Avto je predrag strošek

Živimo v družbi in državi, kjer imamo iz vsem, ki imamo srednjeročni in dolgoročni spomin, dobro znanih razlogov, stanje, ko 3/4 upokojenk in upokojencev nima pokojnin, ki bi jim omogočale osnovno dostojno življenje. Identično velja za polovico zaposlenih, saj v Sloveniji 2/3 zaposlenih zasluži manj od povprečne plače. In?

In neodgovorna politika in politiki, ki so IZDATNO v 25 letih prispeval, da smo, kjer pač smo, ker smo jim to dovolili, vas bodo še naprej zavajali s predvolilnimi izjavami, da:

• bodo naredili red (v zdravstvu in še kje),
• bodo penzije, če jih (iz)volite 1000 EUR,
• bodo oni vrnili milijarde, ki so v davčnih oazah,
• imajo rešitve za vse težave,
• pa to še ni vse, ker bodo nove ustvarili in tudi njih “uspešno” rešili,
• ipd.

Sam ne spadam med Lažnjive Kljukce inu njim sorodne škise. Neenačbo preživetja je potrebno zagrabiti drugje in to temeljito. Kaj ima to zveze z avtomobili, se si nam v naslovu obljubil avto!?

Redne bralke in bralci bloga veste, da sedaj sledijo resnične zgodbe.

“Gospa vam ne moremo dati kredita”

Pride čas, ko moramo celo v naši družini zamenjati avtomobil. In priznam, da mi je to ZELO tečno opravilo, ker je avto en veliki, predragi, odvečni strošek. In Trček ne vozi “mercedes razreda R”, kot je bila ena od laži e-vojščakov Janeza Janše. Resnici na ljubo, sploh nisem vedel, kaj to je in kako ta “R” izgleda. Meni je plafon za avtomobil 12-13.000 EUR in še to se mi zdi preveč.

In sedim staro za staro v avtosalonu ter imam velika ušesa. Tudi, če ne bi hotel, slišim pogovor za sosednjo mizo. Gospa upokojenka si želi “skromni avtomobilček, ker mora zamenjati in bi delno na kredit”.

In mladenič jo vpraša o višini pokojnine. Gospa pove in ni ravno visoka. Pa potem o višini mesečnih stroškov. Gospa odgovori in niso ravno nizki. In mladenič zaključi: “gospa vam ne moremo dati kredita, lahko le na lizing”.

Gospa se mi ni ravno zdela poznavalka t.i. “izvedenih finančnih inštrumentov” in ji niti ni bilo jasno, da bo lizing dražji od kredita ter v primeru, da ne bo zmogla plačevanja obrokov … (dokončajte stavek sami).

Dobra služba zahteva avtomobil

Eden mojih boljših bivših študentov je dobil res dobro službo, ker si jo tudi, kvaliteten in odgovoren kot je, zasluži, ki ni v Ljubljani. Čeprav se v to kar razvpito službo vozi ne tako majhen del tam zaposlenih iz Ljubljane, ima vsak svoj avtomobil, ker je to tudi neke vrste statusni simbol. In očitno tudi ni v skladu z ideologijo ter podobo podjetja, da bi si prevoze ravno delili. In?

In mladeniču ne preostane druge kot da si nabavi avtomobil. Ker podobno kot njegov bivši profesor ni ravno mahnjen na plehovje, se posvetuje pri družinskem poznavalcu področja. In?

In si nabavi novo zadevo, ki stane dobršen del njegovih bodočih letnih dohodkov. Ergo, za avto bo zapufan nekaj let.

“Avtomobila ne potrebujem”

Že kar nekaj časa je tega, kar smo imeli na obisku katalonskega prostorskega sociologa. In v sproščeni večerni debati ob pivu, ki je nanesla tudi do vprašanja, kakšen avtomobil vozi, je odgovori: “nimam avtomobila, ker avtomobila ne potrebujem”.

