Slovenski terorizem in njega podporniki

“V tej službi se nihče ne upokoji.”

Horacio Castellanos Moya, Služkinja in rokoborec

Zgodba, ki sledi, je žal resnična. Resnična zgodba, ki sledi, žal kaže, kakšna družba prepleta kleptokracije in kriminala smo. Zgodba ni nova, odvija se še od časov matere vseh (po)osamosvojitvenih afer, orožarske afere, s predhodno podlago starega sistema.

Preden začnemo, si oglejte ta napovednik in si zapomnite definicijo terorizma v njem.

 

 

Nadaljujmo.

Imate še v spominu, kaj se je zgodilo mag. Mateju Toninu, trenutno začasnemu PDZ, ko je podprl t.i. “Kučanov zakon” o pokojninah bivših predsednikov RS? Grožnje so šle celo tako daleč, da je nekaj časa imel policijsko zaščito. Pozabili? Verjetno res.

Gremo naprej.

Okoli dogodkov 2012/2013, ki jih poznamo pod imenom mariborska in (vse)slovenska vstaja, se je na mene prilimal nek dokaj zanimiv suhlajti model. A tisti, ki so ga poslali, so me podcenjevali, izdatno podcenjevali.

Kot nekdo, ki se je več kot 20 le ukvarjal z IKT, kot nekdo, ki je izdatno študiral in predaval kibersociologijo, sem tipa takoj “poguglal”. Par slik s psom, vse slikano proti soncu, neviden obraz, še profil slabo. Način komunikacije via Messenger ali via mobi njegove partnerke. Le kaj bi tovrstnem liku bilo zanimivo na meni? Le kdo bi tovrstnega modela poslal in kakšnega sporočila kurirček je?

In se mi potem zgodi politika in potej jaz njej. Tip se srečuje z mano, res je dobro informiran o vsem v Sloveniji, skratka kdo s kom, zakaj, kako, izpleni, vedno me sprašuje, kje v Ljubljani spim.

(Stari trik z lasmi in beležko v suknjiču poznam še iz najstniških dni.)

Tam že nekje na drugi ali tretji redna seji DZ, ko resno zalaufamo z delom DZ, dobim med sejo privat sporočilo na Messenger, ki je šlo nekako takole, da so se že vsi naučili, da se bom tudi jaz, saj vidijo, da sem pameten, in bom sprejel pravila igre, če ne, me bosta v Maribora dva znana  … (stavek dokončajte sami).

Aja, tema seje DZ je bila privatizacija in se veste, kakšno je stališče Levice do nje.

Seveda se nisem usral in nisem sprejel pravila igre. Večina se userje in jih sprejme. Tako jih zelo hitro stehtajo in pacificirajo. Odpisal sem mu dobesedno takole: “Vem, da veš, kako se konča film Casablanka in upam, da gre najino prijateljstvo v tej smeri”.

(Lahko bi sedaj pisal, kako so nam poslanki in poslancem Levice prekopavali po smeteh. Kako nas tudi kakšni agenti tujih tajnih služb – pod krinko zaposelnih na diplomatskih predstavništvih – v Ljubljani skrivaj snemajo na (pol)javnih prostorih.)

Nadaljujmo.

Kaj se je dogajalo okoli tiste hruške v Depali vasi, to so mi povedali nekateri akterji samega dogajanja oziroma male vojne dveh (para)obveščevalnih skupin.

In gremo naprej.

Odkar sem v politiki, štiri leta je bilo 1. avgusta, sem srečal kar nekaj ljudi, sedanjih in bivših, na pomembnih položajih pri nas. Takšnih, ki so dokaj naivno prišli v politiko ali na pomembne položaje s poštenimi nameni. In PREVEČKRAT sem slišal sorodno zgodbo. Gre nekako takole.

Kmalu (običajno 2-3 tedna) po tem, ko je oseba prišla na položaj ali v.d. položaja, so ji vlomili v hišo ali stanovanje. Na način, da je to bilo jasno sporočilo. Običajno tudi tako, da ravno vsem družinskim članom, vključno s partnerji, to ni bilo ravno evidentno. Komu so pri tem zbrisali kaj ali celo vse z računalnika. Tudi kakšen dokument je kdaj zginil. Nekaterim so se tudi vozila malo čudno vedla in preventivni pregled pri mehanikih oziroma avto-optikih je pokazal na na pol odvijačene vijake koles.

Še dalje.

Obstajajo tudi zgodbe, ko se pošlje osebe, običajno zaposlene v paradržavnih firmah, pogosto na položajih nekakšnih šefičev varovanja, če že ne korporativnega upravljanja, da dobesedno zagrozijo. Gre za modele, ki jih poznamo pod kodnim imenom “Paravomo”.  Pogosto jih kar zaposlijo v paradržavnih podjetjih, da tudi malo interno grozijo, skratka, da se najdejo pri roki, če kdo ne bi razumel pravil igre in bi nekaj robantil nad kleptokrasko-kriminalnimi početji.

