Neizbiri in alternativa

Onkraj nasedanj na izbruhe sovraštva, ve se že koga, s katerimi bi se morali KONČNO že začeti, s preveliko zamudo, ukvarjati organi pregona in se oglastiti tudi predsednik Republike Slovenije, a žal glede slednjega ni ne upanja in strahu tudi ne, se nam postavlja preprosto vprašanje, komu zaupati bodoče reševanje zagat in soustvarjanje, s posluhom za številne deležnike, robnih pogojev razvoja Slovenije?

Pred nami sta dve niti ne tako zelo različni neizbiri, čeprav se druga prikazuje kot varuh pred prvo, a gre v prvi vrsti predvsem za zagotovitev varnosti poteka starih iger še vnaprej. In obstoječa porajajoča se alternativa obema neizbirama.

Prva neizbira je personificirana neizbira, je oseba o kateri se v Sloveniji že 20 let preveč govori. Podobno kot Trumpa, ga ustvarjajo mediji. Kljub dejstvu, da označuje novinarke s “prostitutkami”, so mu le-te še vnaprej voljne slediti in pisati o njegovih prepogostih fake news.

V ozadju pa drema v bistvu že za dolžino Kristusovega življenje stara zamera. Nekoga so nekoč vrgli iz Zveze komunistov, ker ni premogel avtorefleskije, in na jokcanje, naj ga vzamejo nazaj, se niso premislili. Potem pa je potegnil še takratko v ZSMS notranjih borbah in še druga neizbira mu je namenila vlogo črnega račka, čeprav, kar kažejo tako parlamentarne preiskovalke kot pajdaška fevdalizacija Slovenije, ki smo je priča zadnih 25 let, kšeftajo “levi/desni” gospodje iz stare politike, onkraj bevskanja eni na druge v DZ, kar lepo složno in v škodo večine nas.

Druga neizbira si želi ravno in predvsem to, ohraniti te obstoječe fevde, te krave molznice stare politike. Gospod, ki se s Karlom ponuja za varuha “levice”, se je le-te spomnil tik pred volitvami. Nekaj tednov pred tem pa je z županoma iz kvote prve personificirane neizbire veselo odpiral v Ivančni Gorici in Grosuplju lekarne Ljubljanskih lekarn, a nje, kot bi on to dejal. Da je pri širenju vedno bolj monopolnega lekarniškega imperije Ljubljanskih lekarn tudi kdo izrinjen ali prikrajšan za službo, kaj bi o tem.

Če si preberete ključne ugotovitve vseh 4 parlamentarnih preiskovalk, kaj šele stotine strani javno dostopnih končnih poročil,  mandata DZ 2014-2018, tudi tistih dveh, ki sta, zaradi diktata prve neizbire, morale zaviti nekoliko svojo pot, ugotovite kaj?

1. Da je stara politika prelepo zlizana, da kleptokratske španovije ne bi počela še naprej.
2. Da ni in ne bo doživela očiščenja in pomlajenja, če jo v to nihče ne prisili.

Seveda pri pomlajenju ne mislimo na poslušne mlade kadre starih praks.

Torej, kje leži alternativa?

V izbirah politik in politikov, ki niso del teh iger.

V izbirah politik in politikov, ki se zavedajo ustavne odgovornosti.

To seveda niso razni gospodje iz akademskih voda, ki so bilo v vsem tem času (pre)dobro plačani svetovalci. Tudi ustavni pravnik Miro Cerar ml. je ena od takih zgodb. Jih je pa še kar nekaj. Sodišče nam prepoveduje, ker naj bi, o višek cinizma, podatki bili zastareli, uporabo seznama tovrstih svetovalcev, na katerem so tisti, ki so zaslužili nad 200.000 EUR bruto, skratka za 3 poslanske bruto plače ali več s svetovanjem.

Najemali so jih tako desni kot socialdemokratsko ali liberalno (ne)”levi”. Skupna izdatek za navedene “svetovalce”, ki zajema 2. vlado Ivana Janeza Janše, in vlado Alenke Bratušek in del vladanja Mira Cerarja ml. presega polovico proračuna Mestne občine Celje oz. je lepo čez 30 mil. EUR. In kje se nam pozna vse to svetovanje te gospode, ki je ob dobrih profesorskih plačah vlekla še identično dodatno plačo ali prej dve za “svetovanja”? In gre za dame in gospode, ki nam še naprej veselo solijo pamet po medijih.

Če sem predvolilno pragmatičen in izhajajoč iz povedanega, REŠITEV političnega REBUSA  leži na osi Levica, LMŠ in Brglezova linija SMC.

