Epidemija nepolitike mnenj

“Bitka za razum je vedno bitka za univerzalnost, kako svojo partikularno situacijo razumeti znotraj univerzalne dimenzije. To je pravzaprav srž politike: politika vedno izhaja iz partikularnih stisk, interesov, potreb, politični moment nastane v trenutku, ko svoje partikularne interese in stiske univerzalno definiramo.

…

Vsak ima pravico do svjega mnenja, … , mnenja so stvar osebnih preferenc, ki jih seveda lahko osebno svobodno izrazimo. Vednost je nekaj drugega, … , neka vednost mora biti utemeljena v stvari sami in meri na resnico.

…

Nihče ne more biti gospodar nad resnico, nihče je ne more obvladati in si je prisvajati. Tu gre za resnico, ki ji moramo dati glas, ji služiti in obstaja samo skozi to zvestobo. Zelo drugačna resnica od vladavine ekspertov in od zloglasnih objektivnih zakonov zgodovine.”

Mladen Dolar

Običajno se tako dolge citate ne navaja v celoti, praviloma se jih povzema.

Ko pa se v nekaj stavkih povzame tako egzaktno srčiko politike, je to preambula, ki jo je potrebno neskrajšano citirati. In Mladen Dolar je, naj mi someščanke in someščani oprostijo, po mojem skromnem mnenju, najbolj žlahtno umovanje, ki ga ubeseduje nekdo rojen v Mariboru.

Besedo mnenje sem omenil seveda namenoma. Gotovo se nekdo ne strinja glede tega prvenstva mariborskega uma. In v tem ni nič napačnega. O celi vrsti zadev menimo marsikaj in to tudi svobodno izrekamo. (Pre)pogosto so naša mnenja izdatno prešpikana z neznanjem in stereotipi ter ksenofobnimi pogledi na Drugega in Drugačnega, saj se v vsakem od nas skriva mali črnčec.

Menimo lahko npr. tudi, da je naš ljubi planet ravna plošča ter sočasno opazujemo zvezde in mogoče celo upamo, da bomo uzrli kakšen krožeči umetni satelit. Po vrh vsega pa še uporabljamo GPS navigacijo.

Menimo lahko tudi, da so pripadniki ter podporniki in celo simpatizerji Levice “idioti”, ki bi jih bilo potrebno izgnati “v Venezuelo, kamor tudi spadajo”, kot je izrekal slovenski politik, ki se rad sklicuje na njega plemenitost in ima prepoved vstopa v Svet Evrope, na letošnjem MOS v Celju.

Če bi se podali na področje okusov in nogometa, pa naša mnenja in razlikovanja v pogledih pripeljejo prej gotovo kot zgolj verjetno do (vsaj besedne) vojne, če že ne pretepa.

Politika je za mene predvsem javna raba uma v skupno dobro.

Pogled na to, kaj je skupno dobro, je seveda izdatno raznolik. Seveda se tudi  izdatno zavedam, da vsaka oseba ali skupina, ki me kot politika pocuka za rokav ter mi izpove lastno partikularno težavo, v nekem trenutku meni, da je njegov ali njen ali njihov problem, težava, izziv največji v vesolju. Ko pa povedano in zaupano poskušam premisliti in univerzalizirati, če parafrazirma Dolarja, pa številni, ki jim predhodno prisluhnem, niso ravno pretirano zadovoljni.

Nedopusni zdrs politike, ki se je zgodil ob veliki in ODLOČILNI pomoči množičnih medijev ter njih odjemalcev, in se še dodatno STOPNJEVAL s pojavom t.i. socialnih omrežjih, zlasti FB in Twitterja, je zdrs v kakofonijo mnenj. Eni menijo to, drugi drugo, peti nekaj sedmega, vsi skupaj pa se predsvem prepogosto NEODGOVORNO smešimo ter razkazujemo lastno nevednost in običajno tudi frustracije.

Če se na poskus razprave izdatno pripraviš, če strokovke in strokovci naše poslanske skupine, ki so preslabo plačani, garajo, si seveda “ah spet ta nori Trček” vzdihovanja in špilferderber “normalnosti” DZ, čeprav zgolj poskušaš v vsakdanji praksi početi to, kar POLITIKA JE in kar je namen poslanstva.

Tovrstnega zdrsa v nepolitiko mnenj ne bi bilo, če ne bi bilo odjemalcev in zagovorniko tovrstnega zanikanja politike. Če bi mediji bili ne brani in ne gledani, če ne bi FB in Twitter postala prostor pasivizacije ljudstva, ki ju je napovedal že pred več kot četrt stoletja letos preminuli P. Virilio, resnici na ljubo, eden od treh mojih ključnih (ne le) teoretskih navdihov.

Ko in če o prvi ključni sporedni zadevi na svetu, t.j. nogometu, vsi kao vse vemo in bi vsak od nas bil daleč boljši selektor od obstoječega ali trenutno odstavljenega v slovenskem primeru, se še ne bo zgodil konec sveta.

Ko in če pa vsi o vsem, kako vse in seveda bolje od vseh drugih “vemo”. Ko in če si nas večina predstavlja demokracijo na način “ka te te” oz. “meni pa ja ne bo več nihče po glavi sral” ter posledično stresamo večinoma neargumentirane slaboumnosti, ne pa argumentirano iščemo skupaj odtenke resnice, je to ZANIKANJE politike v njenem bistvu.

Pa gre lahko za razpravo, kaj bomo jedli za koslilo, kar je, kot nas je naučil oče slovenske politologije A. Bibič, politika v širšem smislu, ali pa za točko na dnevnem redu DZ oz. politiko v ožjem smislu.

In soustvarjalec nepolitike ni zgolj neki novinar, meni sicer še vedno ljubega Večera, ki v pisanjih o slovenski politiki v ožjem smislu pač trajban vedno znova njegovo osebno in neargumentirano mnenje, da je Levica “nezanesljiva in nepredvidljiva”. Soustvarjalci tega zanikanja politike je tudi večina vas, ki to berete.

Torej, kakšno počez mnenje manj, in IZDATNO VEČ RAZMISLEKA v dobrobit vseh nas, tudi vas.

Naloga politike, vključno z njeno 4. vejo mediji, je (rado)vednost oz. povedano drugače in skozi usta mojstra mišljenja:

“Vednost je nekaj drugega, epsiteme se je postavila nasproti režimu doxe, neka vednost mora biti utemeljena v stvari sami in meri na resnico.”

Mladen Dolar

Tako vi, kot omenjeni novinar, kot še ZLASTI vsak politik ali političarka mora biti epistemološko zavezan k soustvarjanju vednosti. Brez tega smo gotovi oziroma vedno bolj apolitično bebavi. Pika!

P.S.: Citati Mladena Dolarja so iz njegovega zadnjega intervjuja v 41. številki Mladine, ki je izšla 12. oktobra letos. Intervju najdete na straneh 33-38.