“Jaz sem pa mlinarjev sin …”

Ko se v DZ začne razprava o obnovljivih virih energije (OVE), ubereta partiji z dolgo sodelovalno kilometrino v sektorju energetike podobno vižo. Tako SD Jan kot tudi SDS Dani govorita skorajda identično. Solarni paneli so nas stali toliko in toliko in to je subvencija v katero je šlo preveč denarja. Ko temu dodamo še izjave bivšega finančnega ministra Dušana, kako je treba graditi več HE, ker je tam dober multiplikator, postane že malo sumljivo.

Najprej se človek seveda vpraša, a je naš skrajni domet betoniranje? Tudi (pre)visokih protipoplavnih zidov, ki seveda ne bodo zaščitili vaščane pred vdori podtalnice. So pa tovrstne viže, ki jih je na seji MDT ubiral direktor spodnjesavskih HE, se bi betonirali tudi, če ne bi gradili HE, ker je potrebno ljudi zaščiti pred poplavami, zelo populistično priročne. In?

Že brez pogleda na položnico za elektriko je vsaki osebi z dokončano OŠ in malo logičnega mišljenja jasno, da je energetika v najboljšem primeru oligopolni, če že ne monopolni, gospodarski sektor. In s še malo intelektualne muje je jasno tudi, da se energetska infrastruktura gradi subvencionirano. Subvencioniramo jo mi odjemalci energije.

Ljudje smo, če malo profesorsko rečem, neotenično – entropična bitja. V ljudskem jeziku povedano to preprosto pomeni, da se rodimo kot nedonošenčki in potrebujemo veliko energije, glede na naš izplen. Ob tem pa smo še onesnaževalci. In?

Ker vsi za obstoj in delovanje potrebujemo energijo, je energetski lobi nadlobi in vedno poskuša biti tesno prepleten s politiko. Brez ustreznega nadzora, kjer, kot je to že dolgo praksa v Sloveniji, sami sebe nadzirajo in sami sebi pišejo strategije in politike via resorno ministrstvo, pa se ta prepletenost dogaja na škodo večine nas.

Če se resno pogovarjamo o OVE, se pogovarjamo o tem, kar bi morala biti srčika dela MGRT. Gospodarski razvoj in tehnologije, ne pa pisarna uspešnega lobiranja raznih oligopolistov ali tistih, ki bi z izrivanjem manjših in/ali politično manj spretnih, to radi postali.

Za začetel poglejmo malo okoli sebe.

Obrtnik leta 2017 je postal gospod Slavko Križišnik, S.VAR obdelava kovin in izdelava vodnih turbin d.o.o., Godovič. Iz obrazložitve na portalu stanovskega združenja lahko preberemo:

“Slavko Kržišnik se je varjenja učil že kot 15-leten fant. Dokaj hitro je zašel tudi v obrtniške vode in najprej postal samostojni podjetnik, leta 2012 pa je podjetje preoblikoval v d.o.o.

V zadnjih letih to temelji na izdelavi in razvoju turbin različnih velikosti ter druge opreme za male hidroelektrarne. Prisotni so na slovenskem, srbskem, makedonskem in francoskem trgu, usmerjenost v zelene vire energije ter smiselnost tovrstnih investicij pa jim zagotavlja širjenje trga tudi v prihodnje.

Slavko je sicer od leta 2013 v pokoju, vendar kot lastnik podjetja zaposlene uspešno motivira za ustvarjalno delo v kovinarstvu. Vsak nov izdelek mu pomeni izziv, ambicioznost, delavnost in želja po napredovanju pa so njegovo glavno vodilo še danes.

Stabilnost in pozitivni trendi podjetja S.VAR temeljijo na usposabljanju mlajših zaposlenih, gradnji kakovostnih partnerstev v nabavni in prodajni verigi ter pozitivni klimi. V prihodnje si želijo konstantne rasti prihodkov in števila zaposlenih, hkrati pa ohranjati fleksibilnost na trgu.

Osnova za rast družinskega podjetja je uspešen prenos na mlajšo generacijo. Kot kaže Kržišnikovim to dobro uspeva, saj se je s Slavkovo upokojitvijo v poslovni proces intenzivno vključil sin Marko in prevzel vodenje podjetja.” IN?

Ko malo pokukam na senčno stran Štajerske, hitro profesionalno deformiran trčim ob lokalno energetsko samooskrbo. Skoraj vsaka avstrijska občina poskuša problematiko zagotavljanja ustrezne energije, vključno z upoštevanjem energetske učinkovitosti, reševati lokalno. Da jim to uspeva, je več kot očitno.

Seveda je bili, kot so mi odkritosrčno povedali avstrijski politiki, uvodoma močan odpor avstrijskega energetskega lobija, a je politika bila dovolj odgovorna in, bodimo odkriti, tudi dovolj pragmatična. Številni avstrijski politiki in političarke so preprosto dojeli, izvoljen(a) bom, če bodo ludeki, kot to rečemo v Mariboru, imeli nižje zneske na položnicah za elektriko in ogrevanje. Če bodo lokalni obrtniki in podjetniki imeli nižje stroške z zagotavljanjem energije potrebne za delovanje. Ko je bila dosežena ta kritična masa v politiki, je zadeva postala le še vprašanje izvedbene politike.

