Župan bralec/premišljevalec/sooblikovalec vs. kšeftar?

V trenutkih kratkega oddiha je naneslo, da sem na Felix Arba prebiral dve dokaj pompozno reklamirani monografiji. Pred kratkim v slovenščino prevedeno monografijo “Trg in stolp” (s podnaslovom “Omrežja, hierarhije in boj za globalni vpliv”), ki jo je spisal trenutno zelo vroč zgodovinar Niall Ferguson, ter opis “sloma ortačkok kapitalizma”, kot je podnaslovila kolaps “koncerna Agrokor” bivša podpredsednica hrvaške vlade, gospa dr. Martina Dalić.

Fergusonova monografija me je, odkrito povem, izdatno razočarala, saj sem imel po prebranem prvem delu njegove monografije o Kissingerju, ki zajema obdobje preden se je ta mojster mreženja in globalnega vpliva ter begunec pred nacizmom pred petdesetimi leti zavihtel v vrhove političnih soodločevalcev ZDA, visoka pričakovanja.

Pričakalo pa me je dokaj napabrekovano delo, ki mi ni ravno ponudilo ne vem kaj veliko novega, kaj šele presenetljivega, čeprav gre za pomembno temo, ki na ravni špekulacij “vsaka priča laže svojo resnico” že od nekdaj razvnema polje političnega. O knjigi dr. Martine Dalić, ki se je izkazala kot boljše čtivo , četudi gre za “peglanje imidža”, kot je to ustrezno komentiral urednik portala Hrvatska danas, se vrnem v kratkem v naslednjem razmisleku na blogu.

Če vseeno vztrajam v branju dela, ki me po kvaliteti razočara, seveda želim iz njega tudi potegniti kakšen nauk. V Fergusonovem pabrekovanju mi je, verjetno tudi pod vplivom raziskovanja zgodovine Felix Arba in situ, pritegnilo poglavje o vzniku “renesančnega človeka”.

Ta je bil: “malo poslovnež, malo politik, malo patriarh, malo intelektualni estet” oziroma “polihistor, ki se je sočasno ukvarjal s financami, trgovino, politiko, umetnostjo in filozofijo”, kot to lepo zapiše avtor in prevede Sandi Kodrič.

Verjetno bi večina iz tega zapisa potegnila prehiter sklep, ki ga zadnjih 10 let vedno znova poslušamo ob volitvah, tako lokalnih kot državnozborskih. Se veste, vse je kšeft, biznis in tipi, ki so uspešni gospodarstveniki, bodo ja najbolje vedli narediti red.

Pri tem se ne vprašamo ravno preveč, koliko so ti uspešneži res srednje- in dolgoročno gospodarsko uspešni in kako so “delali red”, kaj šele, da politika občine, kaj šele resorjev ali vlade, ni ravno identično kot vodenje ali soupravljanje nekaj dosti manj zapletenega, da ne rečem perpleksnega.

Ko to pišem v večernih urah, se spominim mojega obiska tik pred zadnjo svetovno krizo v Atenah, kjer sem na konferenci o regionalnih razvojnih izzivih gostoval na tedaj najmanjši obstoječi univerzi v tem mestu bogate zgodovine. Konferenco  smo imeli na njihovem oddelku za to, kar naj bi ekonomija izvorno bila (οικο: oiko – hiša + νομός: nomós – zakoni, pravila). Domoznanstvo ali  kako soupravljati v skladu s sprejetimi pravili in zakoni skupni dom.

In če natančneje preberemo Fergusonovo tezo o renesančnem človeku, katerega potomci smo, pridemo tudi do srčike problema, ki ga sam vidim ob županskih kandidaturah, zlasti v  mestnih občinah.

