“Večni” dramolet in “zmagovalna” peterka

Preden zapademo v dokaj pogosti neproduktivni cinizem do katerega niti sam nisem ravno imun, bi bilo bolj pametno in tudi (samo)odgovorno, da si postavimo kakšno tehtno vprašanje in poskušamo nanj tudi ustrezno odgovoriti.

Npr. kakšen predvolilni in povolilni dramolet z minimalnimi razlikami gledamo že dobrih dvajest let v tej naši prekrasni Kokoški?

Na eni strani je Princ Teme, kot ga je poimenoval Drnovšek, na drugi pa kaj? Sami dobri možje in izjemoma kakšna dama. Skratka  sami pozitivci ter prinašalci luči, sprememb in odrešitve ter “nove politike”?

Pa je temu res tako?

Če se odkotalimo po premici časa nazaj do siamskega dvojčka afer vseh naših bodočih afer oziroma kar siamske osamosvojitvene matere vseh naših afer, do orožarske afere in zgodbe izbrisanih, lahko, če preklopimo na mišljenje, kar seveda “ni naravno stanje” (Alenka Zupančič), hitro ugotovimo, da je novejša politična zgodovina Slovenije prej Macbeth kot pa klasična Disney risanka z ostro delitvijo na prince teme in svetlobe polne pozitivne like oz. prinašalce luči.

Pa res mislite, da bi se tedaj ob osamosvajanju še dokaj puhasta in manj plešasta t.i. Princ Teme in sedaj najbolj znani amaterski Košarkaš s tistimi, ki smo jim pozneje nadeli ime “paravomovci”, šli preprodaje orožja brez vednosti in tudi obstoječih omrežji kadrov starega režima?

Pa res mislite, da Drnovšek in Kučan ter njuni sodelavci o tem res niso nič kaj dosti vedeli?

Če tako mislite, se pardoniram, vi SPLOH ne mislite.

To, da je bil izbiris, ustavni madež spočetja Republike Slovenije, prej dogovorna ekonomija celotne lepeze tedanje politike, kot kaj drugega, pa nam je sedaj tudi lahko že zelo transparentno jasno. Porečete in?

In od tiste hruške v Depali vasi, ko so se pubeci, ki jim je “specialnost” stopila malo v glavo, šli interne vojne, gledamo že več kot dve desetletji sorodni dramolet z bolj ali manj identičnimi akterji.

Gledamo Macbeth zakrinkan v starošolsko Disney risanko, kje je na eni strani kao Princ Teme, na drugi pa naši kao odrešitelji.

Seveda ne trdim, da je t.i. Princ Teme pozitiven lik slovenske politike. Opozarjam le, da gre za vezano štacuno, kje tudi ti “pozitivic” igrajo skupno igro pajdaškega plenjena in fevdalizacije Kokoške.

Če se npr. malo potrudite in preberete vsaj ključne ugotovitve preiskovalk DZ iz mandata 2014 – 2018 o TEŠ 6, italijanski tipologiji v NKBM in iranski shemi v NLB, žilnih opornicah, vam je to lahko več kot razvidno oz. jasno kot najbolj beli dan. In vam je tudi jasno, da je demontaža KPK odgovarjala vsej stari politiki, vključno s fake news “nove SMC politike”.

In kdo se nam tokrat ponuja kot zmagovalna petorka “pozitivcev”, ki nas bo znova tik pred prepadom odrešila Princa Teme?

Alenka in Karel, ki se nista uspela niti v DZ prebiti. Prva je seveda dovolj izkušena, da je po 3 letih počitka v DZ izkoristila priložnost edine ženske na pretirano lidersko baziranih predvolilnih soočenjih in (po)sadila rožice. Drugi pa še vedno prepriča dovolj upokojencev, da bi brez njega “bilo še slabše”.

Sledi Miro ml., človek, ki je zakartal najboljši špil kart od leta 1991. Konjuktura, več kot 1/3 poslanskih mest, skrčena SD, voljni Karl in njegov rezultati?

Nadaljevanje pajdaške fevdalizacije, kjer je SMC “nova politika” dokaj hitro prišla na okus odrezati si “iz naših kvot”, kot se je naučila ubesedovati vodja njihove poslanske skupine v mandatu 2014 – 2018.