Večina domačih, slovenskih soudeležencev in soudeleženk pogovora je skoraj padal s stolov s tistim ta-je-malo-čuden-model pogledom, meni pa je bil sogovornik še bolj strokovno všeč.

Začudenim je razložil, da je v Barceloni avtomobil le odvečni in predragi strošek. Da pač uporablja javni potniški promet, vključno s taxiji, ali pa gre peš oziroma s kolesom. Ko pa gre kam izven Barcelone, gre na vlak ali pa si avtomobil, če ne potuje sam, skupaj najamejo.

Omica mora do zdravnika

V projetku CIVITAS ELAN smo v Brnu kot del projekta uresničili nekaj, kar bi lahko z ne prevelikih finančnim vložkom delovalo tudi pri nas. Za potrebe mobilnostno ogroženih oseb (od tistih na invalidskih vozičkih in mater z dojenčki do upokojenk in upokojencev ter tudi vseh drugih z lokomotoričnimi težavami) smo vzpostavili sistem prevoza na klic, glede na potrebe.

Občan ali občanka je najavil potrebo po prevozu, ki jo je sprejela dispečerka. Ustrezna programska oprema je zmlela pot kombija, prilagojenega tudi prevozu gibalno hendikepiranih,  na način, da bo stroškovno-časovno kar se da ekonomična. Osebe so, večinoma v obliki SMS sporočil, dobile odgovore, kdaj in kje jih poberejo. Običajno so lahko težje gibalno hendikepirani počakali kar doma, ostali  pa za prvim oziroma drugim vogalom ulice od doma.

Kaj se lahko naučimo iz teg zgodb, izhajajoč iz dejstva, da s čarobno paličico ne moremo v letu ali dveh spremeniti tisto, kar je posledica stopnjujoče napačnih politik zadnjih 20 letih?

Stroškovno neenačbo je potrebno zagrabiti oziroma začeti gledati na strani odhodkov ter se vprašati, zakaj nekaj stane toliko in toliko in zakaj pa sploh moram jaz kupiti, v našem konkretnem primeru, ta “klinčev” avtomobil?

Odgovorne politike se morajo ukvarjati z odpravljanjem razlogov in z zniževanjem stroškov na način skupnostnih stroškovno-časovnih alternativ ter tudi z razmislekom, kdaj pride Mohamed k gori, kdaj pa se lahko zgodi tudi obratno, da gora oz. potreba/storitev pride k Mohamedu.

Seveda morajo trenutno preštevilni, ki si to v bistvu, glede na dohgodke, ne morejo privoščiti, kupti avtomobil, ker smo razsuli sistem javnega potniškega prometa. Da z ustrezno premišljeno in kvalitetno izvedeno politiko javnega potniškega prometa rešujemo tudi težave onesnaženega zraka, to pa je že neka druga tudi zelo pomembna tema.

In tudi to, da koncesije za medkrajevni avtobusni promet v normalni in sebe misleči državi ne podeliš tujcu oziroma drugemu največjemu globalnemu logistu oziroma njegovi hčerinski firmi, kjer potem niso ravno zaposlenemu prijazna firma.

Danes smo se s študentkami in študenti študija arhitekture v Mariboru pogovarjali tudi o tem, kao bi lahko železnica bila hrbtenica regionalnega javnega potniškega prometa v mariborski urbani regiji. In ko rečemo, MUR, sežemo vsaj do Poljčan, Ormoža, Šentilja in Dravograda. Seveda hrbtenica z ustreznimi modal spliti, kot to rečemo v strokah ukvarjajočimi se s prometnimi politikami.

A o tem več kdaj drugič, za vaš razmislek za danes bodi dovolj.

Že večkrat sem rekel, da bi moral bodoči predsednik ali predsednica vlade RS reči, da je njegov/njen cilj, da se bo v 8 letih število prodanih osebnih avtomobilov v Sloveniji prepolovilo. Za domačo nalogo pa si prosim odgovorite zakaj.