Spitzenkandidat v coni udobja

Besedilo, ki sledi, je besedilo o nas in ne o dveh moških osebah, katerih skupna lastnost je ime na črko M ter želja biti predsednik, po možnosti vlade Republike Slovenije.

Če malo osvežimo spomin, bomo ugotovili, da t.i. novi obrazi oziroma vrečke presenečenj niso nekaj zelo novega v slovenski politični krajini.

Če že ne razpadajoči se LDS s Ropom in po mali vojni Paravomo vs. Policijske strukture pri Depali vasi (vprašajte hruško o tem) po dolgo čakajočem prihodu takrat še zgolj Janeza, niti ne Ivana, na oblast, lahko ta pojav naprej detektiramo vsaj od Gregorja Viranta in Državljanske liste na začetku tega desetletja. In?

In Gregor nam je pustil 65 plačilnih razredov ter vrsto anomalij plačilnega sistema JU/DU. Ok, resnici na ljubo bodi povedano, mislili so, da bodo zmagali še enkrat in potem bi “to Gregor popravili”, pa niso.

Temu je sledil gospod z imenom Zoran, ki se je uštel že v osnovi, ko ni dojel, da je na novem terenu, kjer ne bo mogel na gazda način. Njemu je sledila prva dama. Malo po načelu, ko dedi vse zamolčijo, porinimo žensko v reševanje godlje.

In smo se smejali in delali norca iz njene angleščine, čeprav bi bil tisti “we need more time” še kako potreben, da ne bi, kot jo sedaj imenujemo, “generacija 1970” z njo na čelu na malo Borgen (mimogrede, gre za neformalno poimenovanje Christiansborg Palace, kjer je na Danskem locirana oblast) način zvrtala bančne luknje po diktatu Bruslja. Resnici na ljubo bodi spet povedano, nastavki za to so nastali ob dolgo pričakovanem prihodu Janeza na Ablast.

Neki bančnik z dolgo kilometrino je rekel, da so seveda kradli tako liberalci, ki jih Drnovšek ni imel pod kontrolo, kot socialdemokrati, a ko je SDS prišel do korita, je pa ratalo brutalno na način takoj-nam-napolnite-kovčke, zdaj si pa bomo končno mi svoje odrezali. NSi Bajuk pa je žal bil ubogljiv in poslušen.

To, kar imenujemo sedaj tajkunski prevzemi, so bili del samozaščitne direktorske strategije proti Janši ob sočasnem “iz naših SDS kvot” soudeležbi njegovih pri privatizaciji skupnega, družbenega, skozi desetletja z žulji delavstva ustvarjenega. (Da gre privatizacija lahko tudi drugače, so dokazali v Domelu.) Omogočeno pa je bilo to plenjene, ker je spisani zakon, ki bi to preprečeval, za skoraj tri leta obležal v predalu. In ker je pravniška in finančna “elita” to soomogočila.

Kako je Ivan Janezov pohod zgledal v NKBM, kjer so Janezovi kadrovali v drugem krogu slasti do Ablasti, čitamo in raziskujemo danes.

In potem pride Miro. Ok, sledi kratka zgodba.

MIRO

Da iz te moke ne bo ravno kruha, sem zaslutil že, ko sem analiziral njegov intervju, takrat še kot Spitzenkandidata oz. “Odrešenika”, na Al Jazeera Balkan. Deloval mi je kot nekakšna malo slabša kopija Tonina. Dokaj medlo, če ostanem vljuden v izreki.

Potem sta sledili srečanji na predkoalicijskih pogajanjih. Prvega sem že nekje delno opisal. A bom ponovil. “Kaj bi vi naredili na mojem mestu?” To je bilo njegovo vprašanje nam. Verjetno je šlo za nasvet PR ozadja iz vrst LDS transformiranega v Zares.

No, ni nas zmedel. Ko sva mu z Lukatom, naj nam vseeno predstavi bistvene točke njihovega programa, je Miro Cerar ml. postal čisto zmeden. Najmlajši od FDV ekipe ob njem je pokazal na stiskano ppt prezentacijo pred njim in na enem 5-6 listu je bilo 7 točk. Le-te je Miro povzel. Ob tem mi je čez glavo šla misel, fuck, a to je to? Če bi bili fonti večji, bi bilo le pet točk. Z manjšimi črkami pa bi nam SMC ponudila 9 točk oz.  izhodišč programske vsebine možne koalicije.

