Dolgo v noč sem iz prehoda z včeraj na danes bral kolumne Matjaža Grudna zbrane v knjigi “Žive naj vsi narodi: kolumne 2016-2018”.

Večino njih sem seveda bral že prej. Večkrat, ne le enkrat. Iz razloga, ker gre ne le za vrhunskega kolumnista, ki je gotovo podedoval od očeta kar nekaj žurnalistične žlahtnosti. Gre tudi in predvsem za visoko pozicioniranega birokrata Sveta Evrope, ki (spre)govori, ko drugi birokrati molčijo.

Molčeči birokrat, zlasti takrat, ko bi moral spregovoriti, je nedogovorno in neprofesionalno početje. V malo bolj kunštni obliki povedano, je skregano s profesionalno deontologijo oz. osnovami etike in morale, če se cerarjevsko prevedem, vsake resne profesije.

Molk organa, kot bi temu rekli pravniki, je praksa, ki je Slovenijo pripeljala v četrt stoletja tam, kjer je. Lepo se to vidi v izgovornem organigramu parlamentrane preiskovalke v kateri se ukvarjamo s pranjem denarja v NLB in NKBM, v dveh od treh slovenskih sistemskih bank. Banki sta si razdelili stara “levica” aka. socialdemokracija in liberalni Ljubljana vs. desni oz. Janezovi Maribor. Slednji tudi kot poskus obvodnega financiranja njihovih rabot (“se mi v bistvu nismo stranka, mi smo privat podjetje enega čoveka”, mi je SDS opisal njen vidni ud z znanstvenim magisterijem iz ameriških študij). Gre za šolski primer pajdaške klepotkratsko kriminalne politične fevdalizacije Slovenije, kot običajno opišem zadnjih 25 let našega ne ravno razvoja, ki ga večina opiše s preprostejšo in vsem lažje razumljivo besedo kraja.

Z izjemo inšpektorice in inšpektorja BS v zgodbi te naše preiskovalke ne najdemo odgovornega birokrata, kaj šele pozitivne osebe.

Branje sem zaključil okoli enih zjutraj z zadnjo kolumno v knjigi, kjer Matjaž razmišlja o tem, kakšno Slovenijo si želi 2041.

Ob druge zapiše tudi tole:

“Resnična demokracija zahteva rehabilitacijo politike. Politika ni kurba. Politika je proces upravljanja države, tako kot je pilotiranje proces upravljanja letala. Od pilotov pričakujemo ustrezno usposobljenost, izkušnje, psihofizično kondicijo in treznost in ni razloga, da bi pri upravljanju države ravnali drugače. Svojih predstavnikov ne moremo izbirati le iz razočaranja in jeze ter želje, da nekomu pokažemo sredinec. Negativna selekcija vodi v diskreditacijo politike kot poklica, v vladavino povprečnežev, v neprestano frustrirano iskanje novih obrazov in novih mesij.”

Boljše popotnice za premislek o (stran)poteh slovenske politike v tem predvolilnem času, ko bo večina 4 tedna obljubljala vse živo in potem na te obljube (pre)hitro pozabila, nisem še našel oz. prebral.

Dodal bi le pojasnilo o politični satiri, ki je pri nas žal ne premoremo v njeni prepotrebni žlahtnosti. Podal ga je Stephen Colbert, eden od vodilnih zvezd tovrsnih TV oddaj. Večji je razkorak med tem, kaj politiki govorijo vs. kaj potem počnejo, več je prostora za nastavljanje ogledala in kvalitetno politično satiro, je povedal. To, da je naš the Zet oz. trenutni predsednik ZDA šolski primer OGROMNEGA tovrstnega razkoraka, čivkajo že kosi pod moji oknom, ko to pišem. No, tudi doma bi tovrstnih zetastih ftičev kar nekaj našli, začenši s siamskima dvojčkoma Borut in Ivan Janez.

In ne moremo seveda mimo 4. veje oblasti, medijev. Ti so, zlasti v zadnjem desetletju, izvotlili prostor politike ter soustvarili krjavlje, ki se sedaj izdajajo za politike oz. če povem z Matjaževimi besedami, mediji so bistveno soustvarili iz politike priročno vlačugo v katero z veseljem brcate in s tem sproščate upravičen bes. Bes, ki je posledica nasilja sistema, bes, ki ga pod vplivom lobijev soustvarjajo tovrstni antipolitiki.