Nekdo, ki ni prebral v formo zgodovinskega romana ujete zgodovine Maribora gospe Zlate Vokač, nekdo, ki ni prebral vsaj del iz obsežnega opusa Draga Jančarja in sopotnikov mariborske peterice. Nekdo, ki ni seznajen z delom žlahtnega sodobnega domoznanstva trojice naših mariborskih dam: Jerneje Ferlež, Maje Godina Golija, Mateje Ratej, nekdo, ki ni pomolil izdatno nosu vsaj v zadnjo veliko monografijo o Mariboru neutrudnega zbiratelja in pripovedovalcza naše zgodovine Primoža Premzla, nekdo, ki ne bere in ne posluša Roka Vilčnika, ne bere Sedmaka, ne posluša Spominčic Radia Maribor, ne prisluhne godbi, ki jo ustvarjajo Bezget, Atanasovski in številni drugi, ne opazi del mariborske Forma Vive, ne ustavi korak ob Kodžaku, Prežihu, Kidriču, Jurčiču, Maistru, Slomšku ter ne pomisli, kaj nam ti javni spomeniki pripovedujejo, ne zavije vsaj občasno v salon UGM  … in da ne nizam ogrlice naprej ter se pardoniram vsem neomenjenim, bo po mojih skromnih minimalnih pričakovanjih težko razumel Maribor in našo širšo regijo, kaj šele uspešno županoval ali županovala Mestni občini Maribor in bil/bila sokoridnator(ica) razvoja regije skupaj z ostalimi župani in županjami ter ostalimi deležniki mariborske rurbane regije.

Za to gre oziroma bi moralo iti pri sodobnikih, pri renesančnem človeku za 21. stoletje. Ob tem pa, to lahko rečem v petem letu politike v ožjem smislu, vsak, ki kandidira ali je delegiran na tako zelo pomembne in odgovorne položaje, mora biti najprej sposoben razgraditi lastne egotripe, ker šele potem bo lahko uspešen civil servant oz. prvi med vsemi, ki služijo skupnosti.

Kšeftarjev, takšnih in drugačnih, bolj ali manj po(ne)srečenih iz “vaših” in “naših” kvot smo imeli že overdozo, ne le v Mariboru. Ker mesto in skupnost je dosti več in nekaj dosti bolj izdatno drugačnega od neke Excel tabelce, kaj je kdo komu obljubil ali kaj nekdo mora nekomu vrniti, ker je šel v predvolilno bitko na puf, kar se je, imam pač dober spomin, zgodilo celo nekemu zelo čislanemu bivšemu predsedniku Slovenije.

Mesto moraš znati (pre)brati, da ga boš lahko razumel, ga ljubil in o njem soodločal ter pri tem prisluhnil someščankam in someščanom ter tudi sosedam in sosedom.

Seveda je bil krog renesančnih patriarhov, ki ga omenja Ferguson, omejeno omrežje. Od takrat smo napredovali toliko, da imamo vzpostavljene robne pogoje inkluzivnosti, vključujočnosti vseh nas.

In tega se mora, kdorkoli že bo izvoljen, izdatno zavedati. Mesto in občina NI! in ne bo njej ali njegov fevd, še manj torta, ki si jo bo razrezal s (so)pajdaši. In mesto samo po sebi ne bo delalo za meščanke in meščane, kot v sloganu omenja eden od kandidatov. Vsi mi moramo delati za mesto in z mestom. Civil servants pa soomogočajo robne pogoje solidarnostno-vključujočega tovrstnega sodelovanja, mesta za vse.

Občine in mesta, ki (pre)mislijo sama sebe, so to lekcijo že vzela. Nas še čaka ta domača naloga.

Za uvod pa bi položil vsem, ki kandidirajo na lokalnih volitvah v tem prelepem mestu, pa ne le pri nas, na srce, da prebrejo vsaj knjižico “Črni maček in druge zgodbe”.

Gre za prilike, ki jih je spisal Anton Martin Slomšek.

Za pokušino le nekaj njegovih dobronamernih naukov, ki nam jih podaja ob zaključkih prilik:

” Družno delajmo drug z drugim in drug za drugega.

Vsak stan ima svoje težave in vsak dan nalaga svoje delo.

Šele ko svojim delom dodaš dober namen, imajo tvoja dejanja svojo vrednost.

Noben sovražnik, bodi še tako močen, nam ne more škoditi, dokler mu ne damo za to priložnosti. Izdajalec je doma le v našem srcu.

Prevelika hvala in prehuda graja človeku škoduje. Najbolje je govoriti vse po resnici in pravici.”