T(k)alka

Tkalka je talka neobstoja resnih politik socialnega podjetništva oz. nasploh politik razvoja civilno-družbenega, nevladnega sektorja ter osebnih zamer.

Ko govorim o Tkalki, mislim tako na pestri micelj raznolikih urbanih praks ter ljudi, ki ga soustvarjajo oz. poskušajo soustvarjati, kot tudi na samo stavbo, “kjer so nekoč pakirali čaj”, ki je, v stanju kot je, ob prelomljenih obljubah izvršilne oblasti, za vzdrževanje (pre)draga.

Glede socialnega podjetništva v tem zapisu ne bom šel v širšo obravnavo, a bi si upal, tudi na verjetno zgražanje številnih novolevičarjev, reči, da pa mogoče ne bi bilo srednjeročno napačno govoriti o omejeno-profitnem podjetništu, če že govorimo o podjetništvu. Zakaj?

“Soci…” in še bolj “socialno” ima v Sloveniji, zlasti v povezavi z ekonomijo, prepogosto slabšalni prizvok, ki me spominja na tisto znano in žal resnično anekdoto iz zgodovine družboslovnega raziskovanja. Občasno jo pove kolega Samo Uhan. V ZDA so že pred desetletji spraševali ljudi, če bi imeli za soseda homo sapiensa. Večina je bila proti! Zakaj? Ugotovite sami.

Ko sem sam bil še dodiplomski študent in sem kakšnim sorodnikom, prijateljem ali znancem staršev moral razlagati, kaj sploh študiram, so običajno sociologijo povezovali ali s tem, da “se boš s socialo ukvarjal”, ali pa, verjetno bolj potiho mislili, da “bo pristal na sociali”.

Žal se dokaj podobno prepogosto gleda na nekoliko nerodni prevod socialno podjetništov in ljudi, ki se s tem odgovorno ukvarjajo, kot na nekoga, ki bi “drugače itak bil na sociali” oziroma, če povem v običajni in nekoliko radikalnejši večkrat slišani obliki: “nekdo, ki nič ne dela in le nekaj fantazira”. Seveda je oboje skregano s stvarnostjo, a kurjeno z močnim ognjem stereotipov številnih, tudi v politiki.

V praksi gre za ljudi, ki jih osebno izredno cenim in spoštujem, saj so galenika, so zdravilna zel tega mesta in regije. Cenim jih tudi, ker velika večina, dihajoč na škrge, vedno znova poskuša spraskati tiste fičnike za obstoj in (so)delovanje v dobrobit večine nas in posledično, ker nimamo ustreznih tovrstnih politik, v škodo lastnih, pogosto na minimalcu, mezd, če že ne delajo na volonterski osnovi.

Tkalka kot cvetober praks je tudi, ko jo gledam kot prostorski sociolog in urbanolog, predvsem brsteči prostor urbanosti, ki nam ponujajo odgovore, kje in kakšne so možne alternative sobivanja in (so)delovanja.

Seveda pa za tovrstno brstenje potrebuje Tkalka ustrezne robne pogoje.  In to je naloga politik. Tako zakonodajalca kot tudi izvršilne veje oblasti. Tako DZ in vlade RS, kot MS MOM in župana ali županje z ekipo, ki v nekem mandatu soupravlja mesto.

Ob podrobnem branju prvega proračuna v DZ sem le-tega overskrutiniziral. Lotil sem se ga res zelo podrobno, kolikor podrobno se ga le da, povedano v slovenščini. Ob tem sem seveda tudi pogledal, kako je s postavkami za delovanje civilno-družbenega sektorja, ki je pomemben soustvarjalec kvalitete življenja, sočasno pa nastavlja ogledalo katerikoli oblasti in politiki ter tudi misli korektive in alternative praksam, ki jih konkretna politika izvaja. In s tem zadnjim imajo v politiki številni težave. Tudi v Mariboru. Tudi v sedanji ekipi na občini.

Kaj sem ugotovil? Vsako ministrstvo ima vsaj postavkico, če že ne postavko. Do teh penez so pripuščeni običajno tisti iz “naših kvot”, kot se je to dokaj hitro naučila gostoleti celo za učenje dokaj nenadarjena SMC “nova politika”, v drugem krogu pa drobtinice dobijo še ubogljivi in upogljivi preostali. Kje je rešitev?

Sam jo vidim  v združitvi teh proračunskih postavk in postavkic na enem mestu ter v avtonomiji soodločanja o delitvi, a tudi prevzemu soodgovornosti s strani sektorja nevladnikov, vključno s sektorjem socialnega podjetništva.

Del te združene pogače bi se verjetno moral pravično deliti na helikopterski način, da bi vsi imeli za “kruh in mleko”. Ostalo pa projektno, a seveda ne na način papirnatih projektov. In tudi ne na način, da se regionalne razvojne agencije in podobne paradržavne ali paraobčinske ustanove zajedajo v projekte za zagotavljanje plač tam zaposlenim. Gotovo ne bi bilo napačno, da bi bili mlajši nekoliko pozitivno diskriminirani, ker se rado zgodi, da stari igralci tudi na tej sceni poberejo smetano. Seveda navedeno zahteva odgovornost in možnosti dialogov mavrične druščine, kar je težavno, ne pa nemogoče.

Ker in dokler temu ni oziroma ne bo tako, je in bo to v najboljšem primeru nekaj na pol. Prepolno lahkotno danih obljub s strani politike, ko se le-ta pride slikat in prebrati, kaj jim strokovke ali strokovci pripravijo. In vrste odgovorov, da trenutno ne gre, pa mogoče naslednji razpis ali naslednje leto pa mogoče bo. Tako se enostavno to ne dela, ker človek ni žoga, ki se jo malo nabija ob zid. In ker je človek človek in ne zgolj pol človeka ter želodec želodec in ne le njegova polovička.

Nekdo, ki misli korektive in alternative, je vsaki politiki tudi nekoliko zoprno kolektivno ali individualno bitje. In prav je, da je tako! A to zoprnost in kritiko, ne počez kritizerstvo, je potrebno doumeti, razumeti, z njo sodelovati in jo tudi gojiti, vključno z rednim finančnim zalivanjem, ob omogočanju omejeno profitne dohodkovnosti.

In človek res ne rabi biti dobro šolani analitični družboslovec, da si odgovori na vprašanje, koga in kdo v prečenju odnosov Tkalka vs. občina in tudi vlada moti, čeprav bi moralo v praksi biti (so)delujoča Tkalka in občin ter država v dobrobit vseh nas. Ok, z izjemo tistih nekaj večnih nergačev za seme, ki bodo vedno nergali, tudi, če bi zadeli sedmico na lotu.

In dokaj hitro lahko človek razume, kdo je tu igral ali še igra zaprti poker, vključno z ožjimi, mogoče celo osebnimi, dajmo z nepremičninami kšeftat, dokler še lahko, interesi vs. kdo vsak tarok šteje, da lahko prej životari kot pa preživi.

Sedaj pa še, zakaj je organizem Tkalka pomemben na lokaciji na kateri se nahaja?

Onkraj tega, da v mestu dela živo nekaj, kar je kot urbani prostor bilo zapuščeno in zanemarjeno, tudi iz razloga, da se lahko raznolika, včasi tudi konflikta, saj so konflikti in njih reševanje konstitutivi del življenja, tovarišija dnevno srečuje, izmenjuje informacije, usklajuje.

Včasi je lahko skrito znanje, če uporabim ta izraz iz teorije organizacij, na koga na kakšnem ministrstvu ali agenciji se obrneš in komu se je bolje izogniti, drugič je napotilo, kako zapakirati razpis, tretjič so nasveti v zvezi s transparentnostjo finančnega poročanja v vedno novih šimlnih, katere tudi bruseljski birokrati vedno znova tako radi izumljajo, četrtič, kdo od znancev v tujini je delal kaj sorodnega in kako so reševali tam zaplete ali konflikte, petič je lahko hitra rešitev za polomljeni delček, ki ga bomo stiskali na 3D tiskalniku … ipd. … itd.

Ko se v Mariboru družim, kolikor mi čas in delo v Ljubljani dopuščata,  s temi krasnimi someščankami in someščani, imam vedno bolj občutek, da so vsaj tretjino časa, če povem po resnici, sami sebi računovodski servis. Izgubljeni med papirji in neodgovori birokracije na logične zahteve te iste birokracije. In naloga politike je tudi, da jim osvobodimo čas za njihovo osnovno kreativno početje.

Živimo v univerzitetnem mestu, celo na pokrovih kanalizacije imamo to napisano. Letos v Mariboru predavam krasni skupni študentk in študentov arhitekture, ki bi si res zaslužili skupinsko izvedbeno diplomsko nalogo. Celostno sanacijo Tkalke. Vlada v odhajanju ima celo državnega sekretarja za socialno podjetništvo v kabinetu predsednika vlade. Imamo gospodarsko rast. Imamo stavbo in raznoliko ekipo, ki je pokazal, da zna živeti in (so)delovati ter delati mesto. Kje je torej problem?

Jaz ga ne vidim, razen v kakšnem užaljenem egu in verjetno na strani politike v nekaj oseb, ki ne razumejo ali nočejo (so)delovati.

Mesto je možno živeti in soustvarjati le tedaj, ko in če ga razumeš. Razumimo Tkalko in ji dajmo možnost, da zadiha. Da se vrnejo nazaj tisti, ki so vmes, ker finančno nismo zmogli več, obupali. Dajmo ji možnost, da se ji pridružijo še novi in da še bolj pestro vzbrsti.

Tistih nekaj urgentnih, nujno potrebni fičnikov za zagon pa bi MORALA vlada, kljub odhajanju, najti v zavezi predhodnega sklica DZ in vlade Alenke Bratovšek o razvojni pomoči Mariboru, ker ta uzakonjena zaveza še vedno velja, čeprav vedno naletim na gluha ušesa vlade, ko o tem sprašujem.

Če se takoj najdejo penezi za tujega investitorja, se mora v rezervi državnega proračun najti tudi denar za Tkalko.

In ja, Tkalka ustvarja delovna mesta, Tlakla plačuje davke in Tkalka prispeva tudi k dohodkovni strani javnih blagajn. Ob tem pa ne le, da dela mesto živo. Tkalka živi mesto. Tkalka je mesto(tvornost).

In moramo ji omogočiti razvoj z dolgoročno ureditvijo robnih pogojev.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s