Pa da ne bo pomote, ni to napad na Cerarja. To je odprta knjiga nam! To je predvsem zgodba o nas samih. Če lahko zmagaš volitve kot prazen znak, se ti ni potrebno kaj dosti truditi s pozitivno zgodbo. In ta dogodek na pogajanjih, kjer mi je po 13 sekundah od vstopa bilo jasno, da nas SMC ne želi v koaliciji, me ni presnetil. Zakaj?

Pred pogajanji sem bil zadolžen, da preberem predlog koalicijske pogodbe. Nagajal nam je server, pred nami so ta dokument imeli že novinarji na POP TV.

V uri in pol sem šel čez in si misli, da so nam pomotoma poslali kakšen zgodnji draft ali da se nekdo zafrkava iz nas. Polovica resorjev je bila tema, prazno. In tudi druga polovica ni bila ravno perla, se je pa jasno videl odtis posameznih profesorjev in profesoric iz vrst tedaj nastajajoče SMC.

Vse ostalo je sedaj že zgodovina in Miro nam je pred kratkim “vrnil oblast”. A k temu se vrnemo na koncu.

MARJAN

Marjan je novi Miro, ki Boruta Pahorja sprašuje o stricih iz ozadja. Pa začnimo tukaj. Če se samopredstavljaš kot res nova politika, novi obraz, je res Borut zadnji, ki bi ga spraševal, da ti bo povedal o stricih iz ozadja. Sam moraš razumeti v kakšen ogenj in boj se podajaš ter tudi s kom vse. Drugače se boš prestrašil že po prvih 3-4 grožnjah, kje in kako te bodo ubili ter kdo te bo ubil. Tako se pač stehta ljudi v slovenski politiki. Tako so poskušali stehtati tudi mene in še koga iz Levice. Ko to ljudem razlagam, jih 3/4 z začudenjem, “pa se to ni res?” Je res. Pika.

In kaj nam je Marjan do sedaj povedal? Katera je njegova priljubljena fraza onkraj pabrekovanja o gasilcih in nič povedati.

Že na predsedniških volitvah, ki jih mimogrede ni želel zmagati, je govoril o “mladih v coni udobja”. On, 2. decembra 1977 rojeni štiridesetletnik, nov in mlad politik vidi mlade kot kaj? Neke lenobneže, ki se jim pač ne da premakniti iz “con udobja”? Hallloooo?

Marjan ne vidi, da v tej družbi in državi ni nobene resne, če hočete cerarjevsko povedano, sistemske politike za mlajše od 40 let. Skratka, Spitzenkandidat je nekdo, ki ne vidi niti lastne generacije?

Ok, porečete … Franjo prestrogo sodiš. Da je šele prišel na parket, da … (dopolnite sami).

Pa poglejmo poročilo o slavnem zajtrku na AmCham, na ameriški gospodarski zbornici oz. izpostavi ameriškega lobiranja v Sloveniji. Tam naj bi slovenske politične opcije nosile na žegen programe strank. In potem nam bodo Američani povedali, kaj je OK.

Več deregulacije delovnih mest, kar pomeni nižje plače in še bolj uborne pokojnine. Več privatizacije v zdravstvu in šolstvu. Po možnosti prihod še tujih zdravstvenih zavarovalnic in, namesto domačih, verjetno preplačane operacije v tujini, kar lepo povzame NSi, ki ima za Uncel Sama najboljši program. No, v Sloveniji živimo mi, ne Uncle Sam, mimogrede.

In Marjan?

“Šarec podpira fleksibilne oblike dela, je pa po njegovem treba ljudi spodbuditi, da menjajo službe in da si upajo iz svoje cone udobja”.

Hmmm. 2/3 zaposlenih prejema manj kot povprečno plačo. Številni agencijski delavci pogosto kot tretjerazredni zaposleni. Obilica šikaniranj, mobinga na delovnih mestih. Vedno znova zavrnjeni proračunski  amandmaji Levice, da bi se povečalo število zaposlenih na Inšpektoratu za delo. Osnovne plače, od katerih se računa večina dodatkov, celo na SŽ globoko pod minimalnimi plačami. In zopet zavrnjen predlog Levice o izenačitvi minimalne in osnovne plače. In novi up, novi “Odrešitelj”, novi Spitzenkandidat gostoli ZOPET o CONI UDOBJA.

Se pardoniram, a s katere hruške smo to mi padli, da vam je številnim gospod, ki nič ne pove in povsod vidi cono udobja, novi “Odrešitelj”? Kaj je narobe z nami?