Kdo smo Levica, kaj je srčika našega programa, ki ga od 2014 uresničujemo v DZ, je jasno. V štirih letih smo to več kot dokazali, kljub vsem polenom pod noge tako v DZ kot v medijih. Kljub grožnjam, kdo, kje in kako nas bo ubil. Žal je pač takšna prevladujoča politična kultura v Sloveniji, zlasti, ko in če dregneš v dolgoletne naveze pajdaških plenjenj naše bodočnosti, ki traja že 27 leto.

LMŠ je še vedno dokaj velika uganka, tako glede vsebine kot tudi, kdo bo prišel v DZ. In izgovor, da ne moremo govoriti o klobasah, če še pujsa nismo spitali, je lahko rurbana šegavost gospoda Šarca, a pretirano duhovita, kaj šele odgovorna, pa res ni.

Ali bo v SMC prevladal Brglezova linija, je tudi uganka, pa še zelo radi ga zadnje čase stari pajdaški fevdalizatorji Slovenije vabijo na skupna posedanja.

Seveda ni moj namen, da bi vam sedaj rekel, volite vsi Levico, ker odkrito povedano, tudi to bi bilo nevarno.

Po 4 letih v DZ osebno menim, da se mi moramo šele naučiti medsebojnega poslušanja in komuniciranja ter se naučiti odgovorne javne rabe uma, kar v srčiki politika je.

Z javo rabo uma moramo vzpostaviti novo infrastrukturo solidarnosti, ki bo vključevala vsem dostopno javno zdravstvo in šolstvo, kjer človek ne bo pojmovan kot strošek, ker reši nas lahko le pamet vseh nas sobivajočih v zdravem okolju in prostoru mariniranem s kulturo in umetnostjo, tako delovnem, kot nasploh.

V bistvu si želim, da nobena politična opcija 3. junija na volitvah ne dobi več kot 17-18 poslanskih mest.

Najboljša pragmatična alternativa bi bila koalicija zgoraj navedenega novega LMŠ in v mandatu 2014-2018 preizkušenega dela SMC ter Levice s podobnim številom poslank in poslancev vseh treh naštetih.

Stare sile, tudi te, ki se sedaj prikazujejo kot odrešiteljice, tako SD kot DeSUS pa so pregloboko s komolci v marmeladi, da bi se lahko spreobrnile. K spreobrnitvi jih lahko prislil le številčna nadmoč nove politike. Politike zavedajoče se  velike (so)odgovornosti.

Ta družba in država je izgubila dva mandata debelih krav, prvega Janšinega 2004-2008, ko nas je “krasno” zadolžil in povzoročil tajkunsko privatizacijo, in tega cagavega Cerarjevega. Pred nami je več kot le verjetno kriza v začetku naslednjega desetletja. Kako se stara politika sooča s krizo, pa sta pokazala Pahor in v vlogo mandatarke porinjena Alenka Bratovšek oz. “generacija 1970”, ki je sprejela bruseljski diktat napačne metodologije izmere bančne luknje.

Glede na dane besede oz. zaobljube o nesodelovanju s politiko strahovlade prve personificirane nealternative in predikcije relevantnih anket, bo kmalu znano, a je nekdo dojel vso odgovornost ali ne.

V praksi to pomeni, a bo Marjan Šarec v koalicijo povabil Karla ali Levico?

In takisto velja tudi za Dejana, čeprav, glede na dejstvo, da je SD predsednik vlade Borut Pahor ključna objektivno in subjektivno (so)odgovorna oseba za politične afere TEŠ 6, bančno luknjo in nepreprečevanje pranja denarja, osebno resno dvomim, da je SD oz. stara politika pravi naslov za mandatarja ali mandatarko naslednje vlade.

Pragmatizem, pravi Adorno v njegovih predavanjih Uvoda v filozofijo, izvorno pomeni nazaj k stvarem samim. V Sloveniji je skrajni čas, da politika in politiki nehamo biti nezabavni nadomestek resničnostnega šova.

Skrajni čas je, da politika postane dolgočasna, odgovorna in UMNA profesija zagotavljanja blaginje in enakih možnosti za vse.

Izbira med alternativo in neizbirama je v vaših glavah.

Srečno Slovenija!

P.S.: Stranka, ki “misli resno” o splavu ter izvenparlamentarne stranke niso omenjene v tem razmisleku. NSi zaradi priklonitve politiki strahovlade prve personificirane neizbire in sedaj cincanju, da bi s komerkoli, kar jo spreminja v Karlov DeSUS.

Ostali pa, čeprav je med njimi tudi kdo, ki ima dobre idej, pa iz razloga, ker si preveč želijo priti v politiko in premalo razumejo (so)odgovornost le-te.

Je pa v cvetoberu izvenparlamentarne ponudbe tudi ogromno krjavljov in užaloščenih bivših veličin. In od vas bo odvisno tudi to, komu od njih boste namenil – za neprimerljivo manj dela kot v DZ – zelo lepe vaše peneze.