Zahtevnost parlamentarizma

Ko se mi je dokaj nepričakovano zgodila politika in potem jaz njej, sem imel res veliko sreče s prvo službeno potjo. Vse poti vodijo v Rim in tudi naša pot je vodila v Rim jeseni 2014. Skupaj z Ivi iz NSi ter legendarno sekretarko enega od odborov DZ smo se odpravili na pot. V čem je bila ta moja začetna sreča?

V dejstvu, da si je gospa D. vzela kar nekaj časa za uk. “Veste kaj vi dr. Trček, če boste vi in ti vaši fantje kar neke floskule govorili, to ne bo nič. Morate zagristi v delo. Pripravljati amandmaje, vlagati zakone. Saj vam ne bodo nič sprejeli, a to je resno parlamentarno delo. Tako boste postali resna stranka in resni poslanci”, mi je govorila. Seveda je gospa imela še kako prav. V DZ je že desetletja, nagledala se je preštevilnih, ki jim je dogajalo na (pre)visokih obratih ob vstopu v politiko.

Cimer v prvem mandatu oz. za časa vlade dr. Mira Cerarja ml. mi je bil Luka Mesec. Po prihodu iz Rima, kjer sem premislil dobronamerne besede gospe D., sem mu povedal, kaj mi je bilo podano v (pod)uk, takisto, da ima gospa D. še kako prav. In? In ostalo je sedaj bližnja parlamentarna zgodovina. Relativno majhna četica nas je resno zagrizla v delo. Državni sekretarji in ministri so videli, da nismo hec in da so pogovori z nami vsebinski. Še dokaj redkobesedni gospod Dragonja se je rad z nami pogovarjal, četudi se ni strinjal z našimi pogledi.

Ker smo Trčki deloholiki, pogosto tudi v lastno škodo, se nisem prestrašil dveh kar visokih kupov, ki skupaj tehtata prej 20 kot le 15 kg oz. prvega proračuna, ki sem ga dobil v branje. Prebral sem ga natančno in analitično v celoti, do zadnje vejice in pike. Na odborih so me vsi imeli še izdatno več kot poln kufer, ko sem npr. moril, kako lahko o neki ne ravno majhni proračunski postavki odločamo, ko pa je zapisano, da kazalec, ki je podlaga za odločanje, ne moremo prikazati kot časovno vrsto, ker smo se leta tega in tega “prilagodili evropski statistiki”.

(Da se pri proračunskih postavkah pogosto odloča le na osnovi ene spremenljivke in ne nekega premišljenega sestavljenega indeksa, to je že za neko drugo nujno potrebno strokovno razpravo.)

No, strokovni sodelavec SMC odbora za finance, ljubkovalno imenovan, Riči, ki je bil že od študentskih let v javnih financah, mi je zaupal, da nas je v zgodovini slovenskega parlamentarizma in vlad, manj kot deset, ki smo kadarkoli preštudirali celotni proračun. Teh nekaj nas mi je tudi poimensko naštel.

In sem si rekel, se ni čudno, da smo tam, kjer smo, če imamo take “deloholike” v politiki. Če večina poslancev zgolj pogleda, a je “njegova” postavka v proračunu ali rebalansu le-tega. Pogleda, da se bo lahko hvalil, kako “je zrihtal”. No, resnici na ljubo, kar nekaj jih niti tega ne zna samih poiskati v obsežnih proračunskih plahtah.

No, zgodba o proračunih ima tudi predzgodbo. Ko sem bil nepričakovano izvoljen, je najprej Draga doživela skorajda živčni zlom, “rekel si, da ne boš izvoljen”. Res je, to sem ji rekel in tudi mislil sem, da ne bom izvoljen. Priznam, da se je tudi dosti bolj temeljito zavedala, kaj to pomeni za logistiko naših življenj. Kaj to pomeni za izgubo zasebnosti, smo izvedeli dokaj hitro. Ko se je pomirila in zaspala, sam seveda nisem mogel zaspati. Buljil sem v strop in se spraševal: “Franjo, odgovoren boš za dobra dva mil. ljudi. Odgovoren boš za milijarde. A si ti to sploh sposoben?” Izčrpan od tozadevnega razmišljanja sem zaspal, ko je mariborska komunala že jutranje povolilno odvažala smeti iz naše in sosednje ulice.

