Politika NI! samopostrežba z bankomatom

Politika je po definiciji, ki je dovolj splošna, obvezujoča in tudi vsem nam razumljiva, javna raba uma v skupno dobro.

Skratka, tako v obliki neposredne kot tudi predstavniške ustavne demokracije, različni in raznoliki posamezniki in skupine, ki zastopajo različne in raznolike poglede in interese ter so spoštljivi do dobronamernih in spoštljivih Drugih in Drugačnih ter njih intersov in potreb, iščejo skupaj (so)odgovrno odgovore na vprašanja, ki morajo stremeti vsaj k optimumu, da ne bo s sprejetimi rešitvami nihče prikrajšan, kaj šele oškodovan. Kaj to pomeni?

To, ob drugem, pomeni tudi, da politika RES NI! samopostrežba z bankomatom.

Oziroma, če sem bolj natančen, politika ni samopostrežba z bankomatom, kjer me niti ne zanima od kod denar oziroma kdo in kako polni bankomat. Čemu takšno ubesedovanje?

V pred-, ob- in povolilnem času, dokaj pričakovano, dobivaš celo vrsto, pretežno dobronamernih predlogov, pobud, pomislekov. Večina njih ŽAL vsebuje ravno ta kšeftarsko-samopostrežni pristop, brez pretirane skrbi, kdo in na čigavih plečih futra bankomat, nekako na način “lako čemo”.

Tako te naprimer nekdo, legalno in legitimno, opozarja, da če pozabiš na njegov ceh, ki šteje toliko in toliko mojstrov in vajencev, da o damah in mojstricah neke konkretne obrti sploh ne, “izgubljaš toliko in toliko tisoč volilnih glasov”.

(Medklic. Imeti programski predvolilni kongres stranke v Kino Šiška in ne izpostaviti kulture in vseh jeb kulturnic in kulturnikov, ni le nedopustno, je diletantsko. Kar sem tudi našim povedal.

No, povedal sem tudi, če bo naslednji kongres Levice zopet v Ljubljani, mene ne bo na njem.

Pa da ne bo pomote, nimam nič proti Ljubljani, a Slovenija ni le … (stavek dokončajte sami).)

Nekdo drugi ali druga, ki se ima za “dokazljivo” in vodotestno po samoprepričanju vsaj za 5x večjega novolevičarja ali večjo novolevičarko, če že ne 7-8 x, od mene, mi tako svetuje, da “bi Levica morala vzeti še” to in to ministrstvo in da “ne bi bilo slabo, če …”.

Nakdo sedmi mi sporoča, da “preveč popuščate in vas bojo zajebali …”. In devetinšestdeseta dobronamerno svetuje, da “bi ti bil res dober za …”.

Hmmm, USTAVITE KONJE in si odgovorite na preprosto vprašanje:

V ČEM PA STE VI IN VAŠI PREDLOGI BOLJŠI OD STARE POLITIKE, KI JO GLEDAMO ŽE 30 LET?

Tudi vi, čeprav vem, da dobronamerno, predvsem ubesedujete kaj?

To, da si “iz naših kvot” pajsnemo oz. odrežemo svoj kos ali vsaj malo večji košček, kot pa nam ga stara (pre)pogosto kleptokratska politika ponuja.

Še zlasti ste v tem neugnani tisti, ki “sem volil/volila za vas/za tebe”.

Pri tej vaši lastni ihti niti ne uvidite, da se vedete identično kot stara politika in njeni zagovorniki, ki so nas pripeljal v stanje, kjer smo. Stanje, ki  ga prepogosto malo preveč umetelno poimenujete, zlasti tisti, ki ste vsaj malo študirali teorije, “neoliberalizem”.

Pa bi se dalo tudi brez tovrstnih tujk zelo preprosto povedati bistvo oziroma novejšo politično zgodovino Slovenije.

V JLA mi je Albanec s Kosova rekel, “slušaj ti mene Franjo”.

“Kaži Haši.”

“Slušaj ti mene i zapamti dobro.”

“Oću Haši.”

“Na kraju če te zemo uvjek zajebati dragi moj Franjo!”

In to je na kratko to, kar sam poimenujem pajdaška fevdalizacija Slovenije zadnjih 30 let. Čeprav bi radi bili Tepanci, smo bili toliko(krat) Butalci, da smo očitno mislili, da nas naši ne bodo (po)kradli.

In tovrstne butalskosti je še vedno toliko v nas, da ponovno (iz)volimo tudi tiste, ki so ime problema ter pajdaši v tej kraji in ne del rešitve. In potem se tovrstneži lahko napihujejo in žabokrečijo kot se trenutno še zlasti napihujeta “izkušena” Alenčica in “moralno-etično-spodoben” Miro ml.

Meni se je politika res dobesedno zgodila in potem sem se jaz zgodil njej.

Zaradi tega dejstva imam (pre)pogosto že v naši Levici številne težave, ker bodimo iskreni, večina ostalih je hotel postati politik ali političarka. Nekaterim se je ta želja izpolnila, drugi pa (še) ne. Tudi zaradi tega so eni do drugih preveč taktični, ker, se veste, nikoli se ne ve, “kako Bog obrne” (Hvala Avgust Demšar, sposojeno iz tvoje zadnje knjige.)

A če kaj RES VEM po teh 4 letih v parlamentarni politiki, vem, da dokler ne bomo dojeli, da se prava, drugačna, odgovorna, resna politika začne onkraj tega, kaj in koliko bomo “naši” pajsnili “vašim”, do takrat resnih sprememb ne bo. In tud boljše kvalitete življenja za veliko večino ne.

(Resnici na ljubo bodi povedano, Ljudmila Novak mi je glede razumevanja drugačne in odgovorne politike verjetno najbližje, četudi se mogoče na prvo žogo to ne zdi ravno tako.)

In v tej vednosti in delovanju sem prepogosto ŽAL osamljena ptica.

Dobro jutro Slovenija!

 

P.S.: Ključna “težava” Petorčka, še zlasti starega SD/SMC/ZAB/DeSUS dela, je bila v tem, da so mislili, da smo jim v Levici identični in da smo pač prišli le po svoj košček potičke, ki nam ga bodo blagovolili dati, seveda ne v preveliki meri, da se že uvodoma ne razvadimo preveč.

Po 4 letih Levice, po 4 letih našega garanja v DZ je ta njihov pogled globoko žaljiv in nespodben, ker bi jim moralo biti več kot jasno, da temu ni tako. Kristalno jasno, da jim glede tega nismo podobniki.

Seveda pa to še ne pomeni, da se tudi v Levici ne bi komu lahko zgodilo, da ga slast ablasti! premami, a zaščita proti temu je avtorefleskija stranke in tudi odgovornost 4. veje oblasti, medijev.

Ti so, čast redkim izjemam ali dvema, na celi črti  in iz leta v leto vedno bolj (namenoma?) zatajili, glede razkrinkavanja in dajanja na pranger tistih, ki so nam in nam še vedno kradejo bodočnost in so zanikanje politike v njenem bistvu.

Tovrstnih nepolitikov je ŽAL slovenska politika še vedno prepolna oz. so trenutno še prevladujoča večina.

In Šarec daje vsaj malo upanja, ne ga podcenjevati.