In SD, katero je lepo opisal Miheljak v eni od zadnjih kolumen. Stranka (para)državnih menedžerjev, akademskih mandarinov in ostalih prisesancev, ki v celi vrsti resorjev zelo dobro sodeluje s SDS, takisto Karl.

Tudi SMC se je hitro naučila teh vezanih kadrovskih štacunah, ki so segale od tega, kdo bo direktor Pošte Slovenije via Fiskalni svet in nadzorniki “državne srebrnine” pa vse do ustavnih sodnikov in viceguvernerske ekipe v BS. Seveda stranke kadrujejo, a v približno normalnih parlamentarnih demokracijah ne na prevladujoče negativna selekcija pohlevnih “iz naših kvot” poslušnih kadrov način.

Resnici na ljubo, bi ob Levici, edina izjema lahko postala NSi, a se je nje mlada struja, ki ni imela več potrpljenja dolgotrajnosti izgradnje normalnosti, odločila, kako se pač je. No, Princ Teme je odigral vlogo lady Macbeth, ves čas pa so jih mehčale tuje lady Macbeth oz. njih AmCham in sorodne izpostave v Sloveniji.

Šarčev Marjan pa je naivno mislil, da je DZ Kamnik, kjer se bo s Toninom že dogovoril. No, če ste pogledali listo njegovih podpisnikov ob predsedniških volitvah, vam je lahko bilo že takrat, če ste misleče bitje, jasno, da se Marjan ne bo ravno z Levico pogovarjal, ker je preveč dišalo po gospodih, ki že 30 let mešajo …

In tako je Šarčev Marjan naredil nedopustno napako, ki ga potiska v dvojni vogal. Na eni strani ga znotraj petorke povozi preostala četvorka poražencev, ki se delajo sedaj odrešenike in velike zmagovalce, na drugi pa ga čaka tnalo, kjer zvesti kamniški sopotnik Tonin drži Janezu sekirico. To godljo si je Marjan skuhal sam.

Čemu torej gledamo tovrstni dramolet že toliko časa?

Odgovor je preprost, a boleč.

Ker tisti, ki izbira, to ne počne dovolj premišljeno in odgovorno.

Seveda ne menim, da je ljudstvo neumno, kar mi je pogosto na FB podtikala gospa Tomislava, priročno mi očitajoč pač tudi dejstvo, da imam vse možne stopnje formalne izobrazbe, kar jo očitno izdatno (z)moti.

Daleč od tega, da bi ljudje bili tako slepi in neumni. Kvečjemu smo neodgovorni do samih sebe. Neodgovorni v lahkotnosti odnosa do politike.

Trevor Noah, južnoafriški stand up mojster ter od jeseni 2015 voditelj The Daily Show, je zadnje ameriške predsedniške volitve – duhovit kot pač je – v nekem pogovoru komentiral kot izbiro sladoleda, kjer v vrsti nimaš preveč časa, da bi razmišljal, kateri okus boš izbral. In ob že malo naveličanosti nad vanilijo, tako Trevor, se je ingver-rasistični okus zdel bolj mična odločitev.

Dokler se ne bomo vprašali, kaj sploh je politika in koga in za kaj in tudi zakaj izbiramo, bo sledilo nadaljevanja tega dramoleta, ki ga gledamo že 20 let.

In trenutno nisem ravno optimističen glede odsladoledenja, ker bojda gre osel le enkrat na led, a človek pač ni osel.

Ko pa izberemo sladoled, pa običajno gledamo na izbrani okus kot na kombinacijo samopostrežbe in bankomata, a to je tema, ki zahteva ločeno besedilo.

Kaj v tem prerezu politične lepeze lahko trenutno stori Levica?

To, kar počne že ves čas, izvaja lastni program, ki izhaja iz Ustave Republike Slovenije.

In pogajanja so namenjena soustvarjanju vsebin, izhajajoči iz programa stranke, ker pogajanja niso sama sebi namen oz.  koalicija ni le vedno premajhen čolniček za vse kadrovske apetite tistih, ki bi se radi uguzili vanj. In pri peterici poražencev je tovrstnih apetitov za vsaj tri čolna, kar Janezovi kurirčki spretno izkoriščajo.

Če bi vsi skupaj premogli toliko avtorefleskije, da bi dojeli, da na tokratnih volitvah ni bilo zmagovalca, bi to že bila dobra popotnica na poti k odgovornosti politike kot javne rabe uma, a se nekako bojim, da glede tega žal: