“Rast brez razvoja”

Da dvakrat ne stopimo v isti potoček, kaj šele reko, če malo premislimo, vemo tudi brez branja fragmentov predsokratikov, čeprav nam tovrstno branje ne škodi. Ob tem je dejstvo, da živimo v hektičnem času, Virilio bi rekel dromološkega pospeška, kjer hlastamo za novim, za spremembami. Kaj dogaja? Mora dogajat, bi rekli mlajši od EMŠO kote pisca teh vrstic.

Torej, vemo, kaj so spremembe, ki se nam nenehno porajajo in dogajajo. Načeloma vemo tudi, kaj je rast oziroma količinska sprememba v smeri povečanja opazovanega in merjenega pojava. Vemo tudi, kaj je razvoj, saj smo vsi bili nekoč najprej novorojenčki, potem dojenčki in kratkohlačniki, sedaj pa lahko beremo, če že ne nujno razumemo, tole, kar trenutno pišem.

Ko pa se ozremo v družbeno-politični vsakdan, kaj šele postavimo vprašanje, kaj si srednjeročno in dolgoročno želimo oziroma kam stremimo, in odgovore prepustimo ekonomistom ter (samo)všečnim politikom in ne dovolj kritičnim strokovnjakom družbenih sprememb in razvojnih politikih, takrat pa nam običajno odpove zdravorazumski pristop.

Npr. v času let suhih krav, in mi počasi lezemo iz teh let, bodo zgoraj navedeni govorili o rasti. O “negativni rasti”. Zakaj? Ker se sliši bolj sexy od krčenja in upadanja, ki ga zaznamo tako na makro ravni s krčenjem BDP, javnih blagajn, socialnih transferjev ipd. kot tudi v naših denarnicah. Verjetno se junaka iz Cankarjeve zgodbe “Pehar suhih hrušk” nista mogla pred materjo zagovarjati, da se je  pač zgodila “negativna rast”. Upam, da poanto razumete?

Adventno-novoletni čas je običajno tudi čas, ko se oglasijo dežurni razlagalci “the state of the nation”. Tisti, ki po pomembnosti funkcij povedo, kje smo ter kako nam kaže oziroma kam gremo.

Pogosto je to oseba na položaju ministra ali ministrice za finance, ne tako redko predsednica ali predsednik vlade, in tudi dokaj običajno se ob tem času oglasi v obliki daljšega intervjuja, praviloma v SP Dela, direktor UMAR – Urad RS za makroekonomske analize in razvoj.  UMAR je “nedovisna vladna služba”, kot jo opredeli sedanji v.d. direktorja gospod Boštjan Vasle.  Ob napovedih gospodarskih gibanj in makroekonomskih podlag za priprave proračunov RS, gre za ustanovo, eno od redkih pri nas, ki naj bi merila puls Slovenije. Skratka podajala odgovore, kako nam je, kje smo in kam gremo.

(To, da je po desetletju direktovanja uradu trenutno gospod Vasle le v.d., je posledica koalicijskega prerivanja SMC vs. SD/DeSUS, a to, čeprav signifikantno v predvolilnem času, ni tema tega zapisa.)

V intervjuju z gospodom Vasletom (Sobotna priloga, 13. januarja 2018, str. 4-7.) le-ta podaja pričakovane odgovore. Če gledamo osnovne makroekonomske kazalce in skozi njih zremo gospodarske razmere, so le-te “zdaj res odlične”. Ob tem urednik SP v naslovu še izpostavi: “Kvaliteta življenja se boljša. A za povprečjem EU še zaostajajmo za 20 odstotkov”. Gospod Vasle izpostavi tudi dejstvo, da se povprečje računa na osnovi stanja v vseh članicah EU, skratka tudi tistih, ki jim gre slabše od nas in razvojno gledano še bolj zaostajajo od povprečja EU.

