K novi infrastrukturi solidarnosti

Pogosto rečem, da bi si morali za uvod priznati, kako je Maggie v veliki meri uspela. V misli imam seveda baroneso Margaret Hildo Thatcher. Eno od ključnih, ne le angleških, političnih osebnosti zadnje četrtine preteklega stoletja.

Baronesa je zaslovela z izjavo, da “družba ne obstaja”. Pa da me ne bo kakšen kozervativec obtoževal trganja iz konteksta, kot npr. govori znani mariborski moralni teolog o tisti njegovi izjavi, da je lačno dete posledica nesposobnih staršev ali pa poslanka SMC glede njene izjave, da šolarji niso lačni v šolah, ampak doma, objavljamo celotno izjavo baronese:

“They are casting their problems at society. And, you know, there’s no such thing as society. There are individual men and women and there are families. And no government can do anything except through people, and people must look after themselves first. It is our duty to look after ourselves and then, also, to look after our neighbours.”

Orginalno objavljenja v intervjuju za Women’s Own (1987)

Lahko se celo strinjam z delom njene izjave, ko govori o izvršilni oblasti in sodelovanju le-te “through people” in o medsosedski pomoči, a seveda družba obstaja, pa ne le zato, ker sem jaz prostorski sociolog in bi z zanikanjem družbe ostal brez profesije.

Vprašanje pa je, kakšna je današnja družba in kakšno je vedenje ter odgovornost tisti, ki določajo njene robne pogoje?

Bolj kunštno povedano, ključno vprašanje je vprašanje politične ekonomije oz. delitve blaginje, saj je bogastvo nekoga praviloma revščina nekoga drugega oz. vedno bolj revščina večine drugih.

In to je srčika problema in izziva tako Slovenije kot globalnega sveta.

V krasnem intervjuju, ki ga opravi Vesna Milek, v zadnji Sobotni prilogi (19. maj 2018), nas arhitekturni zgodovinar z beneške IUAV Luka Skansi opozori na koncept konkretne utopije. Koncept je razvil nemški filozof Ernst Bloch v petdesetih letih preteklega stoletja. Skansi pravi:

“zanj utopija ni predstavljala pobeg v imaginarni, futuristični in nerealni svet, ampak enostavno uresničitev objektivnih možnosti, ki jih omogoča branje realnega sveta.” (ibid.)

Če nekoliko iztrgam iz zgodovinskega konteksta Blochovo heretično pozicijo vs. centralistični dogmatizmom tedanjih praks izgradnje socializma, lahko rečem, da je Levica alternativno branje realnega sveta ter na osnovi tovrstnega branja iskanje in ponujanje novih, drugačnih, objektivno uresničljivih družbenih praks.

Z besedami Alenke Zupančič Žerdin, iz njenega zadnjega velikega intervjuja za Mladino, gre za izgradnjo infrastrukture nove solidarnosti.

Stara infrastruktura solidarnosti je žal dokaj uničena z neodgovorno staro politiko, katere del je SMC v preveliki meri prehitro postala, skozi poslovenjeni tačerizem, vključno z lukšičevsko SD “tretjo potjo”.

V predvolilnem času se pogosto kot lajna vrti misel, da mora gospodarstvo povedati, kakšen kader in posledično izobraževanje rabi(mo). Kje je velika težava tovrstne izjave?

Težava je v tem, da zastopniki tovrstne prakse zagovarjajo še v bodoče žaganje zaposlenega in njegovih pravic kot da je klobasa, ki se jo lahko po mili volji (na)reže. Nadaljevanje politične ekonomije, ki nas obvladuje že četrt stoletja, nas rine v še globljo (samo)periferizacijo, tudi s pristopom, dajmo vse tujcem (raz)prodati, “ker mi pač ne znamo”.

Prvič, ko zagovorniki razprodaje ubesedujejo neznanje, naj govorijo le sami za sebe in o sebi, ne pa o vseh nas.

Drugič, kot je to lepo povedal Frančke Drenovec, naloga politike in ne gospodarstva je, da premisli in domisli  bodočo družbeno-razvojno in tudi gospodarsko-razvojno politiko ter poskrbi za njeno udejanjanje.

Pri tem pa ne sme pozabiti na “določeno stopnjo enakosti”, kot to zapiše Drenovec. V Levici “določeno stopnjo enakosti” prevedemo v solidarnost in blaginjo za vse, v dostojno življenje vseh, kar nam veleva tudi naša Ustava.

Hodim po predvolilnih soočenjih, velika večina vam na eni strani laže o “bodoči Švici” ob sočasnih predlogih “davčnih politik” na način razvojnega modela Bolgarije. Od raznih Zmagotov, ki bodo “po mizi udarili in tudi koga okoli ušes, če bo potrebno” do “resno mislečih” Toninov in še veliko vmes pozablja na osnovne logike, kaj šele osnove (pro)računske matematike. Pa da ne bo pomote, tudi Bolgarkam in Bolgarom želim boljše življenje in več blaginje.

Levica je za novo družbeno pogodbo, ki izhaja iz Ustave Republike Slovenije. V njej, če seveda želite videti in (pre)brati, je zapisana tako solidarnost kot pravičnost. In točno za to gre, kar je povedala prva dama ljubljanske lacanovske šole, za izgradnjo infrastrukture solidarnosti.  In to mora postati srčika uresničjive alternativne politične ekonomije.

Seveda vsega v predvolilnem programu Levice ni, ker je tudi po obsegu omejen. In ja, res je bilo, blago rečeno, neumno, da se ob predstavitvi programa v Kino Šiška ni bolj izrazito izpostavila kultura. Kritika mi je vedno ljuba, kritizerstva počez pa sem se v skoraj petdesetih letih že (pre)najedel.

Vsi kritizerji, ki jih mika volilna abstinenca, njim pa v razmislek naslednje.

S pristajanjem na od “vsi ste isti” pa vse do “salonska” levica, kjer se npr. nekem novinarju z obal naše Drave zapiše, da pripadniki Levice s tem, da so na pohodu v kavbojkah ne skrivajo “salonskosti” (Sic!) za razliko od stare levice, pristajate na vedno večjo verjetnost zmage tistih temačnih sil pod katerimi bo kmalu izginil prostor kritike, kaj šele upravičene kritičnosti.

Odločitev o smeri razvoja je v vaših glavah in nekomoditetnosti, bi verjetno dodal tudi sam Ernst Bloch.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s