Tovrsten odgovoren odnos politike do pomembnega področja, ob resnem delu ter podpori deželnih vlad in resornih ministrov ali ministric z ekipami na zvezni ravni ter ob uporabi v znanosti in gospodarstvu akumuliranega znanja in spretnosti, zagotavlja tako delo številnim kot tudi nižje položnice. Porečete in?

Jaz res nisem mlinarjev sin, sem pa potomec mlinarjev, ker se je ena veja metliških Trčkov tudi s tem ukvarjala. In tudi naš prvi sosed v Ziljah je bil stric Mirko, zadnji mlinar ziljskega mlina na Koupi/Kupi.

(Kolpa ne obstaja, je le geografski pojem, ki so se ga izmislili neki furešti, mimogrede.)

Obstaja vrsta lokacij bivših mlinov na naših rekah in potokih. Obstaja domače znanje. Tako obrtniško kot znanstveno. In male hidroelektrarne je možno umestiti v okolje in prostor brez škodljivih posegov, a pri tem ne bo kakšen mali bratranec “iz naše kvote” z njegovim prevelikim bagerjem zaslužil. S kakšnim drugim pristopom pa bo tudi bratranec lahko dostojno živel, a ne, ker je iz prave “kvote”.

Resni razmislek o OVE se vedno veže na gospodarsko in industrijsko politiko neke družbe in države. Dokler pa bo glavni multiplikator betoniranje, smo pa žal gotovi. In tudi davčna politika se mora obrniti na glavo in ne biti kaznovalna do nekega upokojenca, ki je nekoč bil dovolj nor, da si je osmislil malo HE.

Da se pri zahodnih sosedih, katerih trenutno politiko in njih akterje na nacionalni ravni res ne pozdravljam, področje regionalne energetske samooskrbe pogosto organizira v obliki zadruge, pa je tudi zelo povedno.

MGRT je potrebno obrniti na glavo, da bodo začeli delati to, kar piše v imenu tega resorja. MiI bo potrebno osvoboditi neposrednega vpliva energetskega lobija. In reši nas lahko le dosti globlja misel in investicija v znanost. Le tako bomo odplaknili trenutno strupeno politično blato.

Blato podobno temu, ki ga smo lahko te dni gledali ob praznjenju Bresterniškega jezera.

Ker meja na Koupi/Kupi ni sporna in ker je naloga sosednjih vlad ne le bevskanje na soseda, bi se morala Miro in Andrej v Zagrebu zmeniti vsaj to, kako bomo skupaj obnovili sistem jezov na mejni reki, vključno z malimi HE in vodnimi stezami za ribe. To je za mene minimum odgovorne politike. To je sosedsko sporočilo, ki bi ga morala poslati, če bi bila funkciji dorasla pubeca, ki politiko jemljeta onkraj samovšečnosti in provokacij.

3 thoughts on ““Jaz sem pa mlinarjev sin …””

  1. Ime ‘male HE” zna biti zavajajoče. Tudi male HE imajo lahko velike negativne učinke, še posebej v državah s pajdaškim kapitalizmom.
    Glej na primer slap na najvišjem slapu na Mrežnici: http://kaportal.rtl.hr/slap-susnjar. Dobili so dovoljenje za predelavo starega mlina v HE in vse naj bi bilo izvedeno (oz zakamuflirano) z naravnimi materiali. Mlina se niso niti dotaknili, izvedli pa so betonsko grdosijo s štrlečim mehanizmom za odstranjevanje naplavin. Komentar odgovornega v Karlovački županiji: ”beton je prirodni materijal koji se upotrebljava već tisuće godina”. Komentarji ljudi prej/potem: ”grozno”, ”nedopustno”, ”ogabno”. Zadeva je na sodišču, bomo videli, kako se bo končalo.
    Seveda obstajajo tudi lepi primeri, da se to da izvesti brez škode za okolje, na primer mala HE Mataković na isti reki, kjer so dejansko v stari mlin dali turbino in je stvar nemoteča.

    Liked by 1 person

  2. Aljoš, kot si sam lepo zapisal, tudi male HE so lahko betonaža, zlasti v sisitemih, ki jih jaz imenujem kleptokratska pajdaška fevdalizacija. In glede tega se sosednjih državi ob Koupi ne razlikujeta kaj pretirano. Glede na hidro-potencial v regiji, ki zadnje čase sliši na ime Zahodni Balkan, pa bi male in srednje HE oz. njih tehnologija in celotna izvedba ob eni od pametnih specializacij Slovenije morale postati tudi pomemben element gospodarske diplomacije. Za kaj takega pa mora politika, tako v DZ kot na izvršni strani, izvesti obrat na glavo onkraj “iz naših kvot & jaz v nebesih” trenutnega zatečenega starega stanja (se mi je hotelo zatipkati sranja) na katerega se vedno bolj lepi tudi SMC.

    Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s