polno je tudi tu populizma oziroma všečnosti…no pa kaj bi to, samo moje mnenje…Lp Pred penzijonom bi te pa še rad kaj srečal….

    Liked by 1 person

    1. Hvala Vojc. Se strinjam glede slabosti in občasno preveč plehkega populizma Levice. Glede selektivosti, ki je tudi lahko upravičena kritika, pa je pogosto tudi tako, da za resno delo na neki vsebini potrebuješ tako ljudi kot osebni angažma. Sam sem npr. ta mandat DZ na polno v problematiki zdravstva, kjer se 100 dni miru ministru končuje. Ob tem, verjetno edini, zelo resno, kolikor mi čas dopušča, delam še vse povezano z EU ter pokrivam gospodarstvo in (običajno nevidni) del parlamentarne diplomacije. Za kaj več mi preprosto zmanjkuje časa. Če vsebine, izzivi, problemi, zagate pridejo do mene, jih deligiram tistim, ki jih vsebinsko pokrivajo. Določene od njih pa še dodatno potipam v obliki pisnih poslanskih vprašanj vladi. Glede srečanja, tudi sam upam, gotovo pa bova kje naletela en na drugega na kakšni stranski cesti, ko boš v penzionu. Ti s tvojo Berni in avtodomom, jaz pa nabirajoč samoto, ki je tudi potrebna. Lp, f.

      Like

  2. A se zavedaš, da si eden redkih, ki rečejo bobu bob…a misliš, da bo v tvojih političnih sferah komu to sedlo…bi, če bi te za določeno zadevo lahko izkoristili, potem bi te brez sramu…pa ni moj namen, da bi te kakorkoli strašil, vendar pa vseeno misli tudi nase in svojo družino, saj da bi bil kakšen Che pri nas, veš sam, da si prestar in s preveč odgovornostmi do svojih bližnjih…sem pa seveda nadvesel, da se boriš in to ne s pestmi, ampak znanjem, študioznostjo in zavzetostjo za pravičnost…

    Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s