Kako je z vsem tem v praksi, je več kot odlično povedala Michell Wolf na letnem srečanju White House Correspondents’ Dinner. Gre za “na žaru” o katerem so zadnjih 10 dni na veliko razpravljali v ZDA. Dokaj pričakovano jo užaljeni “politiki” želijo odpraviti na način “nespodobnosti”.

Vzemite si 20 minut časa in jo odposlušajte. In ja, je zelo sočna in žmohtna, ker pač takšna Michell je. Zlasti pozorni bodite na zadnji del o medijskih zaljubljencih v Trumpa.

Tudi pri nas bi našli ogromno medijskih zaljubljencev, ki ne morejo živeti brez dnevne doze “bistroumnih” čivkov Princa Teme. Ta se očitno potem, ko si oči pomane, najprej odloči, kdo bo trenutno medijska “prostitutka”, ter to obelodani “vesoljni čivkalniški javnosti”.

In ja, politika, ki se jo zvede na čivke oz. twitte ter njih kao medijsko analizo, prepogosto samooklicanih, t.i. političnih analitikov, ni politika. Je NEGACIJA politike v njeni srčiki, je negacija javne rabe uma. Pika!

 

Kaj ima to zveze s Slovenijo porečete?

Več kot si mislite. Od zagrimsanja RTV SLO, ki ste ga v praksi lahko doživeli na včerašnjem “soočenju” vseh, ki bi si želeli ali biti politiki v DZ ali pa vsaj preseči prag odstotkov in za časa trajanja mandata naslednjega sklica DZ dokaj udobno in ne pretirano transparentno sedeti na penezih kot izvenparlamentarne stranke, pa vse do “najboljšega štirizvezdičnega generala ameriške vojske zadnjih 50 let”, ki je lobiral pri vladi RS za prodajo in integracijo vodilnega slovenskega medijskega konglomerata, ki ključno sodoloča ne le našo politiko in nje politike.

Gre za medijski konglomerat, ki je žal vedno bolj edini preostali množično gledani in poslušani javni prostor bevskanja namesto rehabilitacije politike o kateri piše Matjaž, ki knjigo in kolumno zaključi z dopisanim stavkom, katerega v izvirni kolumni za častnik Delo ni.

Glasi se takole:

“V državi, v kateri si želim živeti, je politika poligon za spopad in sodelovanje idej, ne pa masažni salon za nečimrnosti vase zagledanih posameznikov”.

Celotno izvirno kolumno, katere večkratno analitično branje ZELO priporočam, najdete tukaj:

http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/abrahamovska-demokracija.html

Sami bi dodal le, da politiko in poslanstvo oz. delo v DZ vidim predvsem kot eno veliko ODGOVORNOST tako do vseh državljank in državljanov Slovenije kot tudi seveda do prišlekov in obiskovalcev Slovenije.

In zakaj bi čakali do 2041, da bi se uresničile Matjaževe želje?

Čemu jih ne bi uresničili že do 2021, ko bomo znova predsedovali EU?

Rehabilitacija slovenske politike se začne v naših glavah in ne toliko v roki, ki bo čez nekaj tednov nekoga obkrožila na listku ter mu (so)zaupale to odgovorno rehabilitacijsko nalogo.

Premik v glavi je tudi misel, da v politiki nismo vsi enaki ter da je soudeležba v politiki, ne le na volitvah, del državljanske odgovornosti.

Pa končajmo z mediji. Mediji živijo od tega, kar si vi želite videti in slišati. Če boste zavrnili to, kar pretežno počenjo sedaj, bodo za preživetje morali začeti podajati in prodajati druge in drugačne nebevskajoče, nerumene, neškandalozne, nehisterične, ne kar počez strah vzbujajoče vsebine.

Res nova politika, ne zgolj njen privid na način prazne vrečke presenečenja (Šarčeva je  v izreki vedno bolj orbanovska, na način, jaz gasilec bom naredil red. In tudi žaljiva do gasilcev, mimogrede bodi povedano.), pa bo morala nujno odgrimsati RTV SLO.

Nekaj upanja za kvalitetne medije v Slovenij je, npr. naš Večer, portal Pod črto, Metinalista.

Srečno Slovenija!