SDH ali o (ne)upravljanju skupnega

SDH je v središču pozornosti zadnje dni, zaradi informacije o s strani nadzornikov odobrenem dvigu plač dveh vodilnih dam holdinga. Bveskalnik FB in sikalnik Twitter pregorevata.

A dajmo se resno vprašati o SDH oz. njegovi vsebini in načinu (ne)dela.

Najprej sledi nordijska zgodba oz. dve izmed treh najbolj poučnih izkušenj v mojem dosedanjem političnem življenju.

O nešalabajzerih

Na povabilo Norveške je po dobrem letu tega sklica DZ manjša tričlanska delegacija obiskala Oslo. V njeni sestavi smo bili (takrat še) mag. Logar, mag Rajić in jaz. Namen obiska je bilo spoznavanje norveške politične prakse.

Ob njihovem parlamentu smo obiskali nekaj ministrstev, kjer smo se pogovarjali z državnimi sekretarji ali sekretarkami in njihovimi ekipami. Zaradi drugih, tudi strankarskih intersov, preostalih dveh članov delegacije je naneslo, da sem v drugi polovici obiska pri norveški državni sekretarki zadolženi za državno lastnino na Min. za finance in trgovino ostal sam.

Pogovor se je večino časa sukal okoli ustreznega načina upravljanja skupne lastnine. Gospa je bila zadolžena tako za naftni sklad, ki je takrat bi po vrednosti težak cca. 39 letnih BDP Slovenije, kot tudi za vsa ostala gospodarska državna (so)lastništva Norveške. Na položaj je prišla iz sistemske državne banke, kjer je predhodno delala 15 let.

Zanimalo me je predvsem, kako Norvežani načrtujejo upravljanje in razvoj podjetji v državnem (so)lastništvu ter kako izvajajo nadzor. In?

Običajno delajo temeljite analize po konkretnih podjetji vsaki dve leti. Z njimi začnejo po prihodu s poletnih dopustov. Ob analizi (ne)doseženih ciljev se zlasti usmerijo v odgovore na vprašanja bodočega razvoja. Pri tem je še zlasti pomembno, katera znanja in kakšne kadre potrebujejo za bodoči razvoj. Vse nekje do decembra teče analiza in razprava o tem. Tudi o tem, katera znanja in kadre nimajo doma ter kje v tujini jih poiskati. Šele po novem letu začnejo z razpravami o možnih kandidatih. In kandidacijski postopki so potem dokaj neproblematični in zaključeni v načrtovanem času.

Nadzornice in nadzorniki pa so osebe s podrobnim znanje o dejavnosti, ki jo nadzirajo. In seveda tudi z bogatimi izkušnjami, ne tako redko gre za bivše CEO. Lahko še vedno delujejo v tem sektorju gospodarstva, a seveda na način, da niso v konfliktu interesov. Dogovor je, da je konkretna oseba lahko nadzornik ali nadzornica največ v dveh podjetji v državnem (so)lastništvu.

Proti koncu razgovora nisem hotel izpasti kmet in sem se vnaprej vljudno opravičil državni sekretarki glede morebitnega napačnega razumevanja vprašanja. Gospo sem dobesedno vprašal:

“Vse lepo in prav gospa državna sekretarka, a ne verjamem, da pri kadrovanjih nimate političnih pritiskov?”.

Gospa se je dokaj glasno in prisrčno nasmejala ter odgovorila:

“Seveda so, kje jih pa ni?”

“In?”

“Nihče si ne upa predlagati slabih kandidatov.”

Pred samim odhodom me je prijela za roko in rekla:

“Veste, 14 dni pred vami so bili tukaj Američani in so se čudili ter vprašali, vi se držite tega, kar zapišete.”

Zaloge skupne vednosti ali o medgeneracijskem sodelovanju

Na obiskih po ministrstvih smo se običajno srečevali z norveškimi ekipami, ki so bile sestavljene iz državne sekretarke ali sekretarja nekje mojih let, pomočnice ali pomočnika sredi tridesetih. Ob tem pa je bil prisoten vedno tudi nekdo v starosti petindvajste do trideset let. In?

V PS Levica delam največ parlamentarne diplomacije. Občasno slišim tudi kritike v PS na račun moje “odsotnosti”. A vendar, kako pa naj se človek nauči odgovorne in kvalitetne politike v praksi kot pa s poglabljanjem v dobre tuje prakse, če le-teh doma žal pač ni? Kako naj (pre)misil druge in drugačne, nujno potrebne, politike, kot s pridobivanjem vednosti in tehtnim razmislekom. In?

Najbolj prijetno presenečenje na teh razgovorih je bila enakopravnost sodelujočih v razpravi. Tudi najmlajši ali najmlajša sodelujoča so običajno ne le dopolnili državno sekretarko ali sekretarja, celo več, dogajalo se je dobesedno na način: “tukaj pa se motite … v bistvu je tako in tako”. Kaj takega ob drugih podobnih obiskih, kar nekaj evropskih držav v zadnjih treh letih, nisem doživel.

Po obisku na ministrstvu za šolstvo, kjer sta me ostala člana delegacije pustila na cedilu in sem moral celoten razgovor oddelati sam, mi je po 2 urah pogovorov od vrtcev do postdoktorskih študijev in državnega financiranja znanosti skoraj odpadel jezik. Mlado damo, ki je zelo aktivno sodelovala v pogovoru, iz njihove ekipe sem ob njenem spremljanju do izhoda iz stavbe povprašal, če je tovrstna enakopravnost v pogovorih pri njih normalna praksa povosod ali zgolj izjema na njihovem ministrstvu. Odgovor?

“Tako to delamo pri nas na Norveškem.”

In kako delamo pri nas?

Kmalu po nastopu mandata nas je Miro Cerar podučil, da si mi ljudstvo očitno nekoliko napačno predstavljamo t.i. državno lastnino kot skupno. Med vrsticami nam je povedal, da je to sedaj bolj njihova kot pa naša skupna last.

Dami iz uprave SDH, z vsem dolžim spoštovanjem do njiju, imata prešibka CV za upravljanje s premoženjem, ki jima je zaupano.

Nadzor je politiziran v tistem slabšalnem smislu “iz naših kvot”. Petčlanski Nadzorni svet SDH je za skupnostno premoženje takšnega obsega dobesedno nespodobno in nesramno norčevanje iz vseh nas, ki nismo pri koritu, kot se to reče v ljudskem jeziku.

In potem želi SDH z nekakšnimi, blago rečeno, spornimi študijami naročenimi na Madžarskem šariti po Krki, čeprav je Krka edina med 20 večjimi družbami v Sloveniji, ki ni ali iz nadlobija energetike ali iz telekomunikacij. Ob tem pa je Krka SDH izplačala 31,8 % vseh prejetih divident v zadnjem obdobju za katerega obstajajo javno dostopni podatki.

In potem se gre v menjave vodstva Luke Koper, ker je pač gospod Miro povedal, kako si on predstavlja skupno lastnino, in mora ta vlada malo pred koncem mandata pošariti.

Mlajši od 40 let pa v tej družbi in državi kot da ne obstajajo, vsaj za državo ne, saj ni nikjer ustrezne politike za njih in tudi resorji se vedno bolj spreminjajo v ni prostora za mlade seniorske klube, ki jih obvladujejo neki “večni” gospodje.

(Da o tem, kako sem kot poslanec v slovenskem parlamentu izvedel več o Magna projektu v Mariboru iz mojih osebnih zvezi v tujini kot pa od naše vlade oz. ljudi iz resornih ministrstev, sploh ne načenjam.)

Obljubljena “nova politika” s presežkom “etike in morale”?

Odgovorite si sami.

Se vprašate zakaj zadnje čase s strani medijev naročene ankete vedno slabše zaznajo Levico ob volilnih napovedih?

Ob vseh nerodnosti Levice mogoče tudi zato, ker bi soupravljanje skupnega in izbiro kadrov peljali na način, ki je opisan v Norveški izkušnji.

Mogoče tudi zato, ker bi v nadzorne organe vključevali zaposlene in predstavnike lokalno-regionalne skupnosti, a seveda ne na mariborski način, ko je predsedujoči NS MOM v španoviji z županovo ekipo in ne na način gliha-skup-štriha vrtiljaka, kot je že dvajset let običaj na nacionalni ravni.

Levica je že večkrat predlagala spremembe NS SDH, a so naši predlogi bili v DZ “bratsko” povoženi oz. preglasovani s strani večine ostalih, tako iz strank koalicije kot tudi desne opozicije.

Mogoče tudi zato, ker se nismo ustrašili, ko so nam grozili, kaj nam bodo naredili, “če se ne bomo naučili, ker so se vsi, pa se boš tudi ti, se nisi neumen”, ker smo bili proti vse razprodajmo privatizaciji že od samega začetka vstopa v DZ. Meni osebno so grozil že med prvo redno sejo DZ, ko smo to temo načeli.

Ali v ljudskem jeziku povedano, ker je Levica špilferderber kleptokratsko-pajadaši ekipi, ki si je fevdalizirala oz. razdelila tranzicijski plen Slovenije.

Na portalu SDH d.d. piše: “Edini delničar je Republika Slovenija, naloge in pristojnosti skupščine pa izvršuje: Vlada Republike Slovenije”

Vprašanje na katerega si moramo RESNO odgovoriti je, kdo je Republika Slovenija?

V Ustavi Republike Slovenije je ta odgovor dokaj natančno podan.

Osebno menim, da bi morali začeti govoriti o skupnostni lastnini namesto o državni lastnini. Tudi iz razloga, da se bo vsak bodoči, ki bo soupravljal le-to oz. izvrševal naloge in pristojnosti skupščine SDH, zavedal, da to ni ne njihovo, še manj pa njegovo. Da gre za skupno.

Čas je, da se končno zresnimo in politiko očistimo “iz naših kvot/jaz v nebesih/novi odrešeniki/le Ivan Janez imam vedno in edini prav” škisov in patronov.