Tudi kaj, ne le kako

Ob raznolikosti pogledov, kako naj bi v bodoče soodgovorno v sožitju živeli v tej naši ljubi Kokoški, žal pozabljamo na pomembnost vprašanja, kaj bomo počeli, kaj bomo delali, da bomo vsi bolje živeli.

Bom poskušal razložiti na dveh bližnjih primerih.

Če pogledam z balkona Dravo, se mi onkraj sosednjega studenškega brega bohoti Pohorje. Že večkrat sem rekel, izhajajoč iz lastnih izkušenj zagona družinskega podjetja s področja turizma v Kranjski Gori, da kdor ne zna imeti na Pohorju kadarkoli 1000-1200 turistov, je bolje, da se ne ukvarja s (so)organizacijo turizma na Pohorju. Pri tem mislim na Pohorje minus Rogla, da ne bo pomote.

Z glavo ob zid sem se zabijal ob odhajajočo vlado in koalicijo z vprašanji, kaj bomo naredili s Pohorjem. Hoteli še vedno večinoma samevajo zaprti in propadajo.

Nedaleč od nas je tudi Talum, kjer se vrši proizvodnja aluminija. Pravijo, da so energetsko druga najbolj uspešna tovrstna tovarna na svetu, če se ni kaj spremenilo od mojega obiska z Inženirsko zbornico Slovenije v Talumu leta 2017, kjer sem bil edini od nas 90 povabljenih poslank in poslancev. In priznam, da mi je lani bilo res težko, ko se nisem mogel udeležiti letnega srečanja IZS.

Pri Talumu gre za največjega porabnika električne energije v Sloveniji. In enostavno ne razumem, kako smo lahko tako slepi in nimamo v Mariboru ali Kidričevem eden najboljših svetovnih inštitutov za aluminij ter močan podjetniški grozd, ki bi se ukvarjal resno z izdelki iz aluminija. Od specialnih legur pa vse do nakita in še vse vmes.

Namesto tega imamo stanje, ko je ureditev obvoznice in ustrezne oskrbe z električno energijo podjetja, ki eno od redkih soustvarja mini aluminjski grozd, jara kača. Govorim o Impolu. Tudi o tem sva rekal nekaj besed oz. se mi je bolj potožil župan Žagar o bitkah z državno birokracijo, ko sva se uzrla za sosednjima mizama v torek v Bruslju.

Pred časom mi je v roke na vlaku padla priloga o gospodarskih grozdi v Zgornji Avstriji. Bolj kot zanimiva pestrost grozdenja, ki sega od turizma in lesno-predelovalne industrije preko agroživilske in informatične pa vse do sodobnih materialov, vključno s polimeri, je iz prebranega dobesedno bodlo v oči, da to razvijajo že dobrih 20 let.

Pa so se vmes menjale deželne in zvezne vlade in koalicije, so bile dobre in manj dobre, a se niso vedno znova izmišljevali od začetka, vedno znova od črke A, kot je pri nas prepogosto praksa. Ni bilo enkrat centri odličnosti, drugič Sripi, s tretjo vlado nekaj novega in s četrto koalicijo zopet …

Trenutna gospodarska politika, ki velike gospodarske subjekte v veliki meri opravičuje davka na dobiček, sočasno pa ne razvija povezovanja s srednjimi in majhnimi podjetji v sinergično grozdenje oz. v ljudskem jeziku povedano, ki ne povezuje tiste, ki delajo v identičnih in sorodnih panogah, je neodgovorna.

Čaka nas obilica dela, kjer si moramo predvsem prisluhniti oz. pridobiti sposobnost poslušanja ter iskanja skupnih unij in ne le presekov interesov. Brez resnega in dolgoročnega financiranja znanosti pa gospodarski preboj ne bo možen in bomo obsojeni na vedno bolj nebulozno besedičenje večine politike o Industrijski revoluciji 4.0, ki jo bojda že za ovinkom prehiteva tista 5.0.

Dilema ali dajati peneze za “zaveze o 2 bojnih skupinah” zvezi NATO ali ta skupnostni denar nameniti razvoju lastnega znanja in novi gospodarski politiki, je v bistvu zelo resno varnostno vprašanje, če se že o varnosti pogovarjamo. In verjetno je vsakemu razumnemu bitju odgovor na dlani.

To, da ima Podravska statistična regija za Osrednjeslovensko največ gospodarskih subjektov, sočasno pa je po deležu dobička šele na 5 mestu med 12 statističnimi regijami, kaže na potrebo resnega premisleka štajerskega regionalnega gospodarstva, podobno kot ga je bila zmožna Zgornja Avstrija pred več kot 20 leti. In sorodni premislek potrebuje tudi preostalih vsebinsko-zgodovinsko-infrastrukturnih 5-6 regij ter Slovenija kot celota.

Za tovrsten preboj pa potrebujemo MGRT, ki bo res ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ne pa pisarna za lobiranje domačih mono- in oligopolistov ter tujih globalnih korporacij, kar žal že predolgo (tudi pod odhajajočo vlado) je, saj namesto nas samih ne bo nihče dobronamerno premislil in odgovoril na vprašanje, KAJ bomo delali, da bomo vsi bolje živeli.

Ob tem potrebujemo tudi finančnega ministra ali ministrico, ki ne bo le varuh ali varuhinja proračunskih tabel. Takšnega ali takšno, da bo razumel(a) nujnost odgovora na to vprašanje ter tudi upravičenost državnih investicij, vključno z načrtovanjem investicijskih ciklov, in razumevanjem davkov in davčne politike kot inštrumentov izvajanja razvojnih politik ter preprečevanja ekscesov.

Da o tem, kao se moramo za skupno mizo usesti znanstveniki, politiki, gospodarstveniki, sindikalisti, lokalni voditelji, kulturniki, šolniki in še kdo, tudi nabrita deca, ter skupaj stuhtati odgovore na ta Kaj, sploh ne načenjam …

 

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s