Žal moram dodati, da komerkoli in kadarkoli sem v politiki razlagal to resnično zgodbo, sem dobil praviloma rahlo začudene poglede. No, tudi onkraj politike nisem imel ravno občutka, da ljudje razumejo, kaj želim s tem povedati. Tudi, ko sem na prvih zaslišanjih ministrici in ministrov cerarjeve vlade “zablestel” z vrsto vprašanj, vključno s tem, da sem vse kandidate in kandidate vprašal, katero knjigo slovenskega ustvarjalca ali ustvarjalke so nazadnje prebrali, predstavo ali koncert poslušali in gledali, sliko, grafiko, kipec kupili, sem že bil “ta nori Trček”. No, sam še vedno mislim, da so ne ravno razumni tistih, ki si želijo v vladi nekulturne ministre in ministrice. Odhajajoča vlada je učbeniški primer, kam nas takšni ministrski “talenti” pripeljejo.

In? In potem sem poslušal kolege in kolegice iz tedanje velike SMC, ko so že kmalu po začetku delovanja nove sestave DZ vzdihovali, “to pa res ni zame”. No, tudi kakšen državni sekretar ali sekretarka, tudi minister ali ministrica, mi je to potožil(a). Nekateri celo v moji poslanski pisarni. Poslušal sem tudi od kolegov poslank in poslancev, “meni se ne da brati teh zakonov, to je tako suhoparno, dolgočasno”. Ja 300 kosmatih rosomahov, še Zahoviču se verjetno kakšen dan ni dalo ravno igrati nogometa, ne le Celine Dion vsak večer peti v Las Vegasu.

Neki drugi sekretar odbora v katerem sem bil od kdaj ta odbor obstaja žal edini zelo resno aktivni poslanec, mi je že pred časom rekel, “takšnih kot si ti tudi v Evropskem parlamentu ni več kot 15”. Z. to ni rekel kar tako malo počez, saj je dobra 4 let delal v EP. Pa ne me napačno razumeti, ne želim si, da to sedaj izpade kot jaz, jaz, jaz. En poslanec ali poslanka sam ne more narediti nič, zatakne se že pri glasovanjih na odborih. Številni na to v sedanji predvolilni vnemi pozabijo in naštevajo, kaj vse so očitno zgolj oni sami “naredili”. Jaz tukaj zgolj opisujem svoje delo vs. delo in “delo” preštevilnih drugih poslank in poslancev.

Priznam, da me vedno znova negativno preseneti, da bi ODRASLI, praviloma vsaj formalno izobražen, ljudje radi nekaj bili. Da si tako zelo želijo v politiko, da si preštevilni želijo stopiti v prevelike čevlje, da si želijo, da jih kot ministre vozijo modre lučke, POSLANSTVA politike pa ne bi resno jemali in opravljali.

Sedaj, ko to pišem, je do volilnega molka še 26 dni. Preštevilni vam bodo obljubljali vse živo in še več ter se delali, da imajo odgovore na vsa vprašanja, čeprav taka vseveda oseba ne obstaja. Bojim pa se, da še v odhajajoči vladi, kaj šele med številnimi kandidirajočimi, zelo težko najdem sogovornika ali sogovornico s katerimi bi se pogovarjal o ključnem predvolilnem vprašanju, o ključnem razvojnem izzivu Slovenije, ki izhaja iz analitično prebranega UMAR Poročila o produktivnosti 2021.

Vsem dostopno javno zdravstvo, šolstvo, kultura, ker brez kulture ni možen proces civiliziranja, ki ga še kako potrebujemo, vprašanja pokojninske reforme, stanovanjske politike, dolgotrajne oskrbe in vse drugo ni in ne bo možno rešiti brez rešitve osnovnega rebusa.

Rebusa, kako razvijati gospodarstvo s pametjo in ne gnanjem zaposlenih čez rob zgaranosti, kar je prepogosto trenutni “razvojni” model Slovenije že zadnjih 20 let. Dediščina treh mandatov Zdravka “kdor ne dela, naj ne je” Počivalška na MGRT je pičlih 9 % visokotehnoloških podjetji med vsemi podjetji, ki imajo ustrezno rast produktivnosti. Če temu dodamo še, da so pri načrtovanju naložb iz Načrta za okrevanje in odpornost ter Kohezijske politike 2021-2027 v tozadevno nujni gospodarski prehod slabši od nas le Češka, Malta in Ciper, kar smo tako KULovci kot prof. dr. M. Mrak kot GZS in še kdo opozarjali odhajajočo vlado ter tudi pripravili alternativni predlog, ki ga SVRK černač še povohal ni, verjetno spet pridem do, “ah ta nori Trček”.