Seveda lahko razumem politično neodgovorno lahkotnost Šarčevega gostolenja o “coni udobja” iz pozicije predvolilnih aritmetik, kjer s tem večinoma cilja na upokojensko populacijo, katera predstavlja 36 % volilnega telesa in gre v največjem številu na volitve, misleč, da bodo rezonirali, “res je, Marjan ima prav, ti tamladi … ko sem jaz bil mlad, se je orng delalo, sedaj pa ti mladi le na teh mobitelih in …”.

A od dolgoživih pričakujem modrost in zavedanje, da niti mladi niti zaposleni niso v coni udobja. So svetlobna leta od nje, ker je ta družba in država zadnjih 20 let brez resne razvojne politike. Namesto nje smo gledali “iz naših kvot/jaz v nebesih” pajdaško plenjene in fevdalno delitev plena, ki je pripeljala tudi do 57 % osnove za pokojnino in 73 % upokojenk in upokojencev s pokojninami pod 800 EUR ter številnimi še dosti nižjimi od tega zneska.

In Marjan še doda: “Politika mora najprej narediti domačo nalogo sama pri sebi, da bomo dobili politiko, ki bo lahko resnično vladala”.

Ustavimo se za trenutek. Miro nam je “vrnil oblast”, Marjan bi rad “resnično vladal”, Janez sanja mokre sanje postati Orban, “socialdemokracija” prisesana na državne prsi “vlada”. Karl je pa stalnica. NSi malo ne ve, kaj bi.

Številni stari odpadniki velikih strank in novi brez resnih programov pa bi le peneze, tudi če ne pridejo v DZ, bodo malo mezeli na tistih niti ne tako slabih fičnikih kot izvenparlamentarne stranke dveh-treh ljudi ali pa celo one-man-band. Čast redkim izjemam, ki jih preštejem na 2-3 prsta.

Sam se imam za ustavnega patriota. Celo več, menim, da je to ključni patriotizem in edini populizem, ki se ga lahko grem. Poglejmo našo Ustavo.

“3. člen

Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.

V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.”

Torej, kaj nam pravi Ustava?

Zakonodajna oblast sprejema v našem imenu, kar se da optimalno, zakonodajo in tudi kadruje Spitzenkandidaten, seveda tudi Spitzenkandidatin. Ti IZVRŠUJEJO oblast v imenu ljudstva.

ODGOVORNOST in ne slast do Ablasti! je temeljno izhodišče vsake politike.

Pamet v glavo pred odhodom na volitve, to je vse, kar bom še rekel v tem besedilu.

In seveda, to je zgodba o nas, ne o štiridesetletniku, ki mu je ime Marjan in povsod očitno vidi cone udobja.

 

 

4 thoughts on “Spitzenkandidat v coni udobja”

  1. Zelo pronicljiva (in deloma zabavna) analiza, s katero se večinoma strinjam. Ampak, zavedati se problema je šele prvi korak k ozdravitvi. Kaj torej storiti v razmerah, ko tako tranzicijska levica kot desnica zagovarjata neoliberalne politike, vsakič počepneta pred navodili iz tujine, ko medije obvladujejo kapitalski interesi, demos pa uspavajo razne turške žajfnice, resničnostni šovi in športne prireditve? Da, Levica je gotovo alternativa, ki opozarja, da je mogoč tudi drugačen svet. Toda kako? In po možnosti še za našega življenja …

    Liked by 1 person

  2. Vsako oblast legitimira ljudstvo oz. če povem metaforično, v srčiki je votla ali kot to pravi tista znana zgodba, cesar (ne le Cerar) je nag. Kaj to pomeni? Dokler ljudstvo ali aktivno podpira (“prav delajo”) ali tolerira (“se so vsi enaki, vsi kradejo, ta vsaj malo manj”) ali mu apatično dol visi (“vsi so enake barabe, le za lastno rit jim gre”), je stanje kot je in so od oblasti opiti in samovšečni varni v njih početji. Revolt brez premisleka o alterantivah pa praviloma res pripelje zgolj nove iste in še te pogosto prej kot “nove” iste na način prebarvanih starih. Spremembe se morajo zgoditi v glavah ljudi, ki morajo najprej dojeti, da tako kot je ni normalno, kar se je v veliki meri že zgodilo. Drugi korak pa je, da so spremembe možne in da nismo vsi isti. Tudi v politiki ne.

    Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s