V deželi večnih 25

Enega boljših uvidov v srčiko poglabljajočega se slovenskega razvojnega, tudi kadrovskega, zaostanka je podal po dolgem času dekanovanja odhajajoči dekan ljubljanske Fakultete za arihekturo.

V daljšem intervjuju v reviji Outsider je gospod Peter Gabrijelčič dobesedno rekel: “Današnja generacija se ne zaveda, da slepo sledi našim morda že preživelim ciljem. Čeprav živi v popolnoma drugačnih razmerah, kot so bile naše. To je njen problem. Moji kolegi in jaz smo stari 70 let. Morali bi se dostojno postarati in prepustiti mesto mladim. Obnašamo pa se, kot da smo stari 25 let. Na neki način smo ukradli iniciativo mladim.” (Outsider (10): 142)

Če temu dodamo še sago (ne)odhoda rektorja Univerze v Mariboru v penzion in dejstvo, da se je s tem moralo ukvarjati celo Ustavno sodišče  RS, se nam vedno bolj izrisuje resnica, da živimo v družbi, ki jo v (pre)veliki meri obvladuje nekaj ducatov “večni petindvajsetletnikov”.

Pa da ne bo pomote, seveda potrebujemo ljudi iz tretjega starostnega obdobja. Zlasti potrebujemo njihove zaloge vedenj, tudi t.i. skritih znanj, ki jih lahko pridobiš le skozi prakso in patino izkušenj.

A nam se dogaja nekaj drugega, dogaja se nam ugrabitev prihodnosti s strani teh nekaj gospodov, ki lezejo čez sedemdeseto. Dogaja se nam kraja prihodnosti, kot to odkrito pove Gabrijelčič. Za kar nekaj od teh večnih 25 mi znanke in znanci, ki jih dobro poznajo, saj delajo z njimi, pogosto rečejo, da “kar so starejši, jim denar vedno bolj diši” in “da so vedno bolj otročji tirani” ter “nemogoče je delati z njimi”.

Del odgovora in njihovega vedenja na način, ki ga lepo povzame srbski pregovor: “prije mene ništa, poslje mene potop”, leži tudi v komoditetnosti te gospode in posledicah neustreznih politik zadnjih 25 let. Kot svetovalci in tudi, nekateri od njih, kot aktivni politiki na najbolj odgovornih položajih so ustvarjali te in takšne pogoje, da bodo tudi njihove pokojnine bližje polovici plač, brez dodatkov, ki jih trenutno še prijemajo. In ne 70 % plače, kar je priporočilo OECD o višini pokojnin.

Prevedeno v ljudski jezik, kakšen gospod rektor v odhajanju bo težko peljal lasten avtomobil, njegovo makino na servis in še nakup novih zimskih gum z zgolj eno penzijo, če ne bo še naprej po kakšni politični liniji dobro plačani svetovalec.

Seveda pa bo primerjalno gledano še vedno imel zelo dobro pokojnino. Takšno o kateri 95 % upokojenk in upokojencev v tej državi lahko le sanja.

Da pa bi tovrstni “večni mladeniči” mogoče razmislili o zamenjavi avtomobila, kar je običajno skrajni domet slovenskega razkazovanja navzven, pa je skoraj neverjetno. Kot tudi to, da bi, izhajajoč iz bogatih izkušenj, spodbujali k izboljšavam javnega potniškega prometa, tudi ne.

A ključni problem, ob osebih finančnih “zagatah” tovrstnih gospodov, kako bodo preživel s kar dobro penzijo, tiči drugje. Na številnih pomembnih področjih za obstoj in razvoj družbe in države imamo vedno bolj poglabljajočo se generacijsko vrzel. Povprečne starosti zaposlenih se premikajo proti 48 letu. V odločevalski procesih večinoma sodelujejo zgolj gospodje bližje šestdesetim kot petdesetim letom starosti.

Ok, ob njih pa so še nastavljeni mlajši poslušni, ne tako redko premladi oz. brez zadostnih izkušenj. Lep primer tega je vodstvo SDH. Če pa si mlajši z izkušnjami in ob tem še misliš z lastno glavo ter res hočeš razvoj in napredek, te pa odžagajo. Primer tega je dogajanje v Luki Koper, čeprav, resnici na ljubo, ima odžagano vodstvo tudi masla na glavi glede IPS zaposlenih v Luki.

V deželi večnih petindvajsetletnikov, z vsem dolžnim spoštovanjem do starejših, se nam dogaja točno to, kar zelo odkrito pove Peter Gabrijelčič. Gospoda se ne želi dostojno postarati in prepustiti mesto mlajšim. Z naraščanjem EMŠO postajajo vedno bolj egotripaški in v delovanju ter izjavljanju ne le nesramni, postajajo tudi protiustavni. Hočete primer? Dovolj je že, če si preberte izjave  BMZ v zadnjih letih ali pa čivke kakšnega bivšega ministra na Twitterju.

Celo več, gospoda večnih 25 niti ne pripusti mlade k skupnem razmisleku v soodločevalske procese. Ok, pripusti nekaj biciklistično poslušnih, upam si zapisati, prej ja kot ne negativno kadrovsko selekcioniranih, izjem.

In to je VELIKI razvojni problem Slovenije, ki nas bo že sredi naslednjega desetletja ZELO tepel po glavi, a se tega očitno ne zavedamo?

Problem za katerega se mi zdi, da sem v politiki osamelec, ki nerazumljen, pogosto tudi s strani Levice, tuli o tem in se z glavo buta ob zid.

V deželi, ki ji obvladuje nekaj deset v razmišljanu vedno bolj zastarelih in v vedenju pogosto tudi infantilno se obnašajočih gospodov, ki so ali pozabili ali pa jih nihče ni naučil, kako se dostojno postarati, kaj šele oditi v penzion, ni prihodnost.

In če pogledamo politiko v ožjem smislu, koga vidimo, kdo je tukaj že desetletja?

Dva “večna” akterja, ki sta v njej že več kot 30 let. Tako Borut kot tudi Ivan Janez sta v bistvu po mišljenju že pripadnika kluba teh večnih 25, čeprav bo prvi letos dopolnil šele 55, drugi pa 60 let.

Z samovšečnostjo, ki jo prvi izraža na otročje infantilen način, drugi pa na način bevskajočega nedotakljivega vedno-imam-le-jaz-in-edino-jaz-prav nergajočega starčka, sta, karkoli si že mislite podporniki obeh, razvojna cokla in neustrezna politika za bodoči nujno potrebni razvojni preboj Slovenije v smeri solidarne družbe kvalitetnega sobivanja z iztrebljeno revščino, vključno z razlogi le-te.

Za konec pa še, ker agenti SOVA še vedno štrajkajo, zgodba z Otoka.

Predlani se je prvič v zgodovini MI-6 zgodilo, da je njen vodja dal intervju. Intervju v the Guardian, kjer je govoril tako o novih varnostnih izzivih kot tudi o potrebi po drugačnem kadrovanju v MI-6, vključno z nujnostjo pomladitve. Kaj je zbodlo v oči v tem intervjuju?

Rekel je, da je v agenciji 34 let, star pa je bil 53 let.

Osnovne matematične operacije, vključno z odštevanjem, upam še obvladamo?

Dobro jutro Slovenija.

P.S.: Predsednik DZ, ki je na prvi šolski dan lani dočakal Abrahama, pa se (ob ostalem) ukvarja z “zadevo Gajo”. A to je že neka druga tema, ki kaže na nerazumevanje mestotvornosti nekih drugih ne PDZ pomembnih političnih akterjev tako na MOL kot v resornih ministrstvih.