Najprej moraš nekaj (so)ustvariti, da bi se potem lahko z javno rabo uma, kar politika v osnovi je, soodločalo, koliko kje odrezati in kam drugam dati oz. čemu nameniti, kar je naloga javnih financ. Robni pogoji tako re-industrializacije kot tudi tega, kar se imenuje zeleno-digitalni pametni prehod, so ključni politični izzivi desetletja pred nami. Kdor ni sposoben premisliti tega prehoda onkraj splošnih floskul, ki jih pogosto ne ravno premišljeno kokodaka tudi bruseljska politika, kaj šele domača, po mojem skromnem osebnem mnenju nima kaj iskati v politiki.

Odgovor na ta zahteven rebus pa zahteva aktivacijo vsega raznolikega znanja, ki ga imamo, aktivacijo na neizključujoč način. Znanja, ki je v šolstvu in raziskovalnih inštitutih, znanja, pogosto tudi t.i. skritega in neformalnega, ki ga imajo zaposlenih, vodstvenega znanja, ki nam tako zelo primanjkuje, še zlasti v zdravstvu, medgeneracijskega znanja in ja, garanja v politiki. Ne da se ti prebrati celega proračuna, ne maraš brati zakonov, ne da se ti vsebinsko poglobiti v materijo, ne da se ti brati UMAR poročil … “krasno”, potem nisi za politiko, enako kot jaz nisem za balet ali šport.

Za uvod ne kaznuješ mariborskih dijakov in dijakinj, ki upoštevaje epidemološke ukrepe, za razliko od vlade, protestirajo in, saj ni res, pa je, želijo v šolo, si želijo ustreznejšega podajanja znanj! To, da ob tem kaznujmo-jih-zahojsanju ne odstopi njegov MNZ državni sekretar F. Kangler in tudi oba SMC državna konkretno sekreterja iz šolskega ministrstva, to, da je ob tem tiho tako SDS sosed s Koroške ceste D. Kaloh kot F. Breznik in M. Pojbič, pa A. Čuš in gospa dr. A. Pivec, vsi našteti iz štajerskega konca, kaže le, da jim očitno ni mar za Štajersko, za mlade in za razvoj Slovenije na osnovi raznolike brsteče pameti.

Obstaja še ena resnična anekdota iz mojih začetkov v politiki. Pred seboj smo imeli izziv (ne)članstva Slovenije v ESA, evropski vesoljski agenciji. Ker je bila tedanja vodja naše poslanske pisarne iz Zasavja, sem jo prosil, da me poveže z Dewesoft, ki so bili tedaj in še danes so eni od vodilni na področju tega, kar imenujemo vesoljske tehnologije. Solastnik podjetja mi je razložil tako pomen članstva kot tudi sredstva ESA, ki so Sloveniji na razpolago, in tudi potencialni razvojno-gospodarski multiplikator članstva. Ob koncu pogovora je nekaj “mencal”, čutil sem, da mi želi še nekaj povedati. Končno je le izustil: “mene še nikoli ni kakšen politiki poklical, da bi me o tem povprašal”. Moj odgovor je bil, “kaj pa jaz vem o vesoljskih tehnologijah in koga pa naj povprašam, če ne vas”. In seveda, kako naj blefirajoče odločam o nečem, če o tem dobesedno pojma nimam onkraj kakšnega prebranega in ne nujno pravilno razumljenega poljudnoznanstvenega članka.

Ko potrebujem odmik od politike v ožjem smislu, preberem pesem, poslušam kakšen dober štiklc vrhunskih slovenskih jazz glasbenic in glasbenikov ali pa preberem kakšen resen razmislek. Anja Zag Golob in njena “Jajca” v sobotnem Večeru so tozadevna obvezna branja. In ja, kot to na njen z jajci način izpostavi, umetnost samoomejevanja je v srčiki tako politike kot tega, kar imenujemo kultura sobivanja, onkraj “naši” vs. “vaši” slabih “teatrov”.

“Najtežje je biti od nikogar, najtežje je stati sam”, pravi Anja Zag Golob. Politika je ekipno (so)delovanje, a kot to lepo stoji v 82. členu Ustave, sočasno mora ostati avtonomija mišljenja in nevezanost na kakršnakoli navodila poslank in poslancev.

Onkraj obljub, ki jih boste poslušali še dobra tri tedna, če bo toliko razuma, da vam ob velikonočnih praznikih damo politiki mir, obljubljam “le”, da bom še naprej mislil z lastno glavo in soodločal na osnovi vsebinskega dela in poglabljanja v zakonodajno materijo, če mi boste dali to možnost.