Ob tem, če damo na stran rahlo gatanje, kam bo šel svet s Trumpom in EU z brexitom, kar mu ne moremo očitati, ker to vejretno še polagalci kart in strokovnjakinje za kristale ne vedo, navrže pričakovane odgovore. Med vrsticami bi se celo dalo razbrati, da je rast posledica prej visoke konjukture v državah s katerimi največ gospodarsko sodelujemo, kot pa razvojnih politik, ki jih izvajajo slovenske vlade. Vasle seveda govori o stabilnejših finančnih trgih, strukturnih reformah, naši, jaz sam bi dodal dragi, sanaciji bančnega sistema. Vse to je pripomoglo, da smo konec 2017 tam, kjer smo bili, vsaj glede BDP, v letu 2008. Preveslali smo torej izgubljeno desetletje.

Ob tem opozarja, da smo v volilnem letu, kjer apetiti narastejo, da smo starajoča se družba z neugodno demografsko sliko, da uvažamo delavce ter da “podjetja poročajo, da imajo težave s pridobivanjem primerno usposobljene delovne sile”. Za 2018 pa napove, da bodo rast “poganjali isti dejavniki, predvsem izvoz, deloma tudi investicije” in analitsko povzame, da “rast plač je povsem skladna s tem, kar se dogaja glede zaposlenosti, gospodarske rasti in produktivnosti”.  Izzivi pa so večja produktivnost, odzivi na demografske spremembe in, se uganete, privatizacija. In?

In človek prebere ter si reče hmmm, kghmmm. Če se bralec že od začetka profesionalne poti ukvarja tudi s kritično analizo družbenih sprememb, vključno s kazalci družbenega razvoja, bere seveda odgovorno profesionalno deformirano. Od direktorja ali direktorice UMAR bi pričakoval več “neodvisnosti”, četudi lahko razumem, da v konkretnem primeru dejstvo “v.d.-jevstva” verjetno tudi vsaj delno vpliva na ubesedovano, je pomembna paricalna korelacija, bi rekli mi metodologi.

Pričakoval bi globljo analitičnost in tudi resnejše nastavljanje ogledala politiki, zlasti vladi, ker so osnovna naloga UMAR strokovne podlage za odgovorne politike. Politike, ki stremijo k boljši kvaliteti življenja vseh nas. Iz tovrstnih intervjujev, pa ne le omenjenega gospoda, premalo zvemo, kakšne pa so razpršitve, kakšne so razlike v kvaliteti življenja, ki se boljša, kot zapišejo v naslovu. Da razložim na lahko razumljivem primeru.

V petek sem bi po dolgem času v Domžalsko-Kamniškem koncu. Ob presedanju s “Pohorca” na “Kamničana” v Ljubljani sem že, ko smo se peljali mimo Trzina, s preprosto vizualno analizo, opazovanjem skozi okno vlaka, lahko ugotovil, da je to neka druga Slovenija, kot če se z vlakom peljem proti Črnomlju ali Ormožu ali tudi proti Mariboru ter sorodno analitično skozi okno vlaka opazujem okolico. In tudi v Domžalsko-Kamniškem koncu ne cvetijo vsem sorodno rožice, kar se seveda tudi opazi. Vse to bi moralo biti v informaciji o našem stanju. Kaj hočem reči?

Kazalci gospodarske rasti, ki se jih običajno omenja v tovrstnih pregledih stanja, nam sami po sebi ne govorijo, kje in komu se res izboljšuje kvaliteta življenja in komu ne. Ne govorijo nam nič tudi o tem, a je ta rast res tudi razvoj in napredek ali le razvoj za denarnice ozke manjšine.

Npr. trenutno najbolj slavni slovenski zet in sočasno tudi 45. predsednik ZDA je uspel na Griču zriniti novo davčno reformo, ki jo prikazuje kot razvoj in napredek, čeprav analize kažejo, da bodo z njo pridobili njegovi pajdaši, peščica najbolj bogati Američank in Američanov, kratko pa bo še zlasti potegnil, pogosto mitologizirani, “srednji sloj” in tudi državni proračun.