(Niso npr. glede tega na Sloveskih železnicah nekoliko svojstveni zgolj nekateri sindikalisti.)

Tovrstna grožnja se je zgodilo npr. takoj po volitvah tudi lastniku enega od slovenskih tiskanih medijev. To je, če ste resno informiran oseba, obče znano, a se o tem strahopetno molči.

Edina izjema, kjer kdaj zasledimo kaj o tovrstnih politični “kulturi”, je verjetno portal MikeStone, ki ni takšna bučka, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Berejo ga številni, še več pa se jih dela, da ga ne bere. In več kot si lahko sploh mislite od zapisanega, preverjeno, drži.

In preden s prstom pokažete na enega in edinega in v slovenski politiki skoraj vedno za vse krivega, ustavite konje in se vprašajte:

1. Komu vse tovrstno zastraševanje odgovarja?
2. A je tisti, ki to ve, a se dela finega, soodgovoren ali nedolžen?

Ne, nista tukaj t.i. stara levica in “nova” praznina centra nedolžni in so le “domoljublje” desnica tagrdi.

Gre za bratsko španovijo, kjer se vam “social-demokratski” in “liberalni” prodajao kot dobri miličniki, tadrugi pa so grdi, grozni miličniki. V bistvu pa gre za španovijo, ki jo lepo ubesedi dober poznavalec zadev, ko je rekel: “pa on je ja najboljši produkt Murgel” in je mislil na “Velikega Vodjo” desnih.

Ne, nisem obseden z Murglami, a dokler se ne zgodi dekriminalizacija slovenske politike, dokler se ne preseka ta španovija politike in klepokratsko-kriminalih omrežji oziroma dokler bodo tovrstna dejanja toleriran in po tiho celo odobravana od preštevilnih v stari politiki, ne bo sprememb in napredka, kaj šele blaginje za vse, ne le za peščico.

In ja, Marko Crnkovič ima prav, ko pravi, da je staro politiko povozil čas, a pozabi je dodati, še bolj pa je povozil čas nas, ker  med strahom in pogumom ne izberemo POGUM.

Če sprejmete definicijo terorizma iz napovednika, ki je kar dobra in vseobsegajoča, imamo mi kar lepo razraščen domači slovenski terorizem že od samega začetka osamosvojitve, na dobro podlago starega režima, ki ni bil tako zelo krasen, kot ga številni pretirano nostalgično rišete.

O tem domačem terorizmu pa mag. Grims,  Mahnič, kaj šele kakšni lepi obrazi ala podpredsednik SD Nemec ali vodja PS SD Han, kaj šele “izkušena” gospa Alenka ali “etično-moralni” Miro Cerar ml. in tudi vedno prisotni Karl, pa tudi “krščansko-demokratski” NSi udje MOLČIJO. Molčijo, ker so ali reve ali pa ker jim tako odgovarja oziroma v bistvu gre verjetno kar za oboje.

In če bo Šarec hotel drezniti ob KPK, DUTB, SDH, NLB, SŽ, DRI, Državne gozdove, javna naročila in še kaj, ga čakajo tovrstne grožnje. Tukaj je in bo polje boja in ne v sami koalicijski pogodbi. Upam, da se tega zaveda in da ima dovolj gasilskega poguma.

To sem povedal tudi našim pogajalcem Levice in ko so začeli drezati v to na pogajanjih s Petorčkom, sta predvsem Alenka in Miro iz starega Četvorčka (z)norela. Karl se zna vsaj obvladovati, čeprav sem uletel z natakarjem in kofetom, ravno, ko je ubesedoval: “z Levico pa rajši N…”. SD je pa itak lepo na prsi (para)države prisesan in “modro” tiho sesa svoje.

In ja, zakaj so uničili KPK? Ker so za časa Klemenčiča in Stareta začeli resno preiskovati rabote v slovenskih bankah, vključno s kakšnim pranjem denarja na Hrvaškem, je bilo to za staro politiko kaplja čez rob.

In na ravnih občin, zlasti mestnih, kjer se da legalno “krasti” skozi holdinške komunalno-infrastrukturne pašaluke, gre za dokaj identične zgodbe zastraševanja. In tudi žal za kakšen “samomor”. In seveda v španoviji s t.i. “finančniki”, ki poskrbijo za pretakanje umaznega v “dober” denar. In pravniki, ki čez vse skupaj vržejo prekrivalo legalnosti, če že ne, ob pomoči prodanih ali ustrahovanih medijev, tudi legitimnosti. Tudi številna akademska profesorska pravniška gospoda, ki spišejo karkoli za dobre peneze. In niso poceni.

Dobro jutro Slovenija!

P.S.: Ob prvi resnejši grožnji, ki bo (dokaj verjetno) prišla, bom prosil za azil družine v kateri od redkih še preostalih normalnih držav. Verjetno daleč stran od Slovenije.

Sam pa imam število let večje od števila čevljev, kot bi rekel spoštovani sarajevski gospod Finci, kar pomeni, da bom ostal tukaj.

Ker nekdo mora premagati strah in se odločiti za pogum.