Pravica do pošastnosti in počasnosti mišljenja

Po treh letih igranja pitbulla nove levice, tudi z veliko dozo klovnovstva, se človek, če premore avtorefleksijo, vpraša, čaki Franjo, a to je to, kar ti rad počneš in kar bi rad še naprej počel?

Odgovor je seveda jasen, NE!

Vsak od nas imam znanja, če že ne globlja vedenja. Sam sem imel srečo, da sem naletel na krasne mentorje in garaškega nestorja. Vse pa se je začelo po nesreči. Iz podeželske šole sem prišel na tedanjo “usmerjeno” Gimnazijo, ki se je celo drugače imenovala (SŠPTNU). Pubec s podeželja, kjer je na OŠ učiteljica kemije sama komaj premogla nekaj epruvet, sem si želel predvsem raziskovanja in delanja poskusov. A me je seveda čakalo pifljanje, ki sem se mu uprl. Sledila so uporniška leta.

Vmes me je prijelo programiranje, dokler nisem ob iskanju napak v kar obsežnem programu zapisanem v fortranu tretji dan prakse spomladi v tretjem letniku gimnazije na VAX mašini v Novolesu (žal mlajši ne vedo verjetno niti kaj je Vax niti kaj je bil Novoles) zakuhal in se čez noč odločil, da ne bom programer.

Kljub temu pa sem v osnovi človek Wirthovega Pascala in programerske logike, čeprav ne programiram že več kot 20 let.  Najprej  je potrebno zadevo ali izziv logično dojeti in razumeti, da ga lahko prevedeš v algoritem in le tega ubesediš v programskem jeziku. Pascal nas je silil tudi v pikolovsko natančnost.

In to naj bi bil družbeno-politični blog? Najprej ta Trček spoka s FB, potem pa še kot stari prdec guši z neko nostalgijo sfaliranega informatika. Res za nikamor!

Vsak je pač to, kar mu je uspelo postati in pri tem so pomembni sedimetni preteklosti. Pri meni je to nenehni poskus logičnega razumevanja stvari, odnosov, sisitemov, družb.

Najprej razgraditi na prafaktorje, razumeti povezave, dojeti algoritem sistema, kje so loop zanke, kdo je slabo if stavke sprogramiral, kaj je narobe s kazalci, biti pozoren na spregledane podrobnosti … zato sem posledično zelo tečna oseba, ki vedno postavlja “odvečna” vprašanja in na njih celo še pričakuje odgovore.

Razumevanje pa zahteva premisleke. Le-ti pa zahtevajo čas ter predvsem koncentracijo na vsebino in ne dajmo kar malo počez vse živo “predebatirat”, kot se večinoma dogaja na FB.

Kam bodo po vsej verjetnosti zapula vsa ta t.i. “socialna” omrežja, je že konec osemdesetih pisal francoski poststrukturalist Paul Virilio. Predvideval je pasiviziranega “info proletarca”, ki bo iz svoje e-fotelje počel točno to, kar velika večina počne na platformah kot so FB, Twitter, Instagram ipd., ki so zanikanje samih sebe že v poimenovanju. Ni pa predvideval, da bo to tako hitro postalo univerzalna akcidenca.

“Socialno” in tudi “societalno” ni, če jaz vam ali vi meni nekaj všečkate. Še manj je, ko se nekaj kar počez o vsem živem kao meni, kaj pa šele, ko se bevska, če nekdo ne podpira tvojega ali mojega stališča. To je infantilno, ne socialno in še manj societalno. In od všečkanja ter bevskanja človek srednjeročno ne (pre)živi. In tudi človek je vedno manj, ker ne vidi obličje Drugega in drugačnega.

Ta infantilnost je kot iskra preskočila tudi v politiko in se razširila kot veliki gozdni požar. “Najboljši” primer tega je tako zelo samozaljubljeni the Zet, ki pač rad gleda televizijo. Najrajši Fox News, ki skrbi za razvoj njegove podobe, manj pa ostale “Fake News”. In potem čivkne na Twitter in potem se osebje Bele hiše drži za glavo, pa spet čivkne in se držijo še bolj za glavo. In potem se drži za glavo še preostali svet.

Politika je kantovska javna raba uma. To je srčika politike, kot je pojmujem jaz. In te politike trenutno skoraj ni več oz. je ni še.

In pri javni rabi uma mi seveda nihče ne bo onemogočal, kaj in kako bom mislil ter kaj in kje objavljal, ne partija, ne FBF, ne država, ne kdorkoli drugi. S tem preprostim osnovnim robnim pogojem imajo težave celo nekateri zelo vase in lastno ortodoksijo prepričani in zagledani levičarji, kaj šele drugi junaki “strpnosti”.

A dragi moji, noben totalitarizem, ki bi omejeval avtonomijo mišljenja, noben izgovor, ki bi jo omejeval, ni opravičljiv. To je moj credo in glede tega res ni in ne bo nobene debate.

Če pa bi moja misel in nje ubesedovanje postalo protiustavno, seveda sledi, kar sledi v skladu z zakonom.

Po 3 letih tako pitbull DZ klovnovsta kot tudi poglobljene analize slovenske politike z vso odgovornostjo dobro izšolanega analitika družbenih sprememb moram reči, da potrebujemo nov operacijski sistem.

Resetiranje z “novimi obrazi”, ki to v bistvu niso, in pravljice o “novi politiki” taistih praznih obrazov samovšečnosti, nista rešitvi. In tudi Odrešitelji v politiki in v sekularni družbi ne obstaja.

Operacijski sistem, ki bo v srčiki imel pravičnost in solidarnost ter zavedanje, da nas Drugi in drugačni bogatijo. Izhajajoč iz tega novega OS pa potrebujem celo vrsto izvedbenih politiki, od stanovanjske preko politike razvoja JPP do … (dopolnite sami).

In jaz sem v osnovi zelo dolgočasna oseba, ki rada v miru (pre)misli. Oseba, ki je najbolj srečna, ko se mu da med inkubacijo mir. Tudi zato je zelo težko biti tako moja partnerica kot tudi moj otrok. In seveda nihče mi ne gre tako zelo na jetra in ni tako upravičeno kritičen, ne kritizerski, do mene, kot sem to vedno znova jaz sam. Tudi zato in izhajajoč iz avtorefleksije in avtokritike Bye-bye FB.

Dobrodošla počasnost in POŠASTNOST mišljenja!

Lepe praznike, vključno z božičnimi, ki jih seveda tudi mi praznujemo, saj gre v srčiki za poganski obred preganjanja teme. In teme ter volčjih noči je bilo v slovenski politiki preveč.

(Nelektorirano, kot bodo tudi vsi ostali zapisi na blogu.

Pravila komentiranja in ostalo sledi, čeprav vsak, ki je kot triletni otrok vedel, kaj je prav in kaj narobe, bo tudi brez njih vedel, kaj in kako.

Glede vsebinskega fokusiranja v komentarji pa se spomnite tiste, ko ste kot dvoletniki držali žlico v roki in so starši ali skrbniki rekli, ko se je, se je in ne zija naokoli.)