Teza o kapilarnosti, tudi Donaldova teza, da bodo še bolj obogateli ameriški milionarji njihove peneze potem trošili na način, da bodo kot kapljice le-ti omogočali boljše življenje manj bogati oziroma vedno bolj revni ZDA večini, ne držijo, kar se je v praksi že večkrat izkazalo. Tudi v praksi naše sedaj t.i. tajkunske privatizacije. Da želi vsaj v delu reforme našega javnega zdravstva Cerar, s Superhik pristopom, ubirati sorodno “kapilarno” pot, to pa je že katastrofa.

Pa, da ne bo sam ta Trček ubesedoval, ki je itak, kot pogosto slišim, “preveč kritičen in črnogled”. Obstaja tudi ekonomist v Sloveniji, ki običajno ob objavljenih razmisleki pripiše: “Stališča avtorja so njegova osebna stališča”.

Če bi hotel biti nekoliko grd do Frančka Drenovca, bi se vprašal, počakajte, a strokovnjak, ki nekaj da na profesionalno etiko in moralo, sploh lahko piše drugače? Pa nočem biti grd, več kot le verjetno mora gospod Franček to zapisati, da ima, v ljudskem jeziku bodi povedano, na šihtu gmah. In odkrito priznam, da je gospod Drenovec po mojih minimalnih kriterijih, kaj naj bi tudi ekonomisti počeli in mislili, žal skoraj edini RESNI ekonomist, saj je osamelec, ki misli ekonomijo znotraj politik razvoja ter tudi s pozicije Slovenije in ne nekih “tuji strici so mi povedali” oziroma “me naplahtali” ekonomist.

Njegov zadnji razmislek objavljen v SP, naslovljen “Krize je konec, nove razmere zahtevajo prilagoditve” (http://www.delo.si/sobotna/krize-je-konec-nove-razmere-zahtevajo-prilagoditve.html), je padel v predbožični čas (Sobotna priloga, 23. decembra 2017, str. 14-15.), a dvomim, da je to razlog, da njegove tehtne razmisleke tako stroka kot še zlasti večina politike vedno znova spregleda.

Kaj nam pove gospod Franček in zakaj omenjam ta njegov zapis? Zato, ker kot človek, ki se celotno profesionalno življenje ukvarjam s področjem družbenega, tudi gospodarskega razvoja, menim, da je potrebno sočasno brati premalo informativni intervju gospoda Vasleta in razmišljanje gospoda Drenovca, da si ustvarimo realnejšo podobo oziroma širšo sliko našega trenutnega stanja.

Drenovec uvodoma definira “nekaj izhodišč”. Prvo “je razumevanje, da je smisel gospodarske rasti rast blaginje prebivalstva, ki vključuje tudi določena razmerja enakosti. Ko govorimo o “rasti”, govorimo o tem, ne o čem drugem”. Drugič nam razloži, da “je pogoj za povečanje blaginje povečanje produktivnosti dela”. In tretjič nam pove bistvo, ki bi se ga morala zavedati vsaka politika in nje nosilci, tudi strokovnjaki, ne le politiki, “da nista ne prvo ne drugo samonikla produkta tržne ekonomije, ampak da morata biti vedno tudi posebna cilja vladnih politik”.

No, sam bi zbrisal besedo “posebna” in “vladnih”, saj je to naloga vseh politik tako na državni kot na lokalni, občinski ravni. Drenovčeva opredelitev rasti  je v bistvu opredelitev razvoja v smeri napredka. In ja, vem, da sem s tem že tečen, a v primeru, da Ustavo RS berete vsebinsko, so že tam tako in dovolj natančno odpredeljena izhodišča tako gospodarske kot nasploh razvojnih politik Slovenije.

In kje je težava, kljub rasti BDP že nekaj let. Rasti BDP, ki se trenutno giblje celo okoli 5 %? Težava je v tem, da smo se, kot to Drenovec dobro pove z malo besed: “zataknili v “rasti brez razvoja”, v napihovanju rasti brez prave vsebine in smisla”. Ob tem tudi opozorili, da je stanje, ki ga mi iz Maribora še kako dobro poznamo, “s pol nižjimi plačami in pol nižjo produktivnostjo kot samo nekaj kilometrov stran čez mejo inherentno nestabilno”. Kaj to v bistvu pomeni?

Ko me je pred kratkim znanec, bivši dolgoletni CEO korporacije, ki po osbegu presega Petričev Kolektor, iz omenjene sosednje države spraševal o stanju v Sloveniji, sem mu odgovoril, da sicer ekonomski kazalci, vključno s BDP, kažejo dobro sliko. In kje je težava, je vprašal? Odgovoril sem mu, da je pri nas gospodarstvo še vedno preveč temelječe na preslabo plačanem “doing hard”, namesto na “smart-doing”. In to je, če uporabim za državo zelo obsedeno z besedo krivda, krivda še zlasti dosedanjih, vključno s to, vlad in koalicij, ki so delovale bolj po načelu “iz naših kvot”, kot pa mislile (gospodarski) razvoj Slovenije.

V prvi polovici trenutnega sklica DZ sem MGRT ministru res izdatno težil s Strategijo pametne specializacije Slovenije. Pa ne iz razloga, da bi gospodu Počivalšku nagajal, tudi ne iz razloga, ker so se nam v Bruslju smejali, kakšno skropucalo jim pošiljamo kot delovno verzijo SPS, čeprav mi je bilo več kot nerodno, ko sem v tujini  (pre)večkrat poslušal o tem.

Ministra sem hotel pripraviti do tega, da bi razumel, da bi to moral biti eden od ključnih dokumentov v katerem bi, po tehtnem premisleku, zapisali, kaj in kako bomo “doing-smart” delali, da bo gospodarska rast to, kar kot njen smisel opredeli Drenovec: “rast blaginje prebivalstva, ki vključuje tudi določena razmerja enakosti”.

In osebno mein, da je to tudi najkrajša možna definicija gospodarskega programa Levice.

Gospodarska rast razumljena kot razvoj Slovenije za vse, ne le za nekatere, zlasti ne za “iz naših kvot/jaz v nebesih”, če citiram izjavi članic sedanje koalicije, ki bi se v kakšni drugačni, SDS koaliciji glasila “le mi Janezovi v nebesih”.

Razmerja enakosti pa je potrebno vzpostaviti skozi mehanizme ekonomske demokracije, na področju soodločanja, tako o razvoju kot tudi o relokacijah dobičkov.

To, da je to pozabila večina ljudi, ki je študirala za Bežigradom in tudi kjerkoli drugje v Sloveniji, tako ekonomijo kot menedžment in podobne biznis študije kot tudi kritično družboslovje, vključno in še zlasti z obramboslovjem ter politologijo, je skregano z osnovami etike in morale, bolj učeno profesionalne deontologije, katerekoli od profesij, vključno z bančniki, finančniki in pravniki, tudi ustavnimi pravniki, tudi humanisti.  Da to pozablja politika, to pa je protiustavna nesramna neodgovornost le-te.

Zakaj se v 25 letih ni zgodila “rast blaginje prebivalstva, ki vključuje tudi določena razmerja enakosti”, kdo je izdatno zamočil, ko bi moral v konjukturnem ciklu izvesti SPS, kdo ga je nasledil in za slabo vodenje vlade v kriznih letih bil nagrajen z desetletjem predsedovanja RS, pa si preberite v že omenjenem prispevku Frančka Drenovca.

O tujih delavcih, aktivni migrantski politiki, tudi o nelojalni konkurenci  ter (ne)produktivnosti in še čem pa